Zemjà

Primime za roko

Puj
primìme za rokò
pejàjme še ankràt
na mlàdih lìetah
kadar smo pìel
brez vìedet kuo smo vesèl

Popìmo tan u njif še ankràt
uònz bucòna
te nòve vìno
mìes ardèčega lìstja
mìes drìeuja
za zapùojt nàšo jubèzan

Naj se uràča tist dan
kar znàm sej rodìla
nàša zemjà
naj pojè u precèsjo
usì rodì vìdejo
kakùo smo srèčni
kakùo smo jùbeni
tle u nàših dolìnah

Gledan u luhtu

Glèdan u lùhtu
glèdan zvezdè
glèdan lunò
kakùo sih lepùo stvàru
o mùoj Bùoh

Glèdan nàše dolìne
nàšo zemjò
ki nàši te stàri so vejubìl
do koncà
ki ti si stvarìu za nas slovènje
nàšo zemjò
o mùoj Bùoh

Glèdan njò
ki ti sjo tèu
ki san srèču an dàn
navìan kakùo
tle, pru tle
tu nàših dolìnah
tu naši zemìa
o mùoj Bùoh

Zemjà naša zemjà

Zemjà naša zemjà
ki kratì z mòjm suzàm
san te zmočù
ki kratì tojè
so ràtale mojè suzè.

Pùstime še ankràt jokàt,
zmočìt do lùže tuoj pràh
dòkar zùon noùrnenočì
napùne luht
s šumènjan strahù

Tarìn sej upìčnu tu mùoje sarcè
o mojà zemjà
karvàvi tarìn
Te glèdan
zanìženo zanìčano
polòmjeno arstùčeno
zasìečeno arskòjeno
oh mojà zemjà
oh mojà zemjà
na tùo parpràvena

Na zabìtase

Kùo mòren te pozabìt
mojà zemjà
kùo te mòren zavrèč
Kuo moren te pogrešìt
kùo mòren tazglàve te otàrgat
tebè ki si nìmar tàpred mojè zapàrte očì

Tìste slàdke usakdànje besìede
ki so ku sònce
u sarcè zahàjale
ki so se sàldo odmìevale
od koncà do koncà
po toìn lùhtu an po tleh
kakùo mòren ih pozabìt

Kàdar ta velìka tamà
me obsìenča
kàdar očì so pomòtjene
ku te hùda uadà
kàdar ku kàča
to slàve šumì okùole menè
màn potrìebo se obàrnit
na te
na tìsto pòt
ki smo zavàrgli

O mojì judjè
zakì zakì

Zuonì u trèčjo
zuonùovi klìčejo ku po navàd
al bo ku ankràt če pùojn
ol bon jušk tu mojì hìš

Bi tèu itì na varh bregà
taknìt lùht z rokò
bi tèu uekàt vesokò
na zabìtase na pozabìtase
bi tèu se preklèt
naj nàš izìk usàhne
naj se za nìmar zatàknejo nàše ùha
naj nàše očì oslepèjejo
če an dàn te pozàbemo
o nàša slovènska zemjà

Te gren prùot

Te grèn prùot
brez se ustàbt,
dòkar srèčan tuojè čarnè očì.
Te se parblìžan,
dòkar čùjen tùoj dùh.
Mùoj gòbac čeh tùojmu
mojè ùha tàpar tùoj ùst,
za pošlušàt tojè besìede,
tojè slàdke slovènske besìede.

Uzdìginmo rokè,
pretegnìmo jih do nebà,
sklenìmo jih
vesokò tànad nàm,
tànad nàšo zemjò
tànad nàše hìša
gorkè od kùmi uàsnjenega ognjà,
ki vàrjejo spanìke
tàpod lunò, kj sèje.

Nèčen ròž tàna mojè grobìšče

- Nèčen ròž tàna mojè grobìšče -
san te pràvu
- nèčen debèl besìed kar bon màrtu. -
Kakua se partisinla hmené!
Kakua se odsopàla!

J rìas:
ròže jih sa želìn, ki jih mòren dìhat;
bi na vìeu ki dìelat z debèlmi besìed
še sà ki jih bi mogù čùt.

Ti sme dàla našo zemjò
Ti sme dàla vas svìet.
Kùpe sma pretrèsla
use naše drìeuja,
sma zaužìla use to dòbre
kjè stàlo na nàši pot.

Pa sa kìe si?
Na vìn lùč tuojh očì,
na čùjen tùoj glàs,
tùoja sìenca nìa vič tànad màno.

Kan pùode mòja dušìca,
zgubjenà tu posvečènin mràku,
ìskra po lùhtu zgànjena ki gre tu nič?

Pustìme, nòno

Pustìme, nòno,
se usèdint še ankràt
na tojè trùdne kolìena,
ku kar tàpar furnèle
si bùrje pèku
an me pràvu tìsto od salàmu.

Pustìme šè
pošlušàt tojè besìede,
za se jih navàdit na pàmet
za jih na maj pozabìt.

Sa kje paršlà mojà ùra
prìdime prùot, nono,
zadenìme na plèča
ku kar san bìu màjhan,
guàrime gredè,
pejàjme tu tist pič
tuk ti an usì nàši te stàri
se mènata po slovènsko.

Pozàben usè, pozàben lunò,
pozàben sònce, pozàben Matajùra,
pozàben Nedìžo.
Nèčen pozabìt nàše slovènske besìede.

Škurjanac

Gor na niču stoji
an puoje
ku to zaudane
dokar vìetar ga posnàme
an ga prevàrže duavia kan.

Buj u luhtu
maglice, s soncan obejene,
utìekajo na usé kràje,
brez viedet kan gredò
an kan prìdjo.

Takuo ist donàs:
ku vietar ki gre
an se na uarne,
ku maglice u sonce prelite
ki utìekajo brez vìedet kamù,
ku škurjanac ki puoje
an na niču stoji.

Sìenca

Čujen stua glasù,
viden taužint sianc
ki uzdigujejo rokè
an prosjo.

An ist
san mojà sienca.

Je paršlùa

Na samin
tapar te veliki njiv
san čaku.
Kauke so spoletale
an strašnua krulile.
Sonce j pàdalo
na driauja,
na kamane,
na me.

Čukan dan!

Kar san čaku,
nia paršlua.

Potle,
drug dàn,
na samin
tapar te veliki njiv
san čaku.
Kauke nieso vič spoletale
ne krulile;
flafotala je smart;
sonce j pàdalo na praznin.

Strašan dàn!

Kar san se bau de pride,
j paršlua.

Tala j naša smart!

Žalost mej objela.
Tečejo dnevi,
teče smart našega izika.
Mi
goz luhta naše okornosti,
zabadani an zgubjenì,
se na ku ližemo,
ku deb smart našega izika
bi na bla naša smart!