Sladke zmišjave

Tìst duar tuk smo an kúp “studentium” ga nie vič: potrès ga je ščedu, kar se je zasù “Collegio Femminile”.

Tisti ki smo ostàl, an nas je malo vič, pinsàn de kar pasuvamo at oku kajšan spomìn liep al ne liep nan pride u glavo an na sarcè.
Zà me je takuo.

Pod štengah je bla nimar zapeta na pisica. Fufa se je klicala; malo je lajala, puno nas je špegala kar smo ble uonè. Je skakàla od vesejá takuo ki je mogla, zaki kratka, kratka previč kratka je bla nje kietna. Tuk na dvie smo ložene u rìjo, gremo pruad cìerkvi, za zaprìet šùolske lieto.
Čast Bogu mi štìer smo šelè na teli zemì. Smo jest an Ada Borghese (z Dolenjega Barnasa), Manig Rosetta (z Lipa) an Qualizza Claudia (s Podbunjesca).

Na desnìco se videjo dvie učitelce ki nimar so skompanjuvale študenteše od koleğja do Ištituta skuòze zeliezne urata, ki miez puno druzig rečì so ostale na pamet! Na zadnjo drug liep kup žen an možu: dno lepo srečanje za an cajt potadà. Štierdeset liet potlé, za tu glih poviedat, smo se ušafal pred Istituta an smo bli priat par Sveti Maš za zahvalit Bogà za našo srečanje, an potlé smo šli na kosìlo goh Skofú na Podbunjesac!
Puno med njim so zmankal: Buog jin di Nebèsa.