Matajur je zamieru!

Muoj tata je dìelu ta na Sauonskin Kamùne; se je klìcu Alfredo, pa usi so ga poznàl ku “Kùnsor”! Je poznu usè vàsi an usè družina od cìelega Kamuna.
Je biu an modar človèk, parpràujen za pomat usakega ki je biu u hudìh: zvaršit dokumente, pratike, komišjone, usegá!

Sevìede kar se dìela z judmi se preguori nimar kiek čè se má čajt: se oznanìjo zgodovìna, se parti to dòbre an to slàve.

Vičkrat kar smo bli usi okuole mize, gride ki smo jedli ku po navad, smo guoril po taljansko an po nediško. Muoja mama, ki sej klicala Nineta, je že zastopila skor usè, pa po nediško je guorila samuo s te starmi, ki nieso znàl adno besìedo po taljansko.
Tata kàjšan kràt, kar smo bli usì kupe, ràd je biu teu, za se posmejat, čut mamo reč kako besiedo po nediško, pa ona je nimar odguarjala: ”Na vien”!
Gor na tuole ankrat nan je poviedu po taliansko dno smiešno zgodbo.

Tata j jau:
“Vieš Nineta, (an ona je poznala ža nje dielo usè hìša), tele dni je paršù doz Matajura če na kamun Bepo Osgnach od Jakopove hiše an mi je poviedo, smehe an kùmerno gride, kàr mu sej gajalo u hiš. Mej poviedu de je paršla taz Firenze, tuk slùž, njega hči Mariža; bo doma dva tiedna. Glih lepuo, mi je jau, za mu dat dno roko sàda ki se sìeče travò za senùo: bo grabla, pomala lonce narest an kako kopo. Pa me je jau de se na zastòpjo vič.
Mariža mu je jala:
“Babbo non ti capisco, non so parlare più questa lingua, ho dimenticato tutto... anzi, dimmi come si chiama questo monte, non ricordo il suo nome”!
Bepo ža smieh... norcinavac ki je ... ji je jau de po taljasnsko on na vie kuo se kliče.
Po vasi usi se ji špodìelajo, de ga je špot! “

Tata nan je povjedu kar Bepo mu je napri pravu.
”Muoj dragi kùnsor, se na mùore mai brusjt judi… Mariža mi je pomala an če je nomalo okòrna an če jest an ona sma dielala nimar mučè!
Preucerànjin smo kopo finil.
Malo pried oná je diela slàbo štapau na tla, antá grabje so ji utekle uòz rok an so ji dale an žlàh gu glavo.
Se je ustràšla an zauèknila na glas:


” Preklete grabje, sada bon miela an rùog na celi”!

Je tiela naglo damu iti, pa jest san jo ustavu an zaueknu:

- Čujen de znàš guorit. - An san jo tarduo pogledu. - Zahval Boga: tist žlàh je toja srèča: se troštan de je ponovìu tojo pamet, de je veklicu tu tojo glavo kar si zubila. Čast… skùoze lagè.
Si zažmàgala tojo, našo zemjo, naš sviet, toje hišne judi, vasnjàne, an kar vič na sarc mi pezi so dni an dni ki kupe dielama muče, zaki praviš de si zabila naš materni jzik.
Naš jzik j naša velika bogatija, ki ti poznaš od kar toja mama te je dojila!
Matajur, katerega lepuo ti pòznaš ime, je zamieru: si ofìndila naš brieg narbuj vesok tle u Nediški Dolin.
Špot te more bit!”