Nonih

Nono, nono,
se niesan maj prašu
dost so ble težkè
gor na tùoje ramana
tiste težave,
ki te so se zadevale.
Dost krat si padu
an dost si ustù
brez se oglasìt?
Dost trošta
s bìu potrìeban
za preživìet?

Si sedèu trudan
tapar furnele
s tùojo palco brizo.
S nas klicu
za nan ki dat,
dvia pečenè burje,
no marvo fujače,
an če ne za druzega,
za našo glavico pošujat.

Kaj pokrivu tùoj žalostan ponos
an tiste glabokè stopenje
težav,
vepikane
gor na tùoj gobac?

Samuo tuoj glas
je ostù do zadnjega
sladak,
ku tuoja jubezan za nas,
ku tuoje nediške besiede.

Var
naše pameta,
pomaj
našo šibkuost,
storìnas skarbiet
za naše doline,
zbudinas,
združinas
an krat
za nimar.