San hodú

San hodú po ni pòt,
ki niesan vieu kan me peje.
Rože so cvedlè,
vietrič j pihu an parnašu posebne dišave:
tu njih muoja pamet sej zgubljala.
Na kráj muoje zaviednosti
pa niek je cviblalo,
mej žalvalo
an niesan vieu ki an zakí.
Kon cvék nadluoga sej zabivala tu muojo pamet,
mej rànila do krivega.
Lepotá čudovitnega dnè
nie majšala težavo ki mej norila.
S foto san tu me tardiu an silu
de nie nič,
de karbod se omaga,
de kàr donás je teškuo
jutre bo lahnejš.
Pa nie bluo zadost uržuha
za se potalažt.
Na žlah mej ratalo usé očitno:
pòt, ki san hodú, j bla falična,
nie bla muoja pòt!
San biu muoru na naglin jo s cielama zapustit
an drugo od kraja začet.
No veliko cviblanje mej najelo:
al moren zapustit pot
ki tarkaj san prehodú?
Kizadno pot sprimen,
ki nobedna me na popeje tuk čen?
Velika žalost mej najela,
strah mej dušu,
obupanje mej tamnielo pamet
tarkaj de niesan viedeu kan.
-O muoj Buog, pomajme -
san jomaneku.
An san se ustabu.
Nič druzega.
Pa san šelé na tiste!