Sanke: otroče veseje

Ankrat že pred Božičan se je medu snieg, je pokrivu sanožeta, gnijva, varte..... poti.
Na biela kutra je pokrila zemjo, use je bluo čedno. Vàs... je bla usa druga!
Taz drieujah ku kandele obìešene... led se je pingulú.
Odzačetka tiha je bla Vas se nie čulo cokle, ne košpe rapotat do po kokolade; tiste košpe ki pod hlodan so miele cveké za se na popuznit an pàst na tla… tale je bla domača kušt!
Pa na naglo usa Vas je oživiela… pred hisah an majhan kup judi se je zbralo: možje, žené so guoril, laskotal... dopo sniegu otroč so že skakal an uekal…
Te Urasčeni an te Mali smo veselo sparjemal snieg.
Te Stari so misnil: ”Zemja pod sniegu počiva, … Za grunt je kruh!”
Za otroké dvje velike vesejá so ble: norčinat… an na iti u šuolo.
Kajšan poberin je ueku veselo: “Meštre na pridejo ta od duoma parnogah, za me nie potriebo u šuolo hodit”!
Kajšan modar človek je uagu ga podučit: “Ce u šuolo ti se na da hodit, pa norač si...Ti an tambur boš an dan”!
Use se je komplilo... atu... smehe!
Otroč so tiel na uso silo špilat...veselo norčinat... so se zbral ta na vasi, so an program napravli... potlè naglo letiel damu.
Na luč usak sojo sanko uon je venesu, kajšna je bla du hljeve, du kliet... al pa gor na klanič. So ijh napravli lepuo, so nucal oje za tiste ki so miele pod hlodan zeliezne šije, za bui naglo... iti So se preperjal, smejal..., ušak je meu suojo sanko an jo je mu nucat takuo ki on je teu: Sam... Na dva sedè...So bli tud tisti ki so se polegnil... ležè... na trebuh!
“Pista”... je bla le tista: se… zagnat tas Pičkine hise, ki je bla gu briege, se pustit iti do po starmi pot, na velika kurva, subit potlè šele buj starmuo je bluo pred cerkujo...
...So farknil ku sajete, so se pretiekal not do na konac “piste”: Plat zà se zasopit. So špalil za cajtan... za se na znàjdit ta na tokrej rieke: Alberone!
Nie ki reč, mame an usi tisti ki so bli atu so se bal de kajšna nasreča bi se lahkó moglá gajàt! Buag, sam Buah jih je varvu… na puno smo gledal tole čudno igranje... smo tukli roke te parvemu... dni so uekal: “ Te zadnji je an pus”... gridè dna velika bala snega mu je paršlá na nùos!...
Dno lieto an poberin, zamòtjen, je šu takuo naglo da se znàjdit du uodì...Velik stràh za use, njeha tata je hitro šu na pomùoč, vas ostrasen... Čast bogu nič hudùova se je zgodilo, pa tist tata mu je naglo sanko opravu!
Je dokažu usian dno lecjon... usi so mu dal ražon an jal: ”Tuole vaja ža use otroke... sanke van skrjiemo... norčinat je lepuo, ma modro”! Otroc so zastopil an mernuo so igral... tisto lieto an lieta napri! Kaišni so nardil an trenin parvežanih sank dno za dno....je bluo pru lepuo plut na zemi... Za se uarnit nazaj je bluo tesnuo... pa nič je plačalo tisto fadjo gor pruat, trudni, iti... za nazaj se zagnàt dol pruat... pa bui pametno an modro ku priet!. Mi čičice smo se metale na harbat du snieg na “ Volo d’Angelo” štampale vas nas žuat po dugjavo. Ušaka je diela u roke, sojga štampa,: dno lopato, medlo… an palet! Možie an žene so bli že na diele, s pašrvic je korlo očet pot ki je sla gu hlìeu, ce u kokosnjak. An tisto pot ki nas je use na dielo... diela: može, žene, čiče, an puobe, je bla tista ki na fontano nas je pejala uodo točit, ki tu his nie muorla mai zmànkat….tele poti pogòstu je korlo očet, zaki, vič krat, na duzin se je le medu snieg. Vič krat je bluo potriebo kòrca očet tarkaj snega je padlo. Par sreč de družine so za cajt odnesle doma te male kope senà....an puno darve napravli blizo dùoma! Kuo so deleč tisti cajti, vičkrat jih pogrešin...pru za pru se uprašan:
“Snieg kie si ?..Te na vidmo vič !