Sonce

Sonce ustaja gu brìegu,
nebùo se laščì.
Ardeče perja,
od vìetra nòsene,
se premìetajo
ku mùoje misli,
tuk bod.

Teli zasuti pomìeni
ostajajo kamanovi
na dné:
nìa merù,
nìa jubezni,
nìa pravice,
nìa trošta!

Okùole,
pousìerod
spomini,
samùa spomini.

Dan za dnè
živlìenja tečejo
na martvi zemìa
brez besìed,
brez pamet,
brez pomìena,
brez voje sopàt.

Še za malo
nùoč pokriva magànja.
Sonce se bliža.
Ki bo zasjàlo?