Zbuda... Spomini... Kries na ime Svetega Ivana

Zbuda

San nardila usè kar je bluo moč u muojn stanu!
Lieta nazaj san napìsala dvuoje bukva an le napri pìšen.
Na ražon, le muoji vasì oponašan, zakí majdan Sauodnjan se je odglasiu s kako Nediško pìsmo.
Se obarnen an pruad druge vasì an druge judì: “Zbudìtase” moji dragi, smo požní, previč požní. Mi, te stàri, prèca puojdemo, pa kajšan od nas je skarbeu za pustit za nam našo kulturo, našo bogatijo, našo kust, nič se more ustàvt, nič zubit!
An modar človek je napravu kar majdan je biu kopač.
San vezana na moje kornine, na muoj isik, naš Nediški jzik.
Rada priden damu ušako lieto za preguorit s kajšnin, priden za te žive an za tiste ki počivajo blizu duoma: zastopta ki čen reč!

Spomini

Ja, nazaj van pokazen Sauodnjo, tel krat od vesoká dolpruat, takuo de usè bo pred očmi… lepuo, parložno pokazanje, kane vi?
Vidin usak pìč. Pogrešienja, domišljava me pejeio po vàsi!
Se ogledavan oku an oku, se ustavin pred Nježino hišo tuk an liep kup otruok je uekalo, je klicalo, je pijelo an… dos Svetega Martina odnieu se je oglasavu: bùj ràusanje je bluo, buj odnieu je arjù! Muoj Buog, kuoj bluo lepuo ga čut! An naši starši so se veselil za naše vesejé. Tle sàda usi od kraja mučo!
Ja, pru at je biu Pičknin kazon, nomalo uòz vàsi, tuk jest an muoj muròz, kar je biu doma, smo se srečal vičkrat popudan, za bit nomalo sami.
Ja, pru at… smo sope cvrìele poskriuš jest an druge tri parjatelce.
Na sredu teli kartolin vidmo an varh, no bulo, no “bielo” pot, ki ankrat je bla nà uoska stažá, ki nan je uozila na varh. Tist prestor se kliče Kras, počivalo za tistega ki se je teu opočit, odsapnit: brieme je prestavu na zid, atu se je usednu, se je ogledavu oku an špegu kàr je blua pod njin: šuola, komun, puosta, Falečova butiga, Kranzova oštarija, Blasin…dol pruad Topaticovo hiso, Podar an napri…
Po vičerji mi čečé smo šlè gor na Kras pijet s tistin taz Barc an taz Gorenjega Barnasa. Se je zbrau an kup od treh vàsì: je biu an vičerni appuntament. Naše glasì so se zložlè; smo pijele pìesma po taljansko an “po našin”!

Kries Svetega Ivana

Na viljo Svetega Jvana popudan so napravli možje an puobi an vesok vesok sieršču kup an suhe fažina, le takuo usaka vas: Matajur, Mašera, Tarčmun an napri po usi dolin.
Po deveti ur so zakuril kries!
Kries se je kuro po puoj an na vesok prestor. Atu je bla ciela vàs: je bla navada plesat okuole, pijet. Čeljo z Blazina je godu ramoniko! So pravli de tuole je nucalo za zagnàt štrafinge an boliezni.
Rosá, ki je močila pùoje, je bùojšala judi. Vič ku kajsan se je taču tu travi. Tinac Korenin rauno se je vargu, nah, tu pokrive; na duzin se je at obraču: dobrà medežina ža reumatizme, sej hvalu!
Na vilio, te mlade an te u lietah čečé smo pìsale na biljete imena tistih puobu ki so nan bli useč, an imena tistih naših, ki njin smo ble useč. Smo biljete na štier zavile an jih polozle gor na vinjikove pera. Drug dan, če  kajšan biljet se je odparu an ime pokazu, puob s tistin imenan je biu te pravi mož ža nas.
Druga navada: smo tu no taco uodè bejak velile: če zguoda uodà je bla vekrita s pìencam dobrò je bluo, smo ble ušafale dnega moža lepegà, brumnega an bogatega!
Nie ki reč: tekrat nie biu “oroscopo” za prebierat an viedet kar nas je čakalo, kajsno je bluo moglo bit naso živlìenje. Tele so fote, kuante... pa takuo je bluo tekrat!
Tele navade na puno jih požnajo!
Moja mama mi je pravla de tu nje vasì tisto nuoč so jo klizal “La notte dei miracoli”. So bral te dišočè zelenina: rožmarin, salvjo…; če rosá jih je bla zmočila, j bluo pomalo za zdrauie!
Usè se zubja an dobrà voja je uteklá!
Zganìtase, hitita, skarbita, po Nediško zastopìmose!