Sa bon pìsu

Sa pišejo usì
San se usednu na kompjuter an san se jau:
- Sà bon pisu, sá pišejo usì!
Buj lahkó reč, ku narest.
- Ki bon pisu, kuo začnen, kizadnó besiedo veberen spárvič?

Potlé ki san tri ure loviu dno usako sort besiedo za začet, san nameniu de bi bluo buojš pustit zmieran pisat. Pa kà san meu dielat? San šu na te velik kaman, san se zlegnjeno usednu an san začeu pensat. Ja, pensàt! Kaj mogluo bit lieuš ku pensàt?! Takuo dielo mej veletielo brez tiet:

- Pošpegan kaj posebnega ostalo muojga živlienja tu muoji glav! Na bon pisu, bon rajtu, takuo ki me pride naprej tu pamet.

An na žlah mej paršlá zaries tu glavo na velika miza, lepuo naprauljena za séjmovo kosilo. Jih je bluo na punin usednjeni za mizo an usì so guaril an zvestuo uekal. Kar j paršlá na mizo navadna mesova župa, usì so začel močnuo bleukat an pihat, zak¡ j bla goroča. Jest san gledu Gaspuoda Nunca kakuo je ìedu, za se navast ìast pridno ku on; an takuo, s čudo, san videu Gaspuoda Nunca uzet fjašk vina an obieuno velit du župo, rekoč:

- Nia samuo sauoritno, stor tud dobrò.

Velit vino du župo me sej upičinlo tu glavò an me je ostalo čudno, nedopoviedano, takuo kar san paršu damù san poviedeu màm, ki mej jala:

- Gaspuodi vedò usegá, vedò lepuo ki store dobró.
Pa stric, ki je poslušu, je doluožu:
- Ja, vedò lepuo ki dopade piancan!

San se posmejau na barbovo pričo, pa niesan zastopu al je pametno ol je čeudanasto klast vino du mesovo župo.



Pa druga rieč mej paršlá, àman Ježuš, tu glav.

Tu nedejo smo hodil trikrat gu cierku: zguoda na taščé za obhajilo, ob deseti za itì h maš, an popudan ob dvieh za žegan.

Pa narlieuš je bluo po žegne: je bla dužnuost se itì kamanjàt. San se tuolega troštu cieu tiedan.

Mama mej zakuazuvala:

- Po žegne prideš subto damù, boš pomau napojit krave.
- Ja, mama, priden ku bon mogú.

An mama, ku nimar, mej viervala.

San obìaču, pa na zadnjo mej omaguvalo, an san hodú nimar se kamanját, zakí usak tiedan j bluo kiek novega za se kamanjàt: sej muorlo hranit berine du Nediž, ošermat narlieuš prestore pred šuolo za norčinat, štrafat te garde besiede naspruotniku, hranit an branit kar j suojga, an še duo via ki, magar še usake sort venašanih stvarì.

San se poveličavu se zbierat z usiem parjateljam, se združit u bandro an se tuč an omagat souražnike.

J ratalo ankràt de an debeu kaman me je dobró zajeu tu glavo. Kri je začela curiet. Souražnik, ki mej zajeu, sej ustrašu an je parleteu:

- Al te boli?
- Ne, me na bolì, pa se bojin mame; če bo viedla de san se kamanjú, me ubije.
- Puj, gremò du patók, te operén.

Sma šla du patók an oprala, pa mama je zaviedla useglih, zak j vidla rano an me jih je zguarila.

Takuo san potardiu, nale ki san biu že zgruntu, de nia pametno se kamanjat.

Pa na usé, je bluo takuo lepuo se iti kamanját, de usako nedejo željá me je šelé preomaguvala.




Pa dná buj smiešna.

San meu dno sestró s katero san se jezu an vendejú, pa san se tud pogostu zgligavu.

An dàn sma šla padance jabke pobierat, pa niesmo nič ušafala an borša j bla prazna; takuo smo namenila se uarnit damù.
Kar sma paršla na an zid, san jau:

- Skočnimo pod zidan, bomo vidli duo je buj kuražan.
- Ja, ja, j jala sestrá, ma ložimo no nogo ti tu an pouraz borše, jest tu tedrug an kadar porčén: dán, dva, tri, skočnema pod zidan.
- Ja, ja, ja, mej useč, mej useč, je lepuo.
- Ale, ben: dán, dva…

Priet ku sestrá je jala tri, san skočnu an poulieku za màno sestró.

Sma se obà potamburala; an dán je te druzemu dajau urzúh za nadliego.

Kar pensan na tuole me se če smejat.




Tala pa…

- Bertič, puj gor boš viu ka te poka҆žen – j zaueku Petar.
- Paš ki takega? Me imaš nimar za norcá.
- Tel krat ne! Iman celò škatulo fulminànt. Jih paržgemò puno.
- Al si norac, al na videš de tle okuole je usé puno senà.
- Pogled: gore u pič nas na bo viu nobedan.
- Ma je senua, če se parname zagorì usé; tuoji očá te ubije s pàsan.
- Puj, puj lej.

An je paržgau no fulminanto.

San uteku, san šu gor na pajù an usakintarkaj san pogledu dol pruot na Petarju klobad. Čarmit malo minutu san se obarnú an san zagledu an velik kadiš an s kadižan, na viedič, an velik oginj antá use je začelo burlat, du an žlah usá vàs je parletiela an burlala.

Dan mož je zaueku:

- Uzamita usak an čandier, ložitase u filo taz preklanca san pruot an točita uado an pasuvajtase te temú čandier do mene.

An on j začeu metat uadò na oginj. Pa buj je metu, buj je gorielo. Iskre so shajale do nebà.

Antá je bluo tarkaj judì, ki so nardil dvie rije čandierju an na dvà sta metala uado le tu dan prestor, takuo počaso oginj je začeu ugasovat, pa je koru cieu pudàn sa ga scielama ugasint.

Antá kar je bluo use ugasnjeno an mernuo, san ču Petarja tulit na usò muoč: njegá tata gaj s pàsan mlatu.




Tala j pru za me!

Me je bluo ušeč hodit u šuolo, ne za uoj šuole, pa za usó trumo parjateu, ki san usak dàn srečavu. J bluo lepuo dielat usake sort naguojbe usí kupe. Pa me nieso za nič ble ušeč tabeline. Antá an dàn san jau trumi:

- Sa napišen gor na lavanjo “abaso le tabeline”, ma buogvar če povesta meštri de san napisu jest.

San hitro napisu na lavanjo an san leteu uon.

Kar je zagledala meštra je subto pozuanila konac rikreacjona an naglo prašala:
- “Chi ha scritto?!”

Usí so mučal.

Pa meštra:
- “Raccontate chi è stato o vi darò da studiare tutte le tabelline per domani”.

Usé je mučalo; pa na čečá je rahlo uzdiginla roko.
- Dillo, dillo chi è stato.
- Bertič.
- Bertič, vai a prendere nell’angolo il bastone di nocciolo, che mi hai portato l’altro giorno e vieni subito qui e dammelo. Leggi, leggi quello che hai scritto. Ignorante, non senti nemmeno le doppie!

An meštra na usó muoč je dala s palco an žlah pruot muojo glavo.
Pa jest, frišan, san se naglo spregnu, palca na mest glave je ušafala katedro an sej ulomila.

Usì so se začel smejat. Pa meštra, jezno:
- Domani tu mi porterai un altro bastone. E tutti studierete le tabelline del 9 e del 7.

Usí smo spregnil glavò kumarni.
Pa jest, tu muoji rìt, san se smejau mestri, ki me nia rivala trefit.





Ğervàžjo

Muj bluo ušeč kosit usak dàn gor na njih kamanove štenga: Ğervàžjonu!
Je imeu an velik tónt kùhnje an puno Kakuoš so mu brenčàle okuole an čàkale no malo fuotarja.

An dàn goz naše linde san ga gledu kakuo zvestuo je iedu.
Antá san videu de je luožu tónt na ščalin an sej začeu nùos brisat.
Kakuoše nieso mogle se lieušega troštat: naglo so se vargle na tont, tont je skočnu po luhtu an dol po ščaline padu na stuo kosè.

Ğervažjo, brez se zaborit, sej obarnù na kakuoše an jin je jau:

- Ranğajtase kakuoše; sa bota vidle mamo!




Kaka liepa zmišjava
Nan j bluo zlo ušeč poslušat tonkat te mlade dievce: ajar sej napenju vesejá.

Smo gledal tas tlá kuo so na usó muoč uìnkal če an san njih močne komadone an naruoča za vebrat pravi cajt an pravi zuon.
Kajšan krat smo se pobral gomes turmove štenga, za videt an čut lieuš od blizò.

Ta za našo hišo smo imiel nih pet kamanovih kantonàd, počepnjene tan na dva gloda. An dàn, brez tiet mej padla na skala taz rok glih tan na dno kantonado. Čuda: san ču an zuon ku deb shaju taz turma.

San uzeu drug kaman an san ga vargu na drugo kantonado.
Zaries čuda: je paršù an zuon buj vesok. Subto san vargu drug kaman na drugo tram an j paršù an zuon buj nizak.

San začeu uekat:
- Bepo, Renco, Pio, pujta, pujta bomo tonkal.

Kar so paršli:
- Al si norac, s kogun boš tonku?
- S kandonadam.
- Al si obnoreu? S kandonadam? Duo jih uzdigne?
- Na kor nič uzdignit, j dost z dnin kamanan tuč takuo. An san potuku.

- Ja, ja, morebit bo, ma se muormo navadit.
- Narpriet muormo namenit duo bo zuonu te parvi kaman, duo bo s tin srednjin an duo bo nabieru. - Provajmo!
- Ne, ne, nie takuo: priet jest, potléti, potle on, potlé ….

An cieu tiedan za se navast an za stuort obnoriet njanjo z našin tonkanjan. Ma potle… kar smo lepuo zastopil an se navadli, kadar smo miel kako nadliego, niesmo ku šli na kantonade an začel tonkat an usé je ratalo potarpleživo.




Naumna zima

Kako lieto zima je naumna, recimo reč marzla an puna ledù.

Dno lieto je paršlua glih takuo: je blua usé zmarznjeno, kòrca, stazè, uaznice, potì, pru usè.

Mi tu saboto smo se hodil nimar spoviedat. Pa dno saboto, za uojo ledù, se nia mogluo itì. Nia bla velika nadliega, zakì gaspuod nunac je spoviedu tud sguoda tu nedejo. Sej mogluo odluožt. Pa problema je bla pru nedeja, zakì u nedejo prednen j buo obhajilo. Daž ol led sej muorlo itì: kaj biu jau gaspuod nunac, de se bojmo no malo ledù!

U saboto vičer smo se zbral kupe an smo začel pensat ki narest.
Itì gu cierku sej bluo še mogluo, zakí gor pruot an če padeš, se na udareš; pa dol pruot če padeš, se pobiješ.
Antadà našemu šoferju je paršlá iskra tu glav, je jau: “gor pruo puodemo par nogah an poulečemo našo veliko žliko. Dol pruot se nabaseta usí gor na njo an jest jo bon karnú; dol pruo puode lahkó.” Usí smo zaurisknil od vesejá.

U nedejo prednen smo se zbudil an hitro se zbral pred žliko, ki je bla že naprauljena. Žlika je bla težká, ma smo bli na puno, takùo smo lahkó rival do cierkve.

Gaspuo nunac sej začudvu nas videt nale k je bla usa tista ledina an sej luožu subto nas spoviedat.
Potlé smo se zbral pred utarjan an, ku nimar, smo zapùojli piesmo pred obhajilan:

Sa zbudise duša muoja,
zùončič bo sàda zapeu.
Sàda pride ura tuoja
Da te Ježuš bo objeu.

An pred obhajilan:
O Gaspuod, jest niesan uriedan de prìš pod muojo strieho, pa rec samuo no besiedo an ozdravjena bo muoja duša.

Potlé smo se zbral u rijo za sparjet sveto oštjo, smo pomolil za te žive an za te martve, smo šli na žliko an smo se gor nabazal usí te na te.
Gaspuod Nunac, skarbjen, j paršu za nam an, kar nas je videu takuo nabasane, je zaueku:
“Ježuš parpomajte, Buog, ki bo tle”
– Na buojtese, Gaspuod Nunac, imamo barkega uoznika an barkega špalnika, puojde usé po pòt ku òje!
– Buog vas vàr! Hranitase, vas prosen! – Hvaljen bod Ježuš Krištuš an Marija, smo odguaril usí kupe.
– Na veke, amen!

An žlika, takuo naprauljena, sej pobrala dopo uoznic.
J bluo usé lepuo an dobró. Smo bli veseli ku gu nebes: smo se smejal, piel, uekal, zadovojeni do koncá.
Pa to “liepe” je paršluo kar uoznica, blizo vasì, je začela starmiet dol pruot. Počase, počase žlika je začela partìekat an špalnik sej udievu na usó muoč za jo ustabt, pa brez nobednega nuca. Kar je paršlá na velika kurva ojé je utekluo taz rokah uoznika, žlika je šlá rauno naprej dol mez kras an se nia ustabla dokar nia zaburla du patok. Par sreč, uadé nia bluo, je bluo usé zaledjenó.

Goz čimane karnik je zaueku:
- Al sta se udarli?

Pa nia korlo prašat, zakí usí smo se smejal an uekal.

Kar so paršli taz vasì gledat kaj ratalo, smo bli že usí gor na pòt an smo guaril: Puodemo tud h maš z žliko an magar še u žegno. Pa naši te starši:
- Ja kab! Sa ložeta proč telo žliko an se jo zabeta celò zmo!

Niesmo moglì nič, ku pogondulat kumarni.




Utečenà nasreča

Dno saboto na lieto so ble tu usaki fari veliko nočne spuovedi. So paršlì tri, štier gospuodi, an še vič, an so spovedal cieu popudan. Za nas j bluo vesejè, zakí smo cieu popudan norčinal okuole cierkve.

Pa velikonočne spuovedi lieta 1945 puno med nam jih bono puobneu za nimar, za kar j mogluo ratat an par sreč nie ratalo.

Iman šelé tu uha ravej ki smo dielal pred cierkujo, seviede potlé ki smo se spovedal.
Je začenju mràk kadar mej paršu blizo Bepìn an mej jau:
- Puj, gremo gledat, guarjo de je dna bomba tu tleh.

Smo hitro šli letè dol po mežnarjove štenga an dol za njih hran smo vidli tu tla dno veliko zeliezno bombo. Smo bli na puno; nan j bluo ušeč poslušat tist tik-tak ki je dielala bomba. Potlé je zazuonilo za itì u žegno gu cierku an smo letiel ku zluodjaci gor po štengah za videt duo pride priet.

Žegan po navad nie biu duh zauojo spuovedi: smo zapiel “Na kolena dol padimo”, potlé “Tantum ergo sacramentum” an na zadnjo “Buog bodi hvaljen, hvaljeno bodi njegá sveto ime…”, ma na pù piesmi sej čú an velik žláh an zemjá sej usá stresla.
Smo subto zastopil kaj ratalo.

Ku je finiu žegan smo letiel gledat kaj ratalo. Na mest bombe je bla dna strašná velika jama an okuole nje veliki kupci zemjé. Jest san se spliezu gor dan kupac an na varh kubca san videu dno martvó čeleštino. Me sej stisinlo sarcè. San poklicu use te druge: - Pujta gledat, na čeleština martvá.
Smo ostal usí žalostni an smo namenil jo podkopat áto tapod an liesku kriš; an smo se prašuval zakí oná an ne midruz?



Ràki an paùodnja

Smo hodil rake lovit. Ti velici so hodil jih pobierat po noč z lučjo. Mi po noč niesmo mogli, pa smo viedli kadar raki so se lahkó lovil: kadar je garmielo an je meu bit dáž.

An popudan sej močnuo zaganjalo an mi smo namenil itì rake lovit. Mi jih niesmo iedli, resnično je bluo malo za ìest, samuo repič, pa starši so jih zvestuo smukal.

Ku smo začel, smo zastopil de smo vebral to pravo uro za rake lovit: so skakal tu usak pič an buj je dažuvalo buj so veganjal uonz štorù.

Pa, na viedič, san zamerku de patók je začeu rast an san poviedu. Pa majdan nie teu genjat rake pobierat.

Za malo potlé: – Ale, sa gremo – san jau an san teu prepasat patok, pa je bla že paùadnja strašná an se nnia mogluo.

Ki nardmò sa? – smo se prašuval. Muormo itì not du dolino za pasat patok gor na muost an potle itì damu, pa bomo stàl tri, štier ure!

Te mali so začel jokat.
Par sreč san se zmisnu de puoštin je prepasavu patok gor na dno tajo položeno čez patok. Pa sej muorlo itì dobró goruòn. Smo se pobral an če usakintarkaj patočiči so se zderjal goz čimana du patok.
Na koncu smo rival do puostina tràm. Pa je bluo strašnuo: patok je šumeu an se zaganju na usó muoč not do tramì. Nie bluo nič za se daržat; sej muorlo samuo itì rauno če po tràm.

Ti velic, za pokazat de se na nič bojò, so prepasal subto. Ti mali so začel jokat an majdan jih nie biu znudu prepasat.

Par sreč smo miel an kanjac; jest z kanjcan san usieku an dug an droman isen; san ga ogladu an san ga stegnu čez patók takuo de jest sa daržú isen z dnin krajan, pa čepotinkraju je daršú drug. Takuo ti mali so se moglì daržat za isen an itì buj šigurno čez tràm.
Kar so usí prepasal, smo na móč zaurisknil.



Merkat je lepuo Du Štefanovin klobadu je bluo no okno zadost šarokó za poluožt gor lahate, utisint žihar glavo an lepuo špegat gor an dol po te glauno pòt vasì not do gorice. Je biu narlieuš prestor pogledovanja na usé kar je mogluo ratat vasčanjan.

Posebno tu nedejo popudan, viedet use kar sej godìlo na vasnjani uoznic, j bluo ženske dielo. Viedet due znube an kogá snube, s kogùn hode tista čečata ol s kizadnó tist puob, an če se kajšan krega viedet duo je an zakí se kregajo an ka se guarjò, usé tuole j mielo velik pomien, zakí znanje je dalo veseje an pokoj.



Plavat du Nedižo Po liete, tu nedejo kar i bluo zlo gorkuo, smo hodil popudàn du Nedižo plavat. Puno krat po žegne taz Landarja smo šli mez Kras du Tulin. Smo se pria vecabal z balonan na Delzotovo raunico, potlé smo se sliekli nagì an mo se vargli du Nedižu berin.
Priat ku začet igrat balon smo se prepričal de nia bluo Delzota, paron grunta, zakì nas je nimar loviu an Buog var če je rivú popast kakega. J guaru de mu travò peštamo.

Dno nedejo smo se vecabal, smo se sliekli, smo hodil plavat rakaci, an vargli du marzlo Nedižo.
Preca potlé, na žlah, kajšan je začeu uekat: Delzót, Delzót!
Smo skočnil uonz berina, popadli naglo obliake an prepasal Nedižo.
Pa niešni so bli masa deleč taz njih obliake, nieso rival jih uzet, an so ostale čepotinkraj.
Delzót je zagledu obliake, jih je popadu an začeu jih muhat pruot nas.

Težava j bla ki nih pet med nas so bli nagì an nieso viedli ki dielat za se venest: itì nagì damù j bla masa velika maganja.
Nia bla druga arzveza ku iti čepotinkraj Nediže du Delzotove parkje, jih ušafat do sìt, parseht de se na pride maj vič peštát njegá travò.

Pa smo se lepuo navadli: usak krat ki smo se uarnil igrat du Tulin an potlè šli plavat, smo se lepuo zmižjal kaka nan je točala an smo puščal naše oblieka lepuo čepotinkraj Nediže.




Dobje

Smo hodil po gostu gor na Dobje, za travo seč, burje pobierat, za gobe bràt an še za se puziet na šije.

An dàn sma šla jest an Ğjovani gledat al ušafamo kako babo.
Sma letala gor an dol, pa niesmo nič ušafala.
Zatuo jest san se obarnú za iti damù ma hnàdo san viu Ğjovaniha, ki je čepeu an tu roke je jmeu dán njegá žek.

San se jau: - Ma al je znorèu? –
Pa subto san zagledu de, no male buj dol not, an zejac je lietu gor pruot, ma njegá glava je bla obarnjena dol pruot: j lietu gor pruot brez gledat.

San zastopu de Ğjovani je takuo stau za zajet zejca kar bi paršu na žlah, zak zejac je gledu dol pruot.
San se jau: - Muoren videt kuo puode finjavat. –
Kar zejac je paršu na miero, Giovani sej napeu za mu dat žlah, ma zejac je naglo obarnú glavò ku de vi videu Ğjovaniha z žekán ki je čaku an je fagnu na čemparno an šù gor mez bulo.

Ğjovani je ostú kamanu an sej začeu smejat na moč, pa jest še vič, san teu cagat za smiehan.





Na Dobje smo hodil tud se žlikat s šijimi

An dàn je dažuvalo tu dolin, pa gor pruot nad Ofjan sej medu snieh.
Z Ğjovanihan sma jala: - ále gremo se žlikat. Antá sma šlà.

Je bluo lepuo: snieh sej medu, vietar sej vendejù znam, nas nia teu, pa mi smo bli prepričani za se veğuoldit s šijam.

Parvo rieč sma otukla pišto de bo lahkó se žlikat an de puode buj naglo. Antá sma začela se spuščàt. Ajej kuo šluo, kuo j blo lepuo.
Usak krat ki smo rival dol za krajan, sma uzela šije na pleča an drevila gor uon za se nazaj spustit.

Potlé ki sma letala dvie ure, jest san se usednu. San biu takuo trudan de san zaspau. Na vian dost cajta san spau, ma na viedič san ču niek čumiet. San se usednu, pa niesan viu nič. Antá san ustú, san pogledu okuole, san se parbližu tuk me sej parielo de čumi… an ka san videu?
An par šijù so klafutal po luhtu če an san, an Ğjovani je biu upičnen po glav du snieh brez se mòrt rešit.
San teu zagat za smiehan. Jest san se smejau, pa on, Ğjovani, je ueku: Puj dol, hiti, rešime.
Smeje san leteu dol an mu pomau se zvarnit na harbat.
Anta sej začeu smejat tud on!



Ki pravejo zuonì?

Puno med njim so hodil dielat du ğjavo: goz Marsina, goz Ruonca, goz Kale an takuo naprej. So hodil par nogah an so pasuval blizo dne naše njive, ki je imiela dno dugo arnjado merikana, ki je biu usako lieto zlo pitun an onì se nieso zadaržal grozdje utargat. Takuo stric usakintarkaj me j kuazavu iti du arnjado zguoda kar so pasuval dieluc, de jin bo špot grozdje krast.

An dan, ki san biu dol, je paršluo hnado nih pet dieluc. So se ustabli an so začel se žmaguvat.

Marsinac je jau Ruončanju:

-Vi gu Ruonc niemata zuoni, imata klinpace!
- Ja kap. An vi gu Marsine pa kaj matà… suončice!
Je odguoru Ruončanj.

Pa Arbečán: - na boritase, na kore ku poslušat ki guarjo zuoni, zakɨ zuoni pravejo kà se ìe. Jest poslušan usak dàn ki pravejo. Runčanj zuoni pravejo:
“Rajš, rajš, z mliekan rajš; rajš, rajš, z mliekan rajš”.

Marsinski zuonì pa:
“Usak dàn kompier; usak dàn kompier”.

Ma na vestà ki pravejo naši zuoni gor par Svetin Standreže:

“Pečén kastròn; pečén kastròn ”.

Jest san se zasmejau an onì so me zagledal an smehè so šli dol po uaznic.




Nonih

Na zadnič san sanjù de san zaspau.
San biu tan u host, san sedeu tana an debeu hlod, zvarnjen Buog vìa že ki lìet. San gledu med drìeuje nimar buj deleč, dok muojé očì so mogle se spraft miez vejah.

Glih no magnenje priat ta velika žuna sej nastavla tan na dno brìezo an je začela vartat an metat na tla koščiče drevà.

Kár je pozvizgala nje piesan, je odparla nje sarokè peruota, an sej vargla pruot mene. San jo gledu se bližat nimar buj, dok, kar sej miela udart tu mené, sej spremenila an tapred mano sej parkazu nono ki, hitro ku an mladènč, sej parbližu h menè. San ostù kámanu brez besìed.

- San paršu za te pokazat puno reči. Moreš an pisat, če češ, de se na zabeš. Bi kòrlo de usì bi videl kàr ti bòš videu. -

- Na buojse, nono, se na pozaben nič. Lej, napišen use tu muojo pamet. Al bon mogù pa, nono, oznànit use kàr bo tu muoji glav?

- Kàb! Pa na stuojse troštat de te boj vierval. Kàr nìa ušeč, na pride tu uha! Ma na žalvse: pride cajt de taknejo z nùosan kàr nečejo čut.

- Ma kakuo bon pravu, po taljansko al po nediško?

- Nino, ti se učìu taljansko celùo živlìenje, pa ist na znan ne besìede po taljansko, boma guarila po Nediško, ku tenčas kár san te daržù tu narùoče; broza de se ga nies zabu.

- Ne, nono, tuoje besiede jih na zaben maj. Ma pustime priat te objèt. O nono, če viaš kakuo san te želèu, kakuo san te meu potriebo, ki kratì san te poklicu za de boš prìču za me. An sa si tle, obimose, nono.

- Se na more, ti vieš de se na more. Jest san u druzin svietu. San paršù za te pomàt, za te potroštat, za te potardit de si tu resnic, de se mùoreš tuč an magat brez se utrudit, brez se ustavt.

So kapinle ne štier debele kapie dažà gor na muojo glavo, ki me so zbudile.
San pogledu če an san, ma noniha nia bluo.


02/02/2022
Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, è completamente independente ed amatoriale.
Chiunque può collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy.
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.

www.lintver.it
© 2000 - 2022 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it