Sveta Lucija an svete noči

Košpac al čaruoj blizu šporgeta

Tle u Petjaze, šenke jih je nosila Sveta Lucija.
Smu klad1i košpac al čaruoj blizu šporgeta.

Muoj stric je pa kladu njega škarpone go na an pajolič, tuk su bli panji od mušel.
Je luožu škarpone san pruot duoru, de se jih je lepuo vidlu taz praga od hiše.

A mi cieu dan smu se uprašal kode puojde gor Sveta Lučija.
Tistu nuoč smu šli preca spat an drug dan smu letiel du hišu priet ku mama.
Hitru smo pogledal tu naš košp: notre su ble tri al štier karamele, dva mandarina, nu malu 1iešniku an koščič mandulata. Potle smu letiel če na prag gledat gu škarpone od strica: so bli takuo pun de blaguo je šluo čaries.
Antada, kar stric je komadú, je šu po njega škarpone. Mi smu gledal an čakal do pred hišo. Notre su ble le tiste reči ku tu naših košpah. Samuo jih je b1uo puno vič.
An mi smu ga uprašal:
«Zaki vi mate takuo pune škarpone?».
«Sveta Lucija vide use doz nebes an vie duo ustane priet zguoda, duo diela, duo hode zuonit gu turan. . . ». Takuo nan je pravu. Potle je arspartiu njega šenke an nan jih je dau. Zanj je pardaržu samuo kar je bluo gu koncu škarpona: tabak an kartine. Tiste je deu tu gajufu.

Tist dan smu ku prekladal šenke od Svete Lucije: pa smu use skranil do pot vetrinu, pa smu nazaj zluožli use go po miz.

«Na stuojta sniest use - su nan guoril - bota stal slavú. Pustita kiek za parobiest gu brienje».

Pa je bluo te#kuo paršparat kara­mele an mandulat do Božiča. Vič krat smu parobiesli gu brienje liešnike zavite tu karticah od karamel an prazne škatlice od nandulata.

Prezepjo

Prezepio smu runal gu nin piču.

Po mah smu hodil kar je bluo vedruo an suhuo. An te narlieuš smu ga bral dol pod Čelan, za iti du ma1in, al pa go za cierkujo.~
Smu vebra1 vič sort mahu: tistega buj ze1enega, tistega vesokega, tistega nizkega an gostega ku harbat od karkaté. Pot1e smu ušafal kajšnu čupu kreujastu an kajšne grinte za štalcu an breguove.

Konac od ne stare špiegle pobite je biu pačau od račic; sre­barna karta od čokolade je bla studenac an rieka.
Moka serkova je kazala pot pastier­can ki su šli gor pruot štalc.

Brienje

Gu piču, tu šeglotu je bluo brienje.
Seglot je biu le tist, lietu po liete, an je biu lepuo skrit z mahan. Brienje smu hodil vebierat gor na Varhat go pod Kras an go za Runjak.
Gor je rast1u punu brienja. An cieu popu­dan smu pregleduval use garme brienjove. Smu muorli ušafat adan, ki je muoru iti pru za šeglot an za naš pič.

Nie bluo dost balc za parobiest, pa tiste, ki su ble su se laščiele ku sonce. An go po varhah su se tiščale. z njih ščipalc, biele an ardeče kandelce.
Na vilju svetih noči, zvičer, smu paržigal kandelce an smu čepiel ta pred presepiune za gledat njih luči, ki su se tresle mies varhu. Le tekrat smu paržgal fužete an smu jih stuorli barliet go na presepiune.

Oginj nie meu ugasint

Je nimar mraz u tistin cajtu an še buj marzle su noči.
Su jasne, pune lune an zvezde Svete noči, pa takuo marzle, ki mraz ti gre skuoze oblieke.
Zatuo, priet ku iti spat, su diel go na oginj nu veliku čuoju, ki počasu je goriela celo nuoč.

An čez dan se je vič kurilu, takuo de oginj je skaku uoz jamce od lástre an je greu buj zvestuo hišu an judi. An naše sarce je bluo veselu an gorkuo ku oginj.

An če se je napravju snieg, krivac je gulu du Karkoše an buj ki je gulu vič snega se je nâkidalu.

Štruki, brovada grozdje, koré

An an dobar duh se je miešu tu ajeri od hiše: je biu sladak ku štrukji, zelen ku mah an kiseu ku brovada, ki se je tenfala cieu dan ta na šporgete.
Na Božič su parnesli taz kliet al doz kajšne kambre an liep mak grozduja an usi smu sniedli an grozdič.

An za Božič, mama je diela #e na mizu koré, tiste debele zimske hruške, ki jih je bla lepuo skranila miez kozlah od graha.

Njih dub je hitru napunu hišu an mi z očmi smu pomal jih lupit an potle smu jih jedli ku deb ble «gelato».

Koleda

Te zadnji dan lieta, že zguoda, usi otroc od vasi smu se zbral za koledu. Anta usi kupe smu letiel, od duora do duora, če pred usaku hišu pobierat koledu.
Ta pred uratjo smu začel piet:
«Serkite, serkite te dobre lietu; te hude pustite, te dobre varzite!».
An smu piel, pil do kot gospodinja nam nie vargla koledu.

An kar smu vidli góspodinju se gibat go na solarju, smu začel piet še buj na glas.
Gospodinja je vzela kiznenik anta je jemala uoz žakjacah oriehe, liešnike an na zadnju je diela miez an nu pest čiešp susih an nu pest koščizu.

Antada go na pajuole je tresla, tresla kiznenih; potle, na žlah, ga je vesula go na nas.
Ku tuča nan je use padlu do po glav. An usi smu se potískal an smu uekal, gredè ki smu hitiel brat.

Na viljah Svetih noči

Na viljah Svetih noči možje šu holil zvonit gu turan.
Mi otroc smu pa letal s faglam.

Ze priet ku Božič smu napravli fagle.
Smo nucal liesku al pa arkaciju.
Lieska je buojš, zak kar gori nar­di luč bielu an na parha iskre če an san ku arkacija.
Lies je biu debeu 5-7 cm. Anta smu nardil nu malu nasoda za lieuš faglu daràžat tu rokah.
Potlé smu zvezal lepuo z bekucan tukl se je daržalu an smu začel počasu tesat z kajncan go na várh. An smu cical, cical lies do kot nie ratu tanak ku fulminante. Buj šcicanu ki je blúo, buj na duzin je fagla goriela.
Potle smu zvezal use kupe an smu diel sušit čeu odpart foran. Smu nar­dil tri fag1adnu za usaku vilju.
Anta zvičer smu se ušafa; ti velic su zvoni, mi smu pa letal s faglam go po vasi an oku čierkve.

Sveti Trije kraji an sveta Doroteja

Za svete Trije kraje su zvonil za riepu, za panogle, za vinu: za nu dobru panlielu.
Tekrat se je zbralu narvič možè gu turme.

An na vilju telega dneva smo hodil smu hodil po vinu an kruh od Svete Doroteje.

Na velika gospa je bla pustila nje sviet Sveti Dorotej, naši cierkvi.
Tri družine su dielale tel sviet an za lon su muorle dat Sveti Dorotej an tarkaj vina an kruha.
Takuo na vilju sù parnesle gu Petjag vinu an su stuorle speč pedeset/šestdeset kilu kruh pankorju taz Lipe. Letist dan su velil use vinu tu an velik čebar, antada fabričieri od vasi su partil tuole btaguo družinan od Petjaga, Mečane an Lipe.
Adan je partiu vinu, an drug pa kruh an te treč je pisu go na bukva imena od družin.
Usaka družina je paršlà po tel kruh an po tole vinu ha jih je neslà damu ku deb bluo žegnanu.

Kar je ostalu su možje neslì gu turan an ponoč, kar su zvonil, su pil brulé an su jedli kruh.
Telu nuoč su zuonil buj na duzin an zvonuovi su se klical od Petjaga do Landarja, od Saržente do dolin. Usi kupe su pro­sil nu dobru lietu za judì an za sviet.