Naše piesmi

Beneška Slovenija se kljub svoji skromni geografski razsežnosti lahko ponaša z bogatim repertoarjem ljudskih pesmi, in to iz več razlogov. Predvsem je tu splošna, časovno in krajevno neomejena naravnanost kmečkega sveta k glasbi in petju še posebej. Ta potreba po izražanju skozi glasbo nekako narašča, ko se iz ravnine povzpenjamo v hribe. Potem je tu še velik pomen petja v slovanski ljudski kulturi nasploh.

Vendar bi vse to ne moglo povsem pojasniti tako velikega pesemskega bogastva v tako omejenem prostoru. Dodati je treba, da prostorska omejenost ne preprečuje Benečiji vključevanja v širši kulturni areal, da je torej Benečija v kulturnem smislu sestavni del tega areala in da je iz njega črpala z obema rokama. Končno pa je Benečija tudi vezni člen do sosednje zahodne kulture, torej do furlanske kmečke kulture, s katero je izmenjavala šege in navade, izročilo in tudi glasbo.

Danes le teško razumemo, kolikšen pomen je imela glasba v kmečkem svetu. Bila je neločljiv del tega sveta, njegov življenjski sok. Nikoli in nikjer ni bilo kmečke kulture brez glasbe, kot ni ljudske glasbe brez osnove v kmečki kulturi. Tako tesno sta med seboj povezani, da z odmiranjem kmečkega sveta zamre tudi ljudska glasba.

Glasba je omogočala svobodno izražanje vsakršnih čustev: ljubezni ali prezira, naklonjenosti ali ironije, tesnobe ali sovraštva. Bila je eksistenčna potreba.

Taka nagonska in silovita izrazna moč je seveda morala obroditi visoko kakovostne sadove, čeprav je po drugi strani z vidika klasične kulture tu zevala popolna praznina. Nekoč, ko sem bil mlad, me je ta praznina mučila, navdajala me je z veliko notranjo žalostjo. Z višine mojega klasičnega študija nisem mogel sprejeti dejstva, da moje ljudstvo ni dalo iz sebe ničesar, kar bi bilo vredno z vidika klasične kulture.

Šele potem sem razumel: mojim ljudem, kmečkemu svetu, sploh ni bilo do tega, da bi ustvarili kaj klasičnega. V nobeno korist bi ne bilo. Ljudje bi ne vedeli, kaj s takim početi. Moji ljudje, ki so s tega vidika bili neizobraženi, včasih kar analfabeti, so znali na najboljši, najpreprostejši in najučinkovitejši način zadostiti vsem svojim potrebam, tako materialnim kot duhovnim. "Non sunt multiplicanda entia sine necessitate." Filozofija je bila v mišljenju naših ljudi kar domača: nič več od tistega, kar je bilo v osnovi potrebno, ni bilo treba napraviti, bilo pa je potrebno poskrbeti za vse, prav vse, kar je bilo potrebno.

To je veljalo tako za materialne kot za duhovne potrebe. Ali ni to razlog, da je znala kmečka kultura tako skrbno oblikovati svoj habitat in ga spremeniti - vsaj v primerjavi z današnjim - v pravi raj na zemlji? Menim, da je prav v tem, kar sam imam za resnico, ključ za razumevanje kmečke kulture nasploh in še posebej lepote ljudske pesmi v njeni bistvenosti.

Naj se prepustim spominom.

Zanimanje za glasbo in petje mi je v genih. Igral sem se, še majhen otrok, na tleh pod našo lopo in mama, ki je sedela pri šivalnem stroju, mi je prepevala "Al ste ga videli mojga sinka Janka..." Spominjam se, da je to bila njena najljubša pesem. Zame so bile vse pesmi vesele; želel sem si, da bi prepevala na ves glas, veselo, ona pa je s svojim presladkim glasom pela tiho, s pridihom otožnosti. [ele mnogo pozneje sem razumel, da je morda pela otročiču, ki ga je v prvih mesecih življenja izgubila. In vendar sem v petju dojemal predvsem lepoto in ne otožnosti, in ko sem od spodaj slišal, da šiva, sem se povzpel po stopnicah, prepričan, da bom spet zaslišal njeno petje.

Koliko ljubezni je izžarevala tista pesem. Včasih je bila mama še bolj žalostna in takrat je izbrala pesem, ob kateri ji je šlo na jok: "Beri, beri rožmarin zeleni." Meni se je pesem zdela še bolj vesela in nisem razumel, zakaj so se ji ob petju orosile oči. [ele mnogo pozneje, ko sem začel razumevati ljudsko pesem, mi je postalo jasno: pri 35 letih je izgubila moža in v tisto presladko, a žalobno pesem je zlivala svoja čustva.

Za mojega starega očeta je bilo največje veselje, da me je otroka vzel v naročje, mi odprl ročico, da je prešteval na mojih prstkih: ''Tel je nesu v malin..." Občutil je veliko zadovoljstvo ob mojem vznemirjenju, ko je pri zadnjem prstu sklenil: "Tel je vse sniedu." Njegov glas je bil truden, bil je že preko osemdesetih. Sedel je na svojem stolu ob štedilniku in imel ob sebi palico. Pogosto me je klical. Teta ni hotela, da mu lezem v naročje, češ da je ves umazan (čikal je). Kar je bilo za teto umazano, je meni govorilo o dobrohotnosti. Njegov utrujen glas me je povezoval z njegovimi spomini, z daljno preteklostjo, z vsem tistim znanjem, ki mu ga je dalo izkustvo in ki ga je želel posredovati meni... Bilo je, kot da bi čudežno podoživljal njegovo pretekost.

Moja sestra Zaira je bila zaljubljena v pesem "Snuojka sem na vahti stau" in še posebej v tisto kitico, ki se je glasila: "Ne jokaj se, ne jokaj se, saj si sama kriva; s'miela fanta luštnega, zakaj s'ga zapustila." To je bila res vesela pesem. In Zaira je prepevala z užitkom, ki bi ga lahko označil za sadičnega. Morda se bom kdaj opogumil in jo vprašal, zakaj, če mi bo seveda hotela to zaupati. Moj brat Efrem pa se je zabaval, ko je jezil teto Angelino s pesmijo "Ona je miela stargane hlače, ona je miela kikjo hudo".

Razumel sem, da teta ni mogla prebaviti tistih "starganih hlač" in tiste "hude kikje". Ko sem nekega dne, še otrok, tudi sam poskusil intonirati tisto pesem, je teta poskočila in zavpila: "Ka boš te naumne pieu." Od tedaj nisem imel miru, leta in leta sem tuhtal, kako je mogoče, da je pesem neumna. Tako sem poslušal, a nisem pel. Nekako pri enajstih letih pa sem od svojega bratranca don Angela Conta iz Ščigli podedoval vse njegove knjige. Zame je to bil pravi rudnik. Bila je to vrsta latinskih knjig, pa tudi mnogo glasbeje bilo vmes, tiskane in rokopisne. Jaz pa sem ravno takrat začenjal z do-re-mi. Tako sem nekega dne vzel v roke kratek notopis in poskusil zaigrati na bratovem harmoniju.

Naslova nisem niti prebral, ker nisem bil navajen slovenskega branja. Toda ko sem zaigral, se mi je zdelo, da sem tisto glasbo že slišal. Zbral sem se in z velikim naporom razbiral note, pa so se mi odprla ušesa: bila je pesem "Al ste ga videli", prav tista, ki jo je imela mama tako rada. Kolikšna ganjenost, kolikšna sreča. To je bil eden najlepših trenutkov v mojem življenju. Poleti 1945 sem vse počitnice prebil ob harmoniju in skušal razbirati tiste pesmi; vsakokrat, ko sem naletel na znano melodijo, sem se počutil kot v nebesih.

Bila je to knjižica "Slovenske narodne pesmi iz Benečije" Riharda Orla, ki jo še zdaj skrbno hranim. Seveda se je ob tem spet pojavil problem "neumnih" pesmi. Obšel sem ga, ne da bi ga hotel dokončno rešiti, z opravičilom, ki je bilo meni več kot dovolj: igral sem, nisem pelž Dojel sem namreč, da problem ni bil v glasbi, temveč v besedilu, pa čeprav sem obenem vedel, da je oboje povezano in da glasba prikliče v spomin tudi besedilo. Končno pa sem knjigo s tistimi pesmimi dobil od bratranca duhovnika. Kako naj bi bile pesmi "neumne", če je bila knjiga njegova.

Moj stric Tinac pa je znal teto povsem spraviti ob živce. Njega nisem smel niti poslušati, ko je pel, ker me je takrat teta vedno zaprla v hišo. Njegove pesmi so bile res vesele. Vedel sem, da teto jezijo predvsem besede in ne toliko melodija, in da tiste pesmi niso bile le "neumne", ampak nekaj veliko hujšega: bile so peklenske, pohujšljive, pregrešne če si jih pel ali le poslušal, si moral k spovedi. In vendar so me očarale. Le kaj bi dal, da bi jih lahko poslušal od začetka do konca. Ne spominjam se nobene od njih, ker je bil smisel besed zame težak, spominjam se le, da so prekipevale od veselja in brezskrbnosti. Verjetno so bile to posmehljivke ali neobrzdani čutni izlivi, povsem svobodni v izražanju. Višek globinskega izraza.

Nato je bil tam še sosed, Pio Uarbanelču, ki je vedno prepeval in predvsem požvižgaval. Bil je nekaj posebnega. Ne morem reči, da je bil neubran in razglašen: z žvižganjem je delal to, kar je Schönberg storil s tonalnim sistemom. Pesmi so v njegovem žvižganju in petju dobivale neko čudno fiziognomijo, postajale so nenavadne, bizarne, čudaške, a vendar očarljive. Spominjam se besed ene njegovih pesmi: "Ti lo la bila." To je bila njegova običajna pesem. Samo on je vedel, kaj te besede pomenijo. In žvižgal je vseskozi, z intonacijami, ki so bile neponovljive. Imel si občutek, da si glasbeno tam nekje na začetku zgodovine.

Ko sem v odraslih letih pomislil na Pia, sem se spraševal, kako bi se glasba razvijala, če bi vsi imeli njegovo intonacijo. Slišal sem ga nato čez mnogo let, a ni bil več ista oseba. Radio in televizija sta uničila njegovo izvirnost in s tem njegov čar.

S posebno nestrpnostjo smo pričakovali nekatere priložnosti v teku leta. Pred vsem so bile to vigilije "svetih treh noči", ko so mladeniči iz vasi po skupinah hodili po hišah koledovat. Odrasli so nam pravili: "Naco pridejo s kapano tisti tas Ščigli; bota vidli, kakuo bojo mliel z zvezdó." Mene pri ščiglanskih kolednikih ni zanimala toliko zvezda, ampak njihovo lepo petje. Ko so vstopili, so se postavili ob vhodu in neverjetno svečano, z mogočnimi glasovi intonirali: "Dobro večer, gaspodinja an gaspodarji, po koledo smo paršli." Peli so do konca, pa naj bi se vmes zgodilo karkoli. Tudi tisti iz Laz so lepo peli. Njihov prihod si zaznal po pesmi "Te dan je vsega vesejá", v varianti, ki jo še danes pojejo v Lazah in Ščiglah.

Še druga priložnost je bila, ki sem jo težko čakal: to je bilo ličkanje koruze. Koruzo so prinesli naravnost s polja v kuhinjo. Da bi napravili prostor, se je morala umakniti miza in še kaj. Otroci smo se zabavali tako, da smo se spuščali z vrha kupa, čeprav smo vedeli, da bomo morali potem kup popraviti. Najlepše pa je bilo, ko smo koruzo ličkali, lupili. Domenili smo se med družinami za pomoč, tako da je bila koruza pospravljena v enem ali dveh večerih.

Takrat je prišel tudi Milijo Marnac (zanimiv možakar, brat še bolj zanimivih Gigje in Celešte), ki je znal spletati trdne kite; oskrbeti je bilo treba pet "toškanov", cigar, ki so predstavljale honorar za njegovo delo. Ljudje so začeli prihajati po večerji in vzdušje je bilo praznično. Ko so vsi prišli, je stara [tefanka začela z rožnim vencem, saj ni bilo časa, da bi ga zmolili vsak na svojem domu. Rožnega venca nismo molili, peli smo ga. To je bilo harmonično zlivanje ženskih in moških glasov, ki je monotono valovalo v zraku z vedno istimi intonacijami, isto kadenco, proseče in radostno hkrati. Kako očarljivo je bilo.

Spominjam se, da je bil moj glas previsok in ga nisem uspel uskladiti z drugimi. Tako sem poslušal. Danes bi morda pri tem zaspal, takrat pa sem se prepuščal tisti sladki monotoniji. Čudilo me je, kako so vsi intonirali na enak način, z istim ritmom, kako so tako lepo pojoče izgovarjali tiste verze. Božansko lepo je bilo. Leta me je mučil izraz, ki ga nisem razumel. "Sveta Marija, Mat Božà..." Tisti "Božà" mi ni dal miru, nisem si mogel predstavljati, kaj naj to pomeni. Razumel sem šele, ko sem se v semenišču učil slovenščine in nam je učitelj naročil, naj se naučimo na pamet molitev: "Sveta Marija, Mati Božja."

Potem so prišle na vrsto litanije. To je bila čista polifonija. Presenetljiv trenutek. Vsakdo je bil povsem prost v ritmu in melodiji. Stara [tefanka je skorajda tekmovala sama s seboj, da bi izustila čim več litanij brez predaha, in ko se je odločila, da zajame sapo, se ji je grlo glasno odprlo, da ji je zrak kot sunek vetra stopil v pljuča. Zbor ji je s "Pros Boga za nas" skušal slediti in pri tem tekmoval tako z njo kot sam s seboj, šepetal, mrmral, šumel, prosil, rotil, klical. Ni šlo za nekordiniranost ali zmedo. Vsak glas je bil pomemben za rezultat. Kot v čebelnjaku.

Isti občutek sem imel, ko sem prvič v živo poslušal orkester pri intoniranju inštrumentov. Na enak način, v vznemirljivem prehitevanju in tekmovanju, so nato nadaljevali z molitvijo, pri kateri sem užival v lepoti besed: "Pod tvojo pomuoč se parporočimo, sveta Božja Porodnica... naša gospa, naša srednica, naša besednica... tvojmu Sinu nas sprav, tvojmu Sinu nas zroč, tvojmu sinu nas parporoč, prosi za nas, sveta Božja Porodnica." Čele pozneje sem razumel, da je to latinska molitev "Sub tuum praesidium confugimus, Sancta Dei Genitrix..."

Nato se je vse skupaj pomirilo: "Iz globočine vpijem k tebi, o muoj Buog, usliši moj glas, naj se obarnejo tvoje ušesa na glas moje prošnje." Mrmralo se je, šepetalo; ta ali oni je vzdihnil, nekoč se je celo zgodilo, da je nekdo planil v jok.

Vendar s tem še nismo prišli do konca. Manjkala je še pesem, res prava pesem: "Častito". Mislim, da je ne bo nikoli več mogoče zapeti tako, kot sem jo slišal. Glasovi so se med seboj prekrivali; široki vokali, pred-vsem a-ji in e-ji, intonirani in podaljšani, so pesmi dajali občutek popolne potešitve, kot če bi nenadoma vsi hoteli izraziti svojo radost, svoje zadoščenje in svojo zahvalo za vse, kar so tistega dne doživeli. To je bila pesem, ki ji ni hotelo biti konca. In zato smo bili otroci nestrpni, saj smo se šele potem, ko je bilo pesmi konec, lahko igrali.

Tako je bilo doma, v družini.

Zunaj je bila harmonika. Kolikšno veselje. Harmonika ni le igrala, govorila je, pripovedovala, razkrivala je stvari tako, da si jih brez truda lahko razumel. Tudi če je bila daleč, si jo slišal in zaznal prekipevajoče veselje, ki je velo iz nje.

Tudi mi otroci smo na svoj način igrali. Ob določenem času, poleti, je ta ali oni opazil, da so buče zrastle, in si tako izdelal prvo trobento. Bilo je, kot bi dal znak za začetek. Začela se je tekma: katera trobenta ima najnižji ali najvišji glas, katera je boljša prduljica. Saj kaj več iz njih nismo mogli izvabiti, za nas pa je to bil najbolj zabaven orkester na svetu, še posebej takrat, ko smo se odločili, da zaigramo vsi skupaj.

Nato je bila še cerkev. Izvrsten glasbeni prostor. Koliko je spomino.

Še mi odmeva v ušesih bobnenje strašansko visokih in neverjetno nizkih glasov v nabito polni cerkvi v Landarju: gromozanska zvočna masa, ob kateri sem drgetal do mozga. V svoji otroški domišljiji sem omamljen od kadila in svečanih kretenj župnika Josipa Cramara dopovedoval sam sebi, da se v nebesih gotovo poje prav tako. Še danes sem prepričan, da je v človekovi izraznosti in v sposobnosti njenega dojemanja nekaj božanskega.

Enako globinsko vznemirjenost sem potem doživljal včasih ob poslušanju velikih glasbenih del, tako na primer ob začetku "Andante maestoso" iz Beethovnove IX. sinfonije: "Seid umschlungen, Millionen. Diesen Kuß der ganzen Welt." (Združite se, milijoni. To je poljub za ves svet.)"

Kar je najbolj neverjetno, je prav to, da "revne" ljudske pesmi lahko vzbudijo prav take občutke kot velika, univerzalna in nesmrtna dela.

V cerkvi so bili nekateri glasbeni momenti še posebej zabavni. Ob velikih praznikih je pel cerkveni zbor iz Landarja. Bilo je povsem drugače. Tisto petje me ni ganilo, a je v meni vendarle vzbujalo radovednost. Za Božič so peli Candottijev "Jesu Redemptor omnium". Ko sem pesem prvič slišal, je name naredila močan vtis. To je bil nov svet. Kar celo leto sem se mučil z vprašanjem, le kako je solist, gospod Blanchini iz Bijač, ki je bil hkrati pevovodja, uspel tako tremulirati z glasom.

Naslednje leto sem skušal to preveriti, pogumno sem se dvignil iz klopi in zlezel za oltar, kjer je stal zbor. Kar sem videl, je presegalo vso mojo domišljijo: gospod Blanchini je bil nevarno upognjen nazaj, v eni roki je držal dirigentsko palico in z njo močno udarjal po lesenem stojalu, obenem pa nakazoval ritem še z nogo; druga roka je energično vibrirala na vratu in pritiskala na grlo: rezultat je bil presenetljivo kozji glas. Spravilo me je v smeh. Vtis pa je name naredil dialog med solistom in zborom, saj tega načina dotlej še nisem bil slišal.

Stari Rakar si je ob praznikih nadel očala in zapel epistulo z nosnim glasom, ne vem, če preprosto zato, ker so mu očala (bila so brez ročajev) pritiskala na nos, ali hote. Razumel nisem seveda ničesar in morda se mi je prav zato vse skupaj zdelo še bolj smešno.

Ob prazniku sem tudi prvič slišal violino. Moral je biti velik praznik, ker je prišel igrat "Pašarin" iz Špetra. Tudi on me je spravil v smeh: zvijal se je kot jegulja, da se je z glavo kdaj pa kdaj skorajda dotaknil tal, glas njegove violine pa je spominjal na cviljenje lačne mačke. Ljudje so ga gledali in poslušali vsi zamaknjeni.

Po letu 1944 pa je začela zevati iz leta v leto vse večja praznina, vse bolj sem se ob klasičnem študiju odmikal od moje kulture. Gotovo je vse to bilo pomembno: spoznavanje velikih glasbenih del, delo z učitelji, kot so bili maestro De Marco, profesorica Leškovič, moja druga glasbena mati, maestro Pezzè (najskromnejši, a zame največji furlanski skladatelj), organist in skladatelj Albino Perosa, s katerim sem sodeloval tri leta, pri njem študiral orgle in kompozicijo, on pa je tudi sanjal o moji glasbeni prihodnosti. V letih izobraževanja sem bil z našo kulturo le malokdaj v stiku in o njej le površno razmišljal.

K sreči sem se k njej povrnil, ko sem prišel v Marsin. Spet sem bil naravnost vržen v kulturno okolje, ki je v tej vasi takrat bilo še povsem tako kot v mojih otroških letihž Petje v cerkvah Gorenjega in Dolenjega Marsina je v meni vzbujalo iste občutke, ki sem se jih spominjal iz landarske cerkve, in to posebno ob nekaterih pesmih. Taka je bila obhajilna "O stuokrat srečna duša". Tu je bil še spontani zbor iz Gorenjega Marsina s svojimi izrednimi interpreti, kot so bili Perin Bierbu (mogočen tenor), Livio Lukeju, Lucjan Jaku, Sandro Klinu, ter srečanja z izjemnimi posredovalci ljudskih pesmi, kot sta bila takrat že slepa Mišoka in Karlo [inku. Tedaj sem odkril tudi delo "Ljudska glasba" Bele Bartoka in končno srečal še profesorja Pavleta Merkuja prav v letih, ko je zbiral ljudske pesmi in drugo gradivo za knjigo "Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji"...".

Vendar bi te naše zbirke zagotovo ne bilo, ko bi ne bilo arhitekta Zaccarie Simonittija. Leta 1974 sem šel k njemu na obisk v videnski atelje na trgu Libertà, ker sem potreboval nekatere nasvete pri gradnji svojega doma. Obljubil mi je svojo pomoč (in mi jo nato v obilni meri tudi nudil), obenem pa postavil svoje pogoje, če naj na grd način označim nekaj, kar je bilo pravzaprav zelo lepo: naročil mi je, naj pripravim neke vrste program dejavnosti, ki bi v Nadiških dolinah lahko vzbudile zanimanje za glasbo, in mi še posebej predlagal, naj v Barnasu postavim pevski zbor.

Barnas je bil namreč od vedno znan po svoji glasbeni in zborovski tradiciji. Ob naslednjem srečanju sem mu nakazal idejo o ustanovitvi glasbene šole in mešanega zbora. Sam Simonitti pa se je bil medtem že obrnil na svojo nečakinjo Lucio Costaperaria, ki je začela zbirati prvo jedro zbora POD LIPO. Tedaj seveda tega še nisem vedel, danes pa lahko rečem, da se je v tistem trenutku začelo ne samo moje pevovodsko delo pri zboru POD LIPO, temveč tudi pripravljanje te publikacije.

Ne vem, v kolikšni meri sem s priredbo teh melodij dosegel to, kar sem si zastavil. V teh pesmih se kot v vseh ljudskih pesmih melodija in besedilo prečudovito zlivata in nadvse spontano in preprosto izražata radost, veselje, usmiljenje, molitev, pa tudi ironijo, pomilovanje, vsakršno čustvo.

Potrudil sem se, da bi melodiji in besedilu prilil harmonijo, pri čemer sem skušal ohraniti občutek spontanosti in preprostosti. Priznati moram, da mi to ni vedno najbolje uspelo. Včasih me je zanesel študij polifonije in zlahka bo mogoče ugotoviti še celo vrsto drugih pomanjkljivosti. Le nekaj lahko trdim z gotovostjo: delal sem rad, potrudil sem se in se pri tem tudi zabaval. Za to gre moja srčna zahvala zboru POD LIPO.