Mons Nižjo je umaru

Zadnji krat san ga sreču no lieto odtuod na Lušariji. Sestrá mej bla jala de na stoji dobró, pa jest san ga ušafu veselega, brezkarbi, nimar pošten ma jasen. Donas, torak, že zguoda san zaviedeu de je umáru.
Daržin de puno med njim ga bojo jokal ku negà velicega parjatelja; jest ga jočen ku negá bratra.
Mons Dionisio j biu zaries parjateu, brát, bližnji, ma predusem je biu duhounik. Nia korlo guarit z njin, j bluo dost mu bit blizo za čud u sebé veliko jasnost, veliko trostanje, hlabok mier, no iskreno triebo se buojšat, se upnet za to dobre.
Na pozaben maj njegá stanovanje tle u Špietre. Mej hodú gledat po gostu, nimar veseu, nimar s slatkim besiedam na uste, odpart z ust an s sarcan.
Mej ušeč ga misint ku deb, za no magnenje, me meu prid gledat.
Božime, Nižjo, se boma vidla.