Poesije

Uvod

Monsinjorja Birtiča mi Beneški Slovenci poznamo kot pesnika, kajti ob raznih prilikah, predvsem ob novih mašah, je rad recitiral svoje pesmi. Pri ojcetah je sredi praznovanja vstal in nam z močnim glasom in velikim poudarkom predstavil svoje delo. Kot takšnega ga poznamo, kot pesnika in duhovnika, ki v sebi premišljuje in iz sebe da, kar notranja moč na dan potiska.

Valentin Birtic-Zdravko se je rodil v Roncu nad Podbunjescem 20. dečembra 1909. Postal je duhovnik leta 1933 in služboval kot kaplan v Reziji, Marsinu in potem kot župnik v Dreki. Pred nekaj leti je bil imenovan za kanonika v čedajskem kapitlju. In v Čedadu danes izvršuje svojo službo, posebno kot spovednik naših domačinov.

Monsinjor Birtič je tenkočutna duša; celo življenje je posvetil Bogu v prid svojega ljudstva.Ti dve hesedi, Bog in ljudstvo, sta ga spremljali vsak dan njegovega že dolgega življenja. In skrb za Boga in za ljudstvo ter ljubezen do rodne zemlje sta prisotni kot vir in moč in navdih njegovih pesmic.

Gre za pesmi, ki jih je msgr. Birtič zložil, da bi se veselo združil z novomašnikom, z zlatomašnikom, da bi hrepenel po domu, da bi trpel s svojim ljudstvom, da bi izkazal svojo ljubezen do nediške zemlje. Ni treba, da iščemo v njih umetniške težnje, ker to ni namen niti želja našega pesnika. Kar moramo iskati v njih in kar lahko najdemo, je izraz človeka, ki živi za svoje ljudstvo, ki trpi z njim; človeka, ki je zaljubljen v lepote nediških vasi, mogočnega Matajurja in čiste Nediže; človeka, ki vidi v lipi znamenj slovenstva, v kostanju pa moč in radodarnost; človeka, ki je duhovnik in se zato veseli nove maše mladega duhovnika in hvaležno poje svojo pesem zlatomašniku, ki je živel za bližnjega; je izraz duhovnika, ki trepeta za svoje ljudi, ki trpi za izseljence in joče nad osamelimi vasmi.

Vse to najdemo v teh pesmicah. Beneški Slovenec vidi in čuti v njih željo, da Benečija ne bi umrla, ljuhezen do njenih lepot, modrost za pravo življenje, veseije za kar se dobrega odpira, skrb za ohranitev našega jezika, opozorilo, da bi vera ne izginila. Zato smo danes msgr. Birtiču zelo hvaležni. In ko prihaja na dan ta zvezek, mu voščimo, naj nam njegova pesniška žila daje še naprej tako čiste in osvežujoce vode. Mi jo potrebujemo za našo Benečijo. Ko veselo pozdravljamo prihod teh pesmi, vidimo v tem znak življenja in upanja za sedanjost in za bodočnost.

Marino Qualizza

SPOMIN NA DOM

Spomin na dom

Oj dragi beneški moj kraj!
Oj ljubi slovenski moj dom!
Ti zame najdražji si raj,
za vedno jaz ljubil te bom.

Spomin na hišo očeta,
na ljube in drage mi vse
srce mi vsak dan prepleta
in misli najslajše mi vžge.

Ko daleč na tujem prebivam,
za te mi bije srce,
le tebi ljubezen odkrivam,
po tebi le točim solze.

Pozdrave ti srčne pošiljam,
ko zjutraj mi sonce zasije,
ponoči se nate spominjam,
ko zvezdna svetloba te krije.

Ni sile tak divje deroče,
ni ognja ne strele pekoče,
ki zbriše ljubezen na dom.
Za vedno jaz ljubil te bom!

NEDIŽI

Tiho, mirno poteka
bistre Nediže reka
kot povoj se odvija
in tekočino zlija
čez prekrasno dolino,
pod Matajurja strmino.

Po strugi starodavni,
na poti svoji slavni
potočke vse pobira
od vsake vode vira;
ko skladno jih pridruži,
toplote jim podari
in složno naprej prodira,
ne straši je ovira.

Teči, teči, Nediža,
rešilna luč se bliža,
ti razprte duhove
poveži v zveze nove.

Dani se in še danilo se bo
slovensko beneško nebo.

MATAJUR

Oj lepa beneška gora,
oj ljuba slovenska zemlja,
veselo te pozdravljam.

Ko na tebe se oziram
iz sončne nižave
V sončne višave,
tvoj jasni, krasni pogled,
čez Sočo, Nedižo razpet,
pravice podoba se zdi,
ki iz neba v deželo sveti.

Tvoj zeleni travnik,
v cvetice povit pašnik,
svete misli budi,
tiho, tiho srcu govori.

In beli tvoji grebeni,
nezmagani kremeni
kot venec slave stoje,
potrta srca uče,
da blisk, strela in grom
utrde mali dom.

Pozdravljen, Matajur!
Na vrhu tvoje planine
za nas in za vse sine
postavljen je spomenik.

Naj Kristus Odrešenik
v domu miru in sprave
milosti deli ljubezni prave.

MARSINU V POZDRAV

Gor nad nami je planina,
dol pod nami je dolina,
sred visoke sončne gore
Marsina hišice stoje.

Tu je preljuba moja vas,
razlega se domači glas;
tu 'sinko' mi je mati d'jala,
ko me v zibki je gibala.

Cerkvica je sred vasice,
hišice so ji družice.
Ljudstvo dobrega srca
vredno kupe je zlata.

Turen okoli, okoli špega,
dalec se glas njegov razlega,
milo pesem glasno pojoč,
kadar od zvonika se loč'.

Prelepa ti, Marsina vas,
poslušaj svojih sinov glas;
naj vsak od vas odpadnik bo,
kdor zaničuje lastno zemljo.

MATI

O mati, o mati,
ne vidim te zdaj,
zgubila si zlati
beneški svoj sijaj.
V hiši, v hlevu, v njivi
zakril nam je čas
materni vabljivi obraz.

Odpadel ti venec
duha lepote,
se zmanjšal studenec
srca dobrote.
Rodnica si bila
številnih otrok,
nad vse drugo cenila
življenja otok.

Kot streha si krila
družinški razvoj,
se vedno trudila
za njegov obstoj.

Delo, skrb, ponižnost
e je vabila,
močna, trdna vernost
te je krepila.

Pod videzom skromnim
si krila modrost,
pod besedo drobno
kazala sladkost,
ob milem pogledu
si bila nam up,
po mirnem zgledu
tolažila hrup.

Ti,mati nekdanja,
si bila edina
učiteljica znanja
za hčer in sina.

V beneškem jeziku
si vedno učila,
po svojem viku
se zmeraj glasila.
Prosila si v stiskah
sol, moko naposodo
v tujih besedah,
nikdar za modo.

Zaslužna ti, mati
beneških sirot,
vredna si zlati
spomenik dobrot.

OB SMRTI OCETA

13.1.1961 Oj zbogom, oče,
srce je vroče,
duh trepeče,
solza teče,
ko ločitve spomin
v mislih obudim.

Poslednji tvoj dan
zadal je srcu ran;
izguba očeta,
ljubezen moja sveta,
tolažbe ne dobi
od zemske pomoči.

V spomin prihaja
preteklost mi od kraja,
od začetka mojih dni
do konca njega moči.

Vidim budne
roke trudne,
čutim milo
srčno silo,
delo, skrb, ljubezen,
v Boga z vero zanesen.

To je bil oče,
ki sin za njim joče,
ga s kitico pesmi počasti
in Bogu priporoči.

MISEL NA DOM

Tam, kjer Nediža teče,
zvonovi sladko pojo,
oj tam je ljuba vas,
ki srce mi rahlo tolaž'.

Na sončnih ronkah stoji,
v pomladi krasno cveti;
jesenski slastni sad
ovija kot venec ga zlat.

Tam hiša očetov mojih
je priča pesmi sladkih,
ki naš prvi beneški poet
jih je sprožil v domači svet.

K tebi, Peter Podreka,
moja misel se zateka,
kadar v rojstne kraje
duh mi pluje iz dalje.

V Roncu počitek si dobil
in srčno meni govoril,
kadar na tvojem revnem grobu
spoznal sem pesnika podobo.

LIPA

Ti, lipa mi draga,
slovenski si drev,
vseh časov si zmaga,
zato ti bom pel.

Izbrana si bila
iz davnih že let.
Kot varna si vila
za beneški naš svet.

Po naših dvoriščih
kot mati stojiš,
ob cerkve zidiščih
se zbrano držiš.

Ti v senco sprejemaš
starost in mladost,
vse srčno objemaš,
modrost in norost.

Si prica pomenkov
beneških otrok,
slušalka vseh zvenkov,
kot budni porok.

So znana ti dela
vseh naših ljudi,
si zgodbe poštela
vseh naših vasi.

Ti videla rast si
številnih družin,
zdaj gledaš razdor
in kup razvalin.

Si priča potresa
in solznih oči
smrtnega plesa
beneških vasi.

Ti, lipa, zdaj sama
pokonci stojiš,
kot zbegana mama
v obupu bediš.

Zamišljen te gledam
in prosim nebo,
naj v težkih zadevah
dobrotno nam bo.

BENEŠKEMU KOSTANJU

Kot črno-temna pošast
razperja golo glavo
med razkošno bujno rast
staro kostanja drevo.

Potrt, zmagan velikan,
brez listja in brez cvetja,
stoji teman in mračan
sredi zelenega odetja.

Rahla valov nadiha
listnate veje ziblje,
na pozdrav vetra piha,
živo se gozd pogiblje.

Le naš kostanj je tih
v zeleni družbi dreves,
kakor stari menih
nima sladkih povez.

Usiha miren in vdan,
zamišljen v nebroj dobrot,
ki delil jih je v prazno dlan
revnih beneških sirot.

Kostanja tečna hrana
glavna je bila nekoč
vsakega Benečana
zdrava, redilna pomoč.

PUSTITE, NAJ PTIČKI POJO

Pustite, naj ptički pojo,
pustite, naj rože cveto,
naj sonce jih ogreva
in dež pokropi,
veter jih ziblje
in dan veseli.

Pustite, naj iskre iskrijo,
zvezde na nebu žarijo;
ko noč nas odeva,
strah nam grozi,
nebeško svetilo
nam srce mirt.
Pustite, po svoje
naj vsak govori.

To božji je zakon
svobodnih ljudi,
naravna pravica
od vekov že dni.
Po beneških dolinah
in gorskih strminah
odmeva naj pesem
slovenskih otrok,
naj custva odkriva
življenja so sok.

Proč, proč, četa nasilna
mračnih ljudi,
proč, kača strupena
iz tiačenih dni.

Božja svoboda
naj svet uredi.

ZBOGOM, BENEŠKI KRAJ

Zbogom, oj zbogom,
beneški ti kraj,
mile doline,
prekrasne gore,
glasni stude
preljube steze,
primoran sem vas pustit'.

Zbogom, oj zbogom
beneška pomlad,
sončni poljubi
in zlato nebo,
zeleni travnik
in mirni pašnik,
od vas se moram ločit'.

ZAPUŠČENA BENEČIJA

Od dneva do dneva
prazni se vas,
ji tiho veleva
neusmiljeni glas.

Življenje odhaja,
zapušča svoj dom,
vsa gorska postaja
občuti prelom.

Strahotna samota
steguje svoj prt,
do zadnjega kota
prinaša le smrt.

Potihnil je krik,
usahnil je jok
in gromki vik
veselih otrok.

Kot grobni spomenik
tam hiše stoje,
na življenja pomik
osamljene strme.

EMIGRANT

Sila deroča
življenjske skrbi
čez prag me je vrgla
z domače peči,
kot listje v vetru
okol' me podi.

Po tujih deželah
kruh moram služit',
s solzami po domu
ga dnevno močit',
v prazni samoti
ljubezen morit'.

Od čudnih pogledov
ne znan in ne štet,
iz družbe sosedov
zavržen kot smet,
le pot na Kalvarijo
tujine je svet.

Srečnejši cigan
z družino je zbit,
kot jaz, Benečan,
od hiše odbit,
ker moram le sam
po svetu hodit'.

IZSELJENSKA PESEM

Šli smo, šli daleč,
od žene se ločili,
dom zapustili.

Šli smo, šli daleč,
kopico otrok
pahnili v jok.

Šli smo, šli daleč,
bridko se jokali,
slovo jemali.

Šli smo, šli daleč,
"Oj božime" peli,
grenke solze imeli.

Šli smo, šli daleč,
k vam roke stegnili,
od vasi se poslovili.

NA PRAZNIK EMIGRANTA 6. 1. 1965 recitirana v Čedadu

Tukaj vsem zbranim
sinovom in hčeram
beneških dolin,
prisrčne pozdrave,
iskrena voščila
prinaša vam, dragim,
nediški zvest sin.

Od Rezije do Idrije
vsem našim emigrantom
naj pozdrav doni,
ljubezen odkriva,
pravico zahteva,
poglavarje meči.

Je praznik, vaš praznik,
bratje emigranti,
ki v cvetu življenja
s trebuhom za kruhom
vas sila podi,
mačjuha nemila
vam mrve drobi;
pod zemljo kot krte,
po jamah, po rovih,
na cestah razdrtih,
v snegu in mrazu
vas nemarno pusti.

Oj dragi vi bratje,
kako mi je težko,
ko na lastno uho
''Oj božime'' se glasi,
ko pesem odmeva
po vasi, po hišah,
veselje mori.

ož od žene,
brat od brata,
oče od otrok
jemlje slovo.

Na ta resni pogled
beneških ljudi,
betlehemska ti zvezda,
poživi svojo luč,
visoko zasij,
pokaži oblastem
rešitve kljuc!

IZSELJENCEM V DREKI

Veseli bodimo,
zlatega srca
se skupaj zložimo,
smo iz Dreke doma.

Pojmo in vriskajmo,
saj mladi smo mi,
le redko se najdemo
v naši vasi.

Po tujih deželah
nas sila podi,
pri trdih razmerah
nas vedno pusti.

Le Roženca sveta
nas skliče vkup vse,
od leta do leta
nam hišo odpre.

VRNITEV IZSELJENCEV

Prišli so veseli
v rojstni svoj kraj,
kot slavčki so peli
pri vrnitvi v svoj raj.

Beneški izseljenci
daleč po svetu,
kjer se delo vrti,
počitek ob letu
jih spet pridruži.

Nediški Slovenci
po kratkem odmoru
se ločijo spet,
pri vsakem odmiku
razlega se v svet:
"Zbogom te dolince!"

EMIGRANT BENESKI ČEČICI

Beneška čečica, najlepša se zdiš,
po zemlji domači kot roža dišiš;
obraz mili, pogled skrivni, tihi smeh
veselja delijo po naših vaseh.

Ko daleč od hiše se z delom trudim,
po ljubljenem domu solze kropim,
le ti me troštaš, nediško srce,
in tvoja podoba mi briše solze.

Oj dragi moj fant, ne maram te zdaj,
iskala bom srečo prek beneških ograj;
dobila sem poba iz zlatih besed,
se vanj zaljubila ko muha v med.

Beneška čečica, jokala se boš,
veselja in sreče ti dal ne bo mož,
ki žvižga in poje brezskrbno kot kos,
v gorečih obljubah te vleče za nos.

MATERI BOŽJI DEVICI MARIJI

Tebe, o Mati
človeških sirot,
zaupno prosim
potrebnih dobrot.

Naši družini
beneških otrok,
Ti, o Marija,
bodi porok.

Ohrani zdravo
vso našo mladost,
naj ne zaide
v moderno norost.

Morilne sile
duhovne smrti,
sanjarsko drogo
odstrani nam ti.

Zaceli rane
potresne moči,
vodi k veselju
vse solzne oči.

Tebe, o Marija,
beneški naš rod
prosi in kliče.
Varuj ga povsod!

POMLAD

Pomlad, pomlad prihaja
iz doline v goro,
k življenju vse vstaja,
se veseli mi oko.

V zeleno nje svetišče
spušča se travnik in gaj,
polje in zelišče
prebuja se zdaj.

Veseli tičkov glasovi
odmevajo povsod,
krasni cvetič kranci
jim odkrivajo prihod.

ROSICA

Pridi, oj pridi,
rosica neba,
rahlo pokropi
pušje srca.

Ti, vetrič, razgibaj
vse temne megle,
da sonce poljubi
naše solze.

Le pojte, le pojte,
vi ptički drobni,
je jutranja zarja,
že dan nam zori.

Beneška ti zemlja,
povzdigni glavo,
šivio ti poje
sončno nebo.

VAHTI - VERNIH DUŠ DAN Zvonite, zvonovi,
le milo naprej,
ker vahtni godovi
prihajajo slej.

Na viljo vseh mrtvih
se prešce delijo,
v skupinah razdrtih
otroci hitijo.

Od hiše do hiše
otroški pohod,
molitev se sliši
za duše povsod.

Na večer vseh svetih
se britof sveti,
pri vsakem grobišču
prijatelj stoji.

V svetišču spominov
oko se solzi,
do staršev in sinov
ljubezen gori.

Prosilna daritev
se dviga v nebo,
goreča molitev
za duše naj bo.

BOZIČ

Veseli bodimo,
božični je dan,
v človeški podobi
Sin hožji nam dan.

Devica Marija
njegova je mat',
Kristus nebeški
ostal je naš brat.

V hetlernski štalici
je rojstni objem,
v ponižnih jaslicah
božji sprejem.

Vsi angelci zbrani
mu glorijo pojo
in revni pastirci
pozdrav prineso.

Božični ta praznik
nam prinaša radost,
je globoka skrivnost
in neskončna rnodrost.

V rojenem Detetu
Odrešenik sveta,
preroški Emanuel
prihaja z neba.

BOŽIČNI ZVONOVI

Božični zvonovi,
zvonite povsod,
znanite veselo
Kristusa prihod.

Beneška dežela,
povzdigni srce!
Rešitelj prihaja
iz neba za te.

V jaslih na slamci
Sin božji leži,
od ljudstva pozabljen,
siroten kot ti.

BOŽIČNA NOČ

Presveta je noč,
Dete prihaja
v rešilno pomoč
iz božjega raja.

Iz rajskih višin
v človeka odet,
Boga edini sin
se niža na svet.

V pastirskem hlevu
deviški porod,
v duhov napevu
je sveti prihod.

Sprava človeka
božična je noč,
vvsakega veka
edina pomoč

BOŽIČNA PESEM

Zvezda ti lepa,
kako se svetiš,
vesele novice
nosilka se zdiš.

Svetu oznanjaš
presvete reči:
Jezusa rojstvo,
rešenje ljudi.

Spomin Betlehema
oživljaš nam ti,
božični praznik
pod tabo cveti.

Skrivnost največja
božični je dan,
z zvezo človeka
nam Jezus podan.

To dan je veselja
človeške stvari,
Stvarnik nebeški
se k nji pridruži.

Bog se približa
človeku v pomoč,
božja ljubezen
odkriva nam moč.

TRINKU V SPOMIN

Najlepša beneška zvezda
končala sijajno je pot,
odjeknila pesem turobna
na Trinkov smrtni odhod.

Ugasnila svetla je luč
hčerki zamejski, dolgi sijaj
izgubil se v mračno je noč.
Ves rod naš sirota je zdaj.

Kot žar mogočnega kresa
spomin nanj se vedno blesti,
beseda Trinkovega peresa
iz srca v srce govori.

NA GROBU PETRA PODREKE V RONCU

Pod malo cerkvico
pokopališče stoji,
na južni strani
grobišče leži.

Tam doli počiva,
ljubezen odkriva
veliki poet,
za hčerko slovensko
iskreno vnet
Peter Podreka.

Na revnem grobišču
spominček je stal,
Beneške Slovence
vedno opominjal.

Vse ronke in dole
je zbujal iz spanja,
naganjal na d'janja
in klical: O Benečan,
tvoje rešitve prišel bo dan.

Sovražne roke
so k njemu prišle,
ga kruto razbile
in proč odstranile.

Duh Petra Podreke
pa vedno živi,
on bije, on klije
po naši krvi.

Ne bode razbit,
kdor ljudstvu pravice
je hotel branit'.

NOVOMAŠNIKU JOŽEFU MUČIČU

Nova maša je zbudila
stare, mlade, vse,
prav vse in trdno jih skup združila,
da glasno te počaste.

Tudi jaz sem semkaj prišel
v deželo veselo to;
da bom mašnika povišal,
ubral domačo sem struno.

Ko sem jaz novo mašo pel,
dragi novomašnik ti,
mirno spaval si v zibeli,
ne vedoč, kaj se godi.

Oče tvoj in mati tvoja,
prav goreče sta molila,
tebe, dete, upanje svoje,
tiho Bogu podarila.

Tvoje nove maše dar
danes jih je razveselil,
ko si stopil pred oltar,
s solzo so Boga častil'.

Veselijo se sestre, bratje,
znanci tvoji, žlahta vsa,
svatje, ljudstvo vse iz Ronca
radosten pozdrav ti da.

NOVOMASNIKU MARINU QUALIZZI V POZDRAV

Dragomili moj dom:
zelene dolince,
jasne, krasne gore,
soglasni studenci,
hladne, čiste vode,
z menoj se združite,
živio zadonite
novomašniku v pozdrav.

Nedolžni otroci,
fantje in dekleta,
mirna, ljuba četa,
za dom in vero vneta,
vzklikni živio na glas,
da odmevalo bo
iz doline v goro,
nad vsako našo vas.

Lenarska dolina,
veseli se sina
in naznani povsod
novomašnika prihod!
Ti, hišica blaga,
novomašniku draga,
raduj se kot deva
nove maše dneva.

Novomašnik Marino,
od radosti svoje
delim ti voščila:
naj svetost in modrost
skoz življenja most
kot duhovna sila
bi te vedno krasila.

Postani zvezda
Matajurja neba,
v najvišjem obzorju,
znanosti morju,
kot naša ti luč
nov sijaj poda
na dragi naš kraj!

NOVOMAŠNIKU MARIJU QUALIZZI

Cvetice polja,
cvetite ljubo,
zvezdice neba,
svetite krasno.

Vi, ptički pa mali,
le pojte glasno,
v kravarski fari
se odpira nebo.

Vesela novica,
le pluj in naznani,
ko zvezda danica
pa srca vsa zgani.

Oj ti, novomašnik,
prinašaš radost,
ljudem si tolažnik,
dušicam svetlost.

Spomin tvoje maše
naj dolgo se hrani,
najzmaga vse case
in živi za nami.

Te želje goreče
in pesmi doneče
jaz tebi podam,
zak druz'ga nimam.

GOSPODU JOŽEFU CEDARMAZU

Pri ojcetah nove maše, v hotelu 'Belvedere", Sv. Petar Slovenov

Veseli se, dolina,
veseli se, rojstni kraj!
Sprejmi novomašnika sina
in pozdrav goreč mu daj.

Tu zibelka mu je tekla
in mat' mu vedrila srce;
pognala tu misel je sveta,
gojila njegove želje.

Tvoj sin po krvi in duhu,
za najvišji ideal vnet,
okrepljen v Svetem Duhu,
postal je Kristusov atlet.

Kot Najvišjega služahnik
novo mašo je tu delil,
zemlje in neba tolažnik,
verne duše razveselil.

V glavni cerkvi te doline
spomnil se je na Kalvar
naše male domovine,
ko je stopil pred oltar.

Za vse sestre, za vse brate
podaril nov dar je Bogu,
prošnje kakor rože zlate
hitele so proti nebu.

O presrečni novomašnik,
ljubi Jožef Čedarmaz,
postal si božji glasnik,
sonce bodi vernih src.

Bran' pravico, šir' resnico,
bran' ljubezen kot zlato,
na nebeško pa desnico
vedno uprto imej oko.

Neviht in groze se ne boj,
ko trdna Petrova skala
v svetosti božji ti mi stoj,
in sila bo nehala.

Nove maše spomin sveti
naj ogreva ti mladost,
duši tvoji, Bogu vneti,
pa prinaša naj vedrost.

"Novomašnik, bod' pozdravljen!"
naj ta pesem ti zveni,
pred slabostmi bodi varen
dolgo let in dolgo dni.

MISUONARJU JANEZU OBALU

ob novi maši

Pozdravljen, novomašnik,
najzaljša cvetica
beneške gore,
najlepša zvezdica
Marsina zem1je.

Ko zora danica
veselje budiš,
ko rosna solzica
vsa srca meciš.

Slovesno nam mašo
ti danes si pel,
na zemljo je našo
sam Kristus prispel.

Nediška dolina
raduje se zdaj,
nižina, višina
in rodni tvoj kraj.

Marsina vaščina,
presrečna ti bod',
rodila si sina
za Daljnji vzhod.

Pozdravljen ti, Janez,
naj Bog bo s teboj,
da zvest ostaneš
za misijonski razvoj.

Spomin nove maše
v srcu ti nosi,
za zemljico našo
zmeraj Boga prosi!

NOVOMAŠNIKU RINU MARKIČU

Zvonovi, zvonite
veselo in glasno,
vsa srca zganite
le milo in rahlo:

"Rino novomašnik
iz obliške vasi
kot božji služabnik
novo mašo deli."

Kako se je zgodilo,
da mašnik je postal,
se bo govorilo,
ce boste slušal'.

Misijonska Marija
v Oblico je prišla,
iz neba se zlila
tud' noč je temna.

Mali otrok zagleda
to podobo milo,
otroška radovednost
očesom da silo.

Radostno pošpega
mašnike bose,
nov vid ga zbega,
izdere mu solze.

Marija je videla
te očke rosne,
vabljivo je kimala:
"O, daj mi srce!''

Pognala je misel
duhovni poklič
je rastel, se višal
do mašnih stopnič.

Ta otrok je Rino,
naš ljubi novi mašnik,
Marije darilo,
da božji je glasnik.

Zdaj v pesmi doneči
njemu se klanjam,
v molitvi goreči
ga srčno pozdravljam.

Misijonska Marija,
Ti brani ga, vodi,
v duhovnem poklicu
opora mu bodi!

NOVOMAŠNIKU MISIJONARJU GINU SIMAZU

Po tisočstoletnem delu
že vidim ob božjem razpelu
mlado misijonsko krdelo,
Paulinov rod, ki gre na delo.

Iz slovenskih beneških vasi
duhovna moč v daljave leti,
čez neskončne afriške planjave
širi božje postave.

Tud' novomašnik Gino
spada v ponosno skupino
veseli ga zanimivi poklič.
Bodi pozdravljen, gospod novič!

NOVOMAŠNIKU LOVRU KAUČIČU

Lenarska dolina,
vesela ti bod',
saj mašnika sina
praznuješ prihod.

Tvoj Lovro prihaja,
prinaša zaklad
z nebeškega kraja
kot dušno pomlad.

On spravno daritev
položil ti bo
za dušno obnovitev
s to mašo novo.

Pri starem svetišču
Bogiu jo deli,
pri mrtvih ležišču
vseh telih vasi.

Radujte se vsi,
o mrtvi, tud' vi,
tud' vam doprinaša
'no milost ta maša.

V SPOMIN NOVE MAŠE GOSPODA ZORZA

iz Marsina hiše Jakove

'Novomašnik, bod' pozdravljen!"
naše ljudstvo pozdrav deli,
od Boga si nam postavljen
v duhovnika za vekov dni.

Božja roka te izbrala
in vodila je prav ljubo,
posvečenega te poslala,
da pel boš mašo to.

Postal si mašnik, božji mož,
kot Kristusov namestnik ti,
rešil peklenskega ognja boš
grešne, zapeljane ljudi

in sveto mašo daroval,
duše v svetosti prav učil,
grešnikom odvezo dal,
živim in mrtvim mir prosil.

Duhovnik stopi pred oltar,
odpri vrata veličanstva,
naj tvoje maše dar
rosi božjega bogastva.

Božje Jagnje v rokah nosiš,
Bogu ti zdaj ga boš delil,
odpuščanja nam izprosiš,
vsak od nas se bo veselil.

Tukaj smo zbrani z vneto vero,
ob nas je Kristusovo bandero.
Naj žejna duša vsaka
tvoj blagoslov dočaka!

MISIJONARJU KARLU PRIMOŽIČU

Zvonovi, zvonite,
naznanjajte povsod
cez našo preljubo deželo
Karla novomašnika prihod.

Kot beneški novi misijonar
med brate in sestre naših dolin
Bogu prinaša nove maše
dar te fare krvni in duhovni sin.

Spolnjuje mrtvih in živih željo,
ko prihaja v šentlenarski svet,
v to drago, ljubljeno
zemljo prvo, novo mašo pet'.

Raduje se hiša njegova
in pozdrave vsakdo mu deli,
naj tudi moja pesem nova
srečnim voščilom se pridruži.

Bog te varuj, o misijonar,
v velikih misijonskih težavah,
Bog ti pomagaj, o božji mornar,
v neskončnih afriških daljavah.

Tja nesi ta sveti spomin,
rečanske matere ti sin,
bodi za Boga, za dom vnet

NOVOMAŠNIKU DIONIZIJU MATEUČIČU

"Novomašnik, bod' pozdravljen!"
pesem srca govori,
bodi ti med nami slavljen,
vsak prijatelj ti želi.

Prišel si v domače kraje,
kjer zibelka ti je tek1a,
prišel si na dom postaje
Sprejema te dreško ljudstvo,

iz radosti se veseli,
in danes to verno ljudstvo
pred Marijo pozdrav deli.

Srečna mati, ki te je rodila,
vesel oče ljubi tvoj
in vsa naša zemlja mila,
ki zdaj raduje se s teboj.

Tu pred sveto to podobo,
oj ljub' duhovni ti novič,
začutil si v otroški dobi
svoj sveti mašniki poklič.

Zato prišel si v zahvalo
na Rožince Marije dan,
zato si stopil v cerkev malo
iz hvaležnosti ves vdan.

Nebeška Mati tu te čaka,
da ponovil boš maše dar,
in verna duša vsaka
te spremlja pred božji oltar.

Pri daritvi svete maše
moli in prosi ti Boga
a zive in mrtve naše
da vsem svete milosti da.

NOVOMASNIKU BOŽU ZUANELLI

'Novomašnik, bod' pozdravljen!"
danes ljudstvo govori.
Od Boga si ti postavljen
za najvišje le reči.

Božja roka te izbrala
kot najdražjo zemsko stvar,
vso pomoč je tebi dala,
da si stopil pred oltar.

Trinajst let te je vodila,
kot najljubša mati zna,
zakramentom posvetila,
da ti služil boš Boga.

Si postal za vedno mašnik,
zvest ostani do smrti,
zemlje in neba tolažnik
čez vsa leta in vse dni.

Kot šareca zvezda v noči
zlivaj žar na pot temnn,
kot ognjeni kres pekoči
grej ti srca za nebo.

Čakajo te že ovčice,
ki pastir jim boš postal,
že se vesele dušice
greha boš jih reševal.

Ko z voščilom se poslavljam,
dragi Bošo, Rončan ti,
prav veselo te pozdravljam,
ker tud' ti si ronška kri.

GOSPODU JOŽEFU KAVČIČU OB ZLATI MAŠI

Oj lepa Lenarska dolina,
oj dragoljubi rojstni kraj,
sprejmi zlatomašnika sina,
pozdrav gorak, iskren mu daj!

Naznani novico veselo,
naj pluje od vasi do vasi,
čez vso beneško deželo
naj slavni dogodek slavi.

Družila bo srca hvaležna
mladih, starih, vernih ljudi,
rodila bo misli nežne,
kakor zlatomašnik uči.

Pol stoletja se on je trudil
za vero, za Boga, za dom,
pri ljudstvu se vedno mudil,
ko grozil je strašni grom.

Le mile cerkvice samotne,
ki naše krasijo gore,
so priče mašniku nezmotne,
naj one danes govore.

Bude naj spomine domovi,
ker zvest jim prijatelj je bil,
pridružijo naj se grobovi,
saj s prošnjo božjo jih je kropil.

Slavijo duha ga sinovi,
o koliko dobrot jim je delil,
kadar v dušni obnovi
je božjo besedo drobil.

Ponove naj jih te doline,
Lenarska, Sovodenjska in Nediška
mašniku preljube, edine,
daleč od posvetnega bliska.

In ve, strmozvite stezice,
vi čisti šumeči studenci,
neba blesteče zvezdice,
ne umaknite spomina senci.

Na dan, na luč sonca razvite
petdesetletne truda zmage,
zlatomašniku položite
venec cvetlič zemlje drage.

Tudi jaz z vami se združim,
sprejmi, zlatomašnik, moj pozdrav
, saj sreče, zdravja ti želim,
ostani v Bogu še dolgo zdrav!

ZLATOMAŠNIKU PETRU ČERNOJI ŽUPNIKU V BRIŠCAH

Vem, da ste prepoved dal',
mislim, da vam ne bo žal,
ce v imenu naših dolin
pozdravi vas Nediže sin.

Saj le ta sveta maša
veselje vsem prinaša,
spomine lepe budi,
o preteklosti govori.

Ko novomašnik ste postal',
nadškofu Kosco vas je dal;
tam vojska vas pobrala
in tri leta mandrala.

In beneški zvest kaplan,
kot vsak drugi Italijan,
čeprav pridigal božji mir,
postal je vojni oficir.

Ko vojna se je nehala,
pred vami je Rezija stala;
Čjala, Rualis in Brišča
so postale vam selišča.

Kjerkoli ste se dobil',
mir, ljubezen ste širil';
pravici, resnici v bran
postavljen je vaš stan.

Ko sonce gre za goro,
poljublja to zemljo,
tako zlata maša ta
še ljubezni nam doda.

Ker ljubezen nima mier,
dovolite, gospod pre Pier,
da voščila vam delim,
ko od vas se poslovim:

Bog vas živi, zlatomašnik,
ker njegov ste zvesti glasnik,
naj vas ohrani dolgo let,
še potrebuje vas ta svet!

AVGUŠTINU OŠNJAKU

profesorju filozofije v Washingtonu USA ob petdesetletnici nove maše

Pozdrave vesele
beneške dežele,
naj ljuba voščila
ta zemljica mila
kot srčna vezila
ti podari.

Spomin na obljube
božje tvoje službe
kot iskra ognjena
ljubezni plamena
rojaka zdaj vnema,
da te slavi.

Lenarska dolina
spominja se sina,
ki je skoz težave
dospel do višave.
V modrosti zdaj slave
on nam zari.

NADŠKOFU

Veseli se nadškofija,
oče mili, te slaveč,
tud' Beneška Slovenlja
daje ti pozdrav goreč.

Hvalo, slavo vsak ti poje,
zate prosi vsak Boga.
Kaj pa sred te slave tvoje,
kaj Slovenec ti poda?

Lahko bi cvetlič obilo
naših utrgali gora.
h godu tvojemu v vezilo
venec ti podali ta.

Ali cvetke ovenijo,
ki narava jih deli,
v mrzli zimi pobledijo,
kmalu cvet jim odleti.

Drugo cvetko mi imamo,
ki nam ne zamre nikdar,
to ponižno v dar ti damo,
prečastiti naš vladar.

V srcu našem ta cvetlica
rožica prelepa je:
to ljubezen je hvaležna,
ki gojimo jo za te.

Srečo naj ti Bog dodeli,
ljubo zdravje, mir srca,
in pri vsakem naj ti delu
blagoslov svoj božji da.

Naj njegova roka sveta
varuje te vseh nadlog.
Dolgo, dolgo nam
očeta naj ohrani večni Bog!

NA POŽEGNOVANJU KAPELICE V DOLENJI MIERSI

Težko je molčat'
in druge poslušat',
ne da bi govoril,
svoj jezik sušil.

Družba ne zameri
če v tihi izbiri
tud' jaz se oglasim
in malarja počastim.

Ime malar ni lepo,
pa čeprav je grdo,
matajurski gospod
bo z nami povsod.

Groba ne pozna,
kdor lepo malat' zna.
Delo umetno je on dal
zato Miersa ga hval',

in hvaležna mu še bo,
kleceč pred podobo to.
Duhovni mir in zastop
rešil jo bo zmot,

Fatimske Marije obraz
tolažil bo miersko vas,
če stari in mladi
bodo v duhovni skladi.

Ko zvezda danica
jim bo sevala v lica,
prošnič jim budila,
sprejemala in dobrila.

Oj lenarski gospod,
le brez skrbi bod',
nebeško plačilo
bo malarja osrečilo.

Če slabo sem govoril,
malar mi bo odpustil,
Miersa ne bo jezna,
postane mi hvaležna, fajmošter se veselil, da dolge je pohladil.

SREČANJE STAROSELO 14. 1. 1983

Vsem tukaj zbranim
pozdrav iskren
prinašam s srcem vdanim
ob srečanju tem.

Pozdravljam oblast
Soške doline,
naj uspeh in rast
ji lepšajo dnine.

Vsako srečanje
oživlja spomine,
skupno zbiranje
deli opomine:

slovenska mati
nas je rodila
in po slovensko
nam govorila.

Nikdar ne zabi,
da si Slovenec,
jezik svoj brani
kot zlati venec.

BENEŠKA ČEČICA

Beneška čečica
kot zala cvetlica
na pragu stoji.

Je mlada, je zdrava
ko lepa zastava,
se luštno drži.

Ko fantič jo gleda,
ga ona pošpega
in se veseli.

Ko mati jo krega,
deklina prisega,
da muhe lovi.

Če z roko pomaha,
pozdravlja Laha,
ker v Laško želi.

Ko noge giblje
in plesno se ziblje,
Slovenca trdi.

NOVIČEM

Preljubi noviči,
pozdrav vam delim,
v slovenskem jeziku
vam spregovorim.

Zdravje in veselje
vam srčno želim,
najlepša voščila
vam rad podarim.

Naj Bog osrečuje
vaš zakonski stan,
vse tedne, vsa leta
ostane naj z vam'.

Naj nova družina
naš rod potrdi,
mu v hčerah,
sinovih moči podeli.

Naj srečna ta zveza
ko sonce sveti,
med starši in žlahto
veselje budi.

Te želje prisrčne,
v pušjac nabrane,
sprejmite, noviči,
kot rožice zbrane.

PETDESETLETNIKOM NA LIVCI

Pomlad je prešla,
leto zori,
jesen se bliž
iz zlatih sanji.

Na trtah, na drevih
sad rumeni,
v vrtih in njivah
pridelek cepi.

Podoba jeseni
vaša so leta,
za vaša dela
misel je vneta.

Petdesetletnica
ima dolg spomin,
v kratkih besedah
vam ga obudim.

Z vsakim se srcem
igral je vihar,
na vsako sužo
kapljal božji dar.

Zalost, veselje,
delo, počitek,
solza in petje
so življenja ovitek.

Sončno,jasno nebo
vam veselilo oko,
nevihta strašnih dni
je pila vašo kri.

Dobro in slabo
za vami je zdaj,
veseli bodite
v veselju je kraj.

Kot sestra bratom
slovenske krvi
najlepši pušjac
vam podari.

Iskrene pozdrave
beneških dolin,
voščila najlepša
v polstoletni spomin.

Petdesetletne,
i ste tu zbrani,
ženske in moške,
naj Bog ohrani
za dolgo še let,
da izboljšate svet.

PESEM

Ko fantje se usedejo dol,
zvezdice se višajo gor,
le pojte vi, fantje,
veselo, ljubo,
saj čisto je danes nebo.

Dekleta poslušajo zbor,
čez okno se pregnejo dol.
Slušajte, deklice,
to pesem sladko,
saj greje vam srce mlado.

V srčih se misel budi:
odkod pa fantje so ti?
Nabirajo pušjace
rdeče ko kri,
saj pesem jim srce meli.

Z rokami mahajo vse,
v vsaki se dar odpre;
pušjaci padajo
tiho in rahlo,
saj vidi jih nežno nebo.

ODGOVOR NA SANJE MLADENKE

Stara je hiša,
premajhna je vas,
duh se mi stiska,
oj dragi, pri vas.

Šla bom od doma
v svet se spustila,
v mestih, brez dvoma,
se bom veselila.

Ocka in mati,
dalec od mene,
mladosti zlati
ne bo več stene.

Kakor cebela
po rožah zleta,
tako bom vesela
uživala leta.

draga mladenka,
sanjam mladosti
izkušnja klenka:
Gole norosti!"

"Pri hiši bodi,
mlado življenje
mati naj vodi!"
je božje mnenje.

LUNICA ŽE SIJE

Lunica že sije,
zvezdice svetijo,
vse tiho postaja
za našo vasjo.

Pod okno Marjance
se bliža nekdo,
je Tinček veseli
z neobrito brado.

Pokašlja 'no malo,
okno se odpre,
ob sijaju lunice
govor se začne.

Govor ljubeznivi
gre sladko naprej,
ob uricah zgodnjih
končava vselej.

Ko Tinček pozdravlja,
že pušjac dobi,
presrečna Marjanca
ga dol mu spusti.

GRMI, GRMI DENAR

Iz konca v konc' sveta
najvišji gospodar
za ljudstvo je postal.
"Grmi, grmi denar.

Pod mano vse cepi,
se joče, veseli.
Za mano vse hiti,
zdihuje, se trudi.
Grmi, grmi denar.

Klonile so noge
z močjo mojga zlata,
vse človeške družbe,
kar spomin jih pozna.
Grmi, grmi denar.

V svetišču družine
se rad pomudim
in srečne ženine
v ločitev podim.
Grmi, grmi denar.

Med očeta in sina
prinašam upor,
med sestro in brata
najhujši razdor.
Grmi, grmi denar.

Uboge rad tlačim,
bogate častim,
resnico preoblačim,
pravico morim.
Grmi, grmi denar.

Vse vojske podpiram,
sovraštvo gojim
in ljudstvo regiram,
kot sam si želim.
Grmi, grmi denar.