Bjarški malin

Tiha priča starih cajtu
Je an mikan malin dol blizu Nediže. Ta pot čelan, na pu pot od Bjarča do Petjaga.

Je tu nin lepin prestoru, lohni adan tih narlieuših od naše Nediže.
Blizu njega, Nediža se zbere tu an glabok an zelen verin an potle, gor pruot Miji, se asparti na dva kraja zase nazaj ušafat gor par laškovin svietu.

Mies trave, tu uodi, tapod čelan se uzdigavajo vesokè an čudne skale, kki čez lietu se farbajo nimar z drugimi rožami.

Na koncu spomladi oku an oku use diši po te dujin česnaku an po liete pa po čiklaminah.

Ankra ta za malnan su rastle velike an stare bukve, čudne ad kreujaste arkacije su pa močile njih varhé du uodi od Nediže.

***

Te ~parvi judje od naše doline, ki su hodil an živiel za Nedižo, niesu mogli vebrat lieušega prestora za narest tan to parvo njih hišu; glih go za malnan, če pruot Bjarču, je jaina tuk kajšan od telih judi je meu njega striehu . *** Bjarški malin je biu od dvieh družin: Mašerove an Toncinelove.
One su ble zaszidale malin an one su miele mlinarje

Ki krat pauodnja je zavila tu nje uoden pauoj korca od mikanega ma1na an še kamane od hrama!

An usak krat su ga nazaj postrojil, zak je biu življenje za mli­anarje an za druge družine od bližnjih vasi.

***

Par starin su nosil m1et na harbatu, buj potle su hodil an z uozan če po vaseh po žakje.

An dan su hodil basat žakje sierka al ušenice, drug dan su pa uarnil moku. ‘«Taku se je muorlu, za miet dielu», nan je pravu Toni Mašeru.
An potie je pogundulu:
«Tarkaj žakju san nabasu an arzbasu, ki šele jih sanjan ponoč!».

***

Tapred ma1nan je b1a na strieha, na 1obija. An na čeparnu, če pruot Nediž, sta bla dva ščalina, ki sta pejala doh stopan.
So ble tri stope vepikane tu kamane, at zuna malna. Nu majhanu koluo je gonilu uretenicu an tri debeli hlodi, ku tri batì su tukli ičmen, ki je biu vesut tu stopah.
Je buo ku videt an laskotác. An kar ičmen je biu otučen, se je uzelu raàšatu de se ga je očedlu.
Takuo prah an olup sta š1a proč an ičmen je ostu čist.

Usi hlodi od koles, od uretenice, od batu su bli dobuovi.
Potle, an dan, je paršla na velika pauodnja an za njo je nesla stope, koluo an jh je potuopla duo vie kje.

***

Tapar malne su ble tri velike kola hlodovea anta je bla tista mikana za stope.

Uodà je zajemala tu palote od ko1ah an jih je stuorla barliet hitro al počasu, takuo ki mlinar jin je dau muoč.
Usaku koluo je mielo nje patokac uode, an usak patokac je meu njega portelon.
An mlinar je odperju an zaperju portelone za spuščat uodo dol pruot kolan.

Malin je meu dvie urata. Tiste, ki su gledaleče pod lobju su ble od usieh tistih, ki su hodil u malin, tiste gor pruot Petjagu pa su ble samuo od mlinarja.

Mlinar se je nimar gibu: pa je šu go na varh, pa je nesu an žaki sierka tu grob, pa je uzeu miercu, pa je kiek pomiešu.
An grede, ki je use tuole dielu, je hodu uon an not po telih uratah zaderjat al zaperjat portelone.
Glih tas telih urat je stopnu če na te dolenj mostič an atu je uzeu nu želiezu an z njo se je pomau za zavit kietne, ki su ble oku portelonah an počasu jih je uzdigavu za stuort iti uodò do po patokacah.

Anta uoda je začela teč an zajemat tu palote od koles an počasu koluo je začelu barliet.
Anta uodà je začela teč an zajemat tu paloteod koles an počasu koluo je začelu barliet. Antadà mlinar je zahiteu čeu malin an potle le hitru se je uarnu če na mostič gledat kuo je barlielu koluo.

Stuo an stuo krat je šu uon an not po tistih uratah.
An kar kola su barliele na uso muoč su uzdiguvale taužinte an taužinte marvic uode not gor čez korca od malna.
Takuo, od deleča se je vidlu malin zavit tu ni riedki magli, ki je mramoliela oku njega an tu sonc se je farbala tu use farbe od piuremaure.

Kola su gonile tiste velike an obalaste skale, ki su muškale zarne an še čilindro an site.

Site su trosile an rašetale mlenje takuo de otrobi an luski su se aspartil ta od moke.

Ta pod tistih velicih an debelih skalah, ki su mliele se je vidlu velike trami dobuove, ki su paršle tu malin ta od kolah an še se je vidlu druge kolaca, ki su gibale čidule, pasi an use tiste rodje, ki su pomale mliet.

Tele kolaca su miele zobiče hlodóve an kar kajšna palca je zletiela tu nje an jih je zlomila, mlinar jih je hitru vetuku z kladvan an je notar zataknu nove.
Jih je meu cieu žakjac novih, tu malne.

Trami, ki su gibale skale su ble ve1ike ku slieme.
Tu grobe su ble zatučene bruče, ki so mierle dost blaga je b1uo za zamliet.
An priet ku začet, mlinar je uzeu njega miercu sierka an ju je vargu tu kason. Je uzeu tarkaj, ki je bluo pru, za blagan.

Tekrat su miel nu posodu napuoštu za miercu. Je daržala dva litra, je bla želiezna an se je k1ica1a «ščif». An z ščifan je uzeu sierak uoz groba.

Tapar grobe je blana polica. Tek je parnesu žaki ga je azbasu če na tolu policu. Potle su ga vesul tu grob.

Za ušenicu je biu ku an grob parpet po luhtu. An mlinar je ulaču uon an not nu daščicu, ki je stala ta zdol, za de ušenica se je sula buj naglu al buj počasu; ušenica je muorla prit glih tu sret jame od kamana: se je tresla, se je tresla dokot nie paršla ta na sret, antada ju je zmlielu.

Usi tisti pasi, ki su gor an dol letal, su miel ku ne škudiele, ki su gor popadale sierak an su ga prenašale go na varh. An potle, gor su ga vesule tu nu drugu posodu an od zgore se je začeu sut du čilindro.

Tel čilindro je biu želiezni an je meu nu okance, ki je kazalu notarka.

Kar je začelu mliet, mlinar Uštin je podluožu žaki če pod čilindro.

Priet je zaviu okuol njega an cerklon želiezni, ki se je nimar lašču.
Potle ga je partisnu če pod p1edru, tuk se je sula uon moka. Drug žaki pa je pobieru luske.

Za nas otroke, stopnit tu ma1in je bluo ku iti tu nu pravcu. Šum od skalah an od uode, rapotanje od siteh, rousanje od usieh druzih posodah nas su ku omušiel an pejal deleč tu an drug sviet. Antada je bla tista biela magla, ki je zavijala an pokrivala use kar je bluo tu malne ku deb padu snieg.
Mlinar, posode, luht, tla, muhe an pajki, ki su se pengal tu velicih an napetih pajčinah, usi su bli bieli.
Mi smu letal z očmi ta za usieh tistih rodjeh, ki z veliko silo su prenašale, tresle, sule an le grede su rapotale an rousale.

An Uštin, kar tu njega diele je paršu blizu nas, nam je nimar kladu čipriju go na lice an go na nuos.

Počasu, za rojo se pride gor tuk je biu te drug mostič. Atu so bli porteloni te gorenji, velici ku urata. Su bli nimar odparti. Su jih zaparli kar so miele prit pauodnje al kar je dažuvalu na duzin. Če je b1uo nesluo glerju an piesak du roju se je bluo use napunlu an palote od kolah su se ble polomile.

Atu blizu, čez Nedižu, je biu jez.
Je biu naret za zagradit Nedižu, za zbrat uodo, ki je korla za mliet.

Te narguorš an te narbuj teškuo dielu je bluo tistu za napravit jez.

An kar pauodnja ga je podarla usi su pomal ga postrojit: priet su nardil dielu, priet malin je mu začet mliet.
Jez je~ biu naret uoz trami dobuovih al pa kostanjovih.

Su jih paruliekli doz host anta su začel ga runat.
Teli dobje su miel 70 cm diametra an su bli duz še 15 m. Tu tele trami su nardil jame usake 3-4 metre. Potle su povalil tu parvu tram če mez Nedižu.

Tu jame od tele trami su natukli pale nastoje, ki so bli le dobuovi. Antada su zluožli go na tolu tram velike an težke kama­ne. Su jih zluožli lepuo, su nardil an zidič vesok 1 metro.
An go na tele su nasadil nu drugu tram de bo daržala kupe kamane.
Potle su diel druge kamane an nazaj su nasadil go na pale nu trarn. Tela je bla buj duga par dvieh krajih parštuljena. Je šla čez Nedižu taz skale od te gorenjega mostiča not če na zemjo, ki je ta na sret uode.

Kar verin je biu punu velik, uoda je šla čariez. Ta zadnja tram je bla nimar zelena od mahú an miez skalah od jeza su se skrivale lepe postrove an debeli manki.

Po uojski, blizu roje subli naredli an lavador.
Su bli ščalini za iti doh njemu.
Zene su nosile splakuvat arjuhe tu pletenicah z povierkan.
Otroc su se pa skrival miez skalah ta pot čelan al su lovil puhe če po štoreh od bukvi an tu jamah od grinte.

ADA an GIOVANI



Toncinela



Lansko lieto smo prebral na Dom (št 14, 1998) poezijo «Per Tonzinella 1901», ki jo je napisu an prebrau pre Luigi C1ignon taz Sčigli na novo mašo pre Eugenia Dorbo1ò, ki je bil od poznane mlinarske Toncinelove družine taz Bjarča.

Poezijo je ušafu u arhive Landarske fare Banchig Giorgio an jo je publikù s potriabnin komentan, ki mu je dau naslou (titolo)”Toncinala, muš an barela”.

Pod poezijo so napisane u italjanskin iziku tele besiede:
“L'addio dal predi Toncinella al so mus e a la so barele.

Z telih besied, pa tud s same poezije se zastope de pre Eugenio, priet ku je ratu duhounjk, je u vakancah pomau stricu Giovanihu, ki je biu mlinar an je hodu po vaseh pobierat žakje sierka an ušenice, ki jih je potle zmleu u suojin malne
Kar se je Giovani parkazu tu vasi s svojin musan an barelo otroc so ga pozdrauljal z besiedmi.
“Toncinela, muš an barela!”,
ki so se ohranile u spominu judi do donašnih dni.

Bruna dorbolò, ki je sada šindik du Špietre, je jala Bankiču, de je imeuToncinela dugo an sivo brado.
An ries je!
Tuole je arzvidno tud na staro fotografijo, ki se je ohranila med Toncinelovo žlahto an ki jo publikamo na teli strani.

Podoba Toncinelovega Gjovaniha an njegà muša naj za tua ostane ku dokument an priča starih cajtu.
(bz)

Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, è completamente independente ed amatoriale.
Chiunque può collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy.
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.

www.lintver.it
© 2000 - 2019 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it