Je umáru!

Umiera! Ne, je že umaru.
Je umáru, je umaru.

Se ponaulja, se odmieva, se guorša
tel glas:
je umáru.
J tan na ustah usieh.

Pa usta so drugač:
usta tistega ki se žalva,
usta tistega ki se gonobi,
usta tistega ki,
tu suojo naumnost, jih odperja
brez štime vedat.

Usta umazane, šporkaste;
usta objokane, kumraste, žalvane.

Umáru!

Usí vedò duo j umáru:
izik, naž izik,
naš materni izik!

Al ima šelé pomien
tala besieda:
materni izik?

Al se jo more jàt
brez očutka
brez poardečiet od jeze an od špotá?

An izik je umáru:
jih je taužint na sviete ki umierajo.
Ki mara če se parlože še dán.

Ki mara?!

Mara, mara, še kakuo mara!
Zakí po telin našin maternin iziku
parhaja an izik jusk,
ki nia naš izik,
ki na bo maj naš izik,
na bo maj
naš materin izik.