Use muore narest konac

Pravca.

Za začet

- Miljac, puj, pardaržme - J zauekala njanja.
J norčavu dol na laštu. Ih je bluo strašnuo puno.
Kar j parsù gor:
- Na, pardarž – muj jala.
Muj dala noge tu no roko an peruota tu to drugo. Onà j popadla kakuošo za glavo zno roko an s to drugo j paračala škarje odparte. J parblìžala punto od škari na kakuošovo šijo, sej odsopala an, ku deb se grivala za kar j miela narest, j jala:
"Buog se usmil čez use dušice ki so tan u vicah..., usè muore narest konac" an je ustokinla buogo kakuošo. Kakuoša sej naglo stresla an j začela flafotat, an cabat. Miljac j muoru dobrò tiščat de mu na utečè. J gledu kri curiet dol na fleto kruha, ki tu malo cajta j ratala usà ardeča an kri sej cedila na tont. Kakuoša sej potresuvala. Na zadnjič j dala še an žlah, sej pomerila an ato j ukrepala.
Njanja j uzela kakuošo za noge, j zavila šijo tu peruota an jo j neslà tu ugrielo uadò za jo oskubt.
Barba, ki je gledu an čaku, j uzeu fleto kruha s karvjò an jo j nesu cvrìet. Miljac j uteku nazaj norčavat, za pozabit kar j viu an ču.
Ma tist "usé muore narest konàc..." sej upičnu tu njegà glavò za nimar.
Tiste besiede so mu hodile saldo na pamet an so ga motile.

Buj poznò, an dan, njanj j padla čikera uonz pest.
Njanja j jala:
- Buog se usmil čez use dušice ki so tan u vicah..., usè muore narest konac. -

An še drug dan Miljac j ču mamo an njanjo guarit od ne čečè an od dnegà puoba:
- Gaj zapustila - j jala mama.
- Ben nu - je odguarila njanja - usè muore narest konac. -

Takuo kakuoša, čikera an jubezan, use tele tri takuo drugač stvarì so nardile konàc, zuok use muore narest konàc.
Na bota vierval kakuo tiste besìede so stuorle jokat, prosit, klet buozega Miljaca. Na bota vierval dost sej glaviù tu njegà živlìenje za vekuštat kiak ki na more narest konàc, za de na bo ries kar njanja j jala, de use muore narest konàc.
Tuole do zadnjega: samuo na zadnjič, na viedič mu sej arsvetlila pamet an on sej odsopu an j jau:
- Sa vian ki na more an na smia narest konac! -

Van povian kuo j ratalo, ma bo duga maša.

Nono

J ku nimar norčavu Miljac na Štefanovin laštu z usiem otrokám, kar sestrà j parletiela h njemù an poškriuš muj jala:
- Puj, nono umiera. -
Na žlah sej niek odparlo tu Miljacovo glavo, hlabočina an tamà so ga ohlepnile, strah gaj obieu. Tu no magnienje njegà živlienje sej spreobarnilo.
Njanjine besiede so mu naglo paršlè tapred očmì:
"Usé muore narest konac..."
- Na more bit, na more bit... nono, nono, tuoje učila, tuoje skarbì, tuoja jubezan, na morjo narest konàc. - Ma nonona nie bluo vič!

Tode kjé hodù j zmišljavu noniha besiede: drevesove imena, kuo se lovì tiče z biskan, z bargonan, z lukètan, še z dlako repa konjá, kuo se sadì an kuo se cìepe, gobove prestora, kuo muore bit luna kar se seje ol kar se presaja, kadà se maje molarjova bužina ol kostànjova, kakuo se nastabe puhan pascè, zejcan lačè an skopcé lesìc.
Usè, pru usè učila mu so hodile pred očmì an buj ki jih je teu zabit za de ga na bo sarcé bolielo, buj jih je zmišjavu an se žalvu.
"Nono me na bo vič učiu, zuok usè muore narest konac" tuole j bluo saldo upičnjeno tu njegà glav.
Ki kratì sej troštu an hnado bau de tun lamp se nono tapar njemù parkaže. Trošt de tuo bi ratalo j biu zlò buj velik ku strah.
J viedeu de na bo mogluo bit, ma z cielin sarcan sej troštu usak dan buj močnuo, an buj ki je viedeu de na more ratat, šelè buj sej troštu de rata. J paračavu besiede za de bo viedeu ki mu reč. Ki kratì tiste besiede so ga storlè jokat.

Lujer

An dan Miljac j šu lovit lujerje goh Svetemu Donadu. J nastabu bargone de vič ujime, takuok nono muj biu navadu. Ma j biu vietar an tiči se nieso tiel lovit. Zatuo j šu du zanažet an j začeu burje brat. Kar j ubrau zadost, sej uarnù za bargone spodriet an iti damu.
Velika čuda!
Tapod bargone an lujer j čepèu an ga gledu.
Rahlo, rahlo Miljac sej parbližu, parčepnu, roko astegnu. Sarce muj tielo pokint. Buj sej bližu, buj i pensù: - Sa utečè, ga na rivan maj ujet. -
Pa, čuda velika, lujer je ostù.
Miljac gaj milo pobrau an gaj rahlo partisnu h sarcu.
J pusto burje, usè rodje an letèu damù.
- Nono me gaj pošjù - j jau na glas - o nono, nono, ti si šelè muoj nonič. - J vebrau te narbuj lepò štijo an poluožu lujerja, potle ki je napunu truglico s prosuan an tačico z uadò. Samuo kar je usè pokomadù, sej zmisnu na burje. Tun lamp sej uarnù na Svet Donad ku deb spolietu; an dol pruot, nale ki je mèu burje na rame, j veselo zvizgu an pieu.
Na viedič njegà dnevi so ratal puni. Vas fraj cajt j stau tapar lujerje an z njin se toliu an gùoru, ku deb guorìu z nonihan. An buj Miljac j pravu an se zagrievu, buj lujer j pieu an skaku če an san po štiji.
Nia hodù vič norčinat.
Usè ure fraj jih je pasavu tapar lujerje.
Usak dan Miljac j stuku an pinjuol an lujer mu gaj iedu uonz rok.
An dan j prašu lujerja:
- Al bi ti teu rad spoletat no malce okuole hiše? -
Lujer j začeu veselo ramana migat, piet an skakat.
Miljac j subto zastopu: j odprù štijine urataca an lujer je veleteu uon an se poluožu na Miljaca ramana.
Miljaca j bluo gor do Nebesih!
Takuo usak dan, kar Miljac j biu fraj, je odperju urataca an puščavu lujerja zletat tuk bod. Sta se te tegà lovila an piela.
Miljac j biu takuo veseu de sej zabu njanjine besiede: - usè muore narest konac! -

Muhor

Kar j teu preguarit s kajšnin, Miljac j šu čeh Muhoru.
Muhor j biu no lieto štarš ku on. J biu an puobič previč madu an blied, liep gobčič, milne očì. Kar s ga gledu, se bau ga taknìt za de ga na udareš, takuo j biu minen.
Miljac gaj hodù po gostu gledat an vičkrat muj nosù kompite kar nia mogù iti u šuolo. Zuok puno krat Muhor i parmankavu zauoj njegà bolìezni. J biu že zgubo no lieto zauoj boliezni, zauoj tegà on an Miljac sta hodil kupe u šuolo tu to četarto klašo elementar.
Miljac nia viedeu za Muhorovo boliezan. J bluo navadno de Muhor nia mogu skakat, nia mogù letat, nia mogù uekat an močnuo se smejat. Pa Muhor j guoru, j guoro brez se maj ustavt, j meu nimar kiek za dopoviadet. Takuo Muhor an Miljac sta guarila, guarila na duzin, kajšan krat ure an ure.

An tist dan ki je lujerja ušafu, Miljac nia mogù prestat za ga pokazat Muhoru. Takuo, nale ki se j že mrak runo, j popadù štijo an leteu čeh Muhoru.
- Mama, gren čeh Muhoru. -
- Na stuoj masa. Kar odzuani nournoči muoreš bit domà. -
- Ja, mama. -
J stopnu tu Muhorovo kambro an daržù stijo za harbatan.
- O Muhor, Muhor, ti na viaš kaj man. -
- Paš ki takega? - Je odguoru Muhor.

- Na boš rajtu ka mej pošjù nono. - - Nono? Pokazajme, pokazajme.
Muhor j rahlo ustù gor za rivat videt kaj skrivu Miljac za harbatan.
- Lej! -
- Oh, kuo j liep. Duo te ga j dau? -
- Nono me ga j pošju. -
- Nono? Na more bit. -
- Pač! Ga niesan ujeu. Lujer j stau zmieran tapod bargone an čaku de ga poberen. -
- Oh Miljac, j zaries čudna rieč. Ma kuo j liep. Kab vajù ga imiet tle par mené za se tolit z njin. Miljac, al ti bi me ga pustiu no male. Te prosen, pustimega tle. Sa ga boš hodù hledat usak dan. -
Miljacu nia šluo pru, ma kuo j mogù reč de ne? Muhor j biu njegà te narguorš parjateu.
- Te ga pustin, te bo dielu kompanijo. Ma, čuj, zuoni nournoči, muoren letìat. - Takuo usak dan Miljac j hodù čeh Muhoru, za uoj Muhora ma an za uoj lujerja.

An dan, kar Miljac ga j šu gledat, Muhor nia preguariu. An lujer nia pieu. Miljac sej čudvu an nia viedeu ki narest. Takuo j začeu guarit on.
- Tle te dan njanja j ubila kakuošo; jest san jo daržù; onà priat ku jo uštokint j jala: "Buog se usmil čes use dušice ki so tan u vicah... usè muore narest konac", antà j uštokinla kakuošo. -
- Se muore reč nimar "Buog se usmil čes usè dušice... - j teškua jau Muhor. - Vian, ma "usè muore narest konàc", tuole na zastopen. Zakì use muore narest konac? -
- Zuok use kar začne, muore an finìt. So dvie reči partakane, uglihane. Na more bit dna brez te druge -
- Ma zakì, jest na zastopen zaki. - J tardiu Miljac.
- Nia nobedan zakì, j takuo an je dost. Muoje živlienje je začelo kar san se rodiu an bo mielo konac kar umrien. -
- Ne, ne ti na umrieš an lujer na maj umria. - Sej posmejau Miljac.
- Miljac, Miljac, te niesan maj poviedeu: al videš de na hoden nimar u šuolo; jest san bolan. Donas mej teškuo guorit, na moren sopst. Morebit pride preca konac muojga živlienja. -
Miljac je ustù na nogah. Vas ustrašen j gledu Muhora. Nia viedeu kan se obarnit, kan se opriat za na past, besiede mu nieso šle uonz ust, j samuo jomaneku:
- Ne, ne, ne, na more bit, na more bit! -
J uteku.
Par sreč j ušafu mamo ki gaj obiela an pariela tu naruoče. Sej vas tresu an strašnuo gledu.
Kar sta paršlà damù, mama j jala.
- Poveime Miljac, ka j ratalo? -
- O mama, mama, Mohor umria! -
- Miljac, usi bomo muorli umriet! -
- Ja, vian. Bomo muorli umriat, ma na umremò sa, duo via kadà; ma on umria sa. Njanja j jala de usè muore narest konàc. Jest san rajtu de nia ries, ma če Muhor umria alora ima ražon njanja -
- Miljac, niesma vič guarila od tuolega od kar njanja j ubila kakuošo. jest san te tiela poviedat de je an nia ries de usè muore narest konàc, zuok san vidla de ti si masa cviblu gor na tuole.
- Ma kua "je an nia", ol je ol nia! - Sej zajezu Miljac.
- Nase živlìenje, kar pride h koncu, genja, ma začne nazaj u drugin stanu an bo za nimar. -
- Za nimar? -
- Ja za nimar. -
- Ma kuo more bit? -
- Na vian kuo more bit, ma vian de takuo bo. Jest vierjen. Muormo viervat.
Tuole j našo zveličanje.-
- O mama, mama, jest vierjen, ma na zastopen, an san ustrašen. -
Mama gaj obiela an partisinla h sebè, an onà ustrašena, ku deb tiela ga ohranit. Ma nia ušafala druge besiede.

Drug dan j dažuvalo an Miljac popudan, kar j finila šuola, nia šu nosit gnuoj z njegà košičan. J šu subto čeh Muhoru.
- Na zamier, Muhor, če učera san uteku. San se prestrašu za kar sme poviedeu. - - An jest san biu ustrašen kar me so poviedli parvi krat de na ozdraven. Ma niesan biu ustrašen za de bon muoro umrìet, ma san biu ustrašen zuok san vič krat parporočiu de bi teu ratat miedih, za pomat tin buozin. -
- Ma jest se troštan de ti ozdraveš an de ratas te narguorš miedih ki je na sviete! -
- Maš ražon, an jest se troštan de ozdraven an de ratan te narbuj mal miedih na sviete. Se troštan, ma vian de usè me peje čeh tistemu dne, ki usì se ga bojò. Muoj nono j jau: "še mruja se ga boji." Zuok, videš Miljac, tuoja njanja ima ražon:
"Usè muore narest konàc!" -
- Ma Muhor! Na more bit. Alora an lujer muore narest konac? Na more, na more bit! Muore bit kiek ki na nardì konac. če je na sama na rieč ki na nardì konac, alora nie vič ries de use muore narest konac.
A viaš ki nardmò? Ti an jest vekuštmo kiak ki na nardì konac. Takuo na bo rias de use muore narest konac. -
- Ben ki? -
- Muoja jubezen za te an za lujerja, muoja jubezen na nardì maj konàc. Al si prepričan? -
- An muoja za te. Ma kar umrian kaka bo muoja jubezan, an kaka bo tojà za me? Morebit an jubezan genja ol, morebit, začne bit drugač. -
- O Muhor, Muhor, če an jubezan genja, alora genja usè. -
- Na žalvse, Miljac, j na rieč ki na more narest konàc, zuok nia maj začèla, j bla nimar. -
- Ki, ki, povejme Muhor. -
- Viera! Viera na more narest konac. Zuok an martvì bomo vierval. - - J rias. O kuos bardak Muhor, ti znaš usè.
čak, letin čeh mam an j povien de viera na more maj narest konac an kar umremò. -

Mama j peštala griče ki barba j biu oklatu gu Medvejce an glih parnesu. - Puj pomat, Miljac, imamo silo. Jutre barba ponese u Čedàt na targ vič buri ki rivamo paračat. -
- O mama, mama, Muhor an jest sma vekuštala ki na more narest konac. - - Ki takega - j jau barba.
- Viera, viera na more narest konac. - J jau veselo Miljac.
- J ries - je odguoru barba, - če na vierješ, viera na more narest konàc, zuok jo nia, an če jo nia kuob moglà narest konàc? -
Miljac sej ču ku deb mu bli glavo odsiekli. Sej ču zgubjèn.
- J ries - j pensù - če na vierješ..., ki rata če na vierješ? Če na vierješ viera nardì ol na nardì konac? O j nardila konàc že priat ku bit? -
Barba gaj scìelama zmotu. On j meu potriebo letiat čeh Muhoru za se potroštat z njin, za se odločit od tele žalost ki gaj bla nazaj zagrabla. Ma j muoru burje peštat an brat.
J paršlà tamà an on je ostù z njegà strahan: - Nia kaka, usè muore narest konac. -

Drug dan Miljac j šu u šuolo ku nimar. Cajt nie teku. Pamet j bla nimar ato: "če na vierješ..., ki rata če na vierješ?"
- Ku pokosen, puojden čeh Muhoru. Muhor me povia ki rata če na vierješ. - Zuok j biu šiguran de Muhor j biu skopac odsieč barbovo gonalco. - Su Emilio, continua a leggere tu adesso. - J zakuazuvala meštra. Ma Miljaca nia blua, njegà pamet j bla drugot an meštra sej zauzela an teškua skregala Miljaca. Miljac j pogledu ku zgubjèn čeu meštro an je jau: "Cosa succede se non credi?" Meštra j padla gorz luhta an nia viedla al se še buj zajest. - Cosa succede se non credi? Se non credi vai all'inferno - J zauekala jezno na zadnič.
Ma Miljac jo nia ču. Njega gaj motilo "če na vierješ, viera nardì ol na nardì konàc?"
Kar sej uarnù od šuole j vekidu naglo čikero od kuhnje, nale ki mu nia bla ušeč an j aju mam:
- Se uarnen subto za te pomat burje peštat, gren čeh Muhoru -
J leteu. I nardiu štenga po štierih an j skočnù čeu kambro.
- Muhor, Muhor...! -
Ma Muhora nia bluo. Tu an piču lujer je milno stau brez piet an se nia veseliu videt Miljaca.
Sej uarnù rahlo dol po štengah. Nia uagu itì čeu hišo pràšat kja j Muhor. Par sreč j paršlà Muhorova njanja antà jo j poprašu:
- San paršù Muhora gledat, ma ga nia. -
- O otročič muoj, an ga na bo duo via dost cajta. So ga pejal u špitau zauoj ki je stau slavo. Muoreš molit za anj, j zlo bolan. -
Miljac j biu zgubjèn.
- Use nardì konac, pa muoja žalost na nardì maj konac. - J jomaneku tu sarc. An sej še zabu na lujerja; gaj pustu gor u kamber.
J biu takua vas oklatjen de mama sej prestrašla kar gaj vidla.
- Ka tej, Miljac? Al na stojš dobrò. Biaš opočivat čeu hišo. -
Miljac nia preguariu. J gledu prestrašeno an j mèu u sebè no veliko vojo jokat. Ma očì so ble zasušenè an nieso tiele spustit ne suzè za Buogan. - Kaj, Miljac, kaj ki te takuo žalva? -
- Mama, mama, Muhora nia, so ga pejal u špitau! -
- Se uarne, Miljac, se uarne. Dol ga postròjjo, antà se uarne an bota kupe norčinal. -
- Mi na norčivama, mama. Muhor an jest guarmà, pensama, gledama zastopit narbuj ki mormo. -
- Invec bi muorli norčinat, imata cajt se glavjat kar bota buj velika. -
- Mama, al me popeješ gledat Muhora? -
- Ja, Miljac, ku bon miela cajt ga puojdma gledat. -
- A bon mogù nest an lujerja? -
- Ja boš mogù. Ma sa biaš puonj, de na ukrepa za lakotjo. -
Sej uarnila dušica tu anj za kar mama muj obečala. J šu po lujerja, gaj luožo tapar kupac burj an j začeu burje peštat an buj ki je peštù buj j ueku u sebé: "Viera na nardì konàc! Kanè lujer, viera na more narest konàc! Nia ries de usè muore narest konàc! -

Kar njanja je oprala tonte j paršlà pomat burje peštàt, pa mama j šla za druge opravila.
Njanja j bla močnà. Nia bla madlà ku mama. J mučnuo peštala, takuo močnuo de po gostu sej je odriguvalo an usako volt ki sej je odriginlo j jala:
"Buog me na zapust!"
- Ma njanja, zakì usak krat ki te se odrigne diaš:
"Buog me na zapust!" -
- Zuok muoja mama mej takuo navadla. -
- Ma tuoja mama tej puno rečì navadla? -
- Ja, use kar znan mej muoja mama navadla. -
- Ma ki pride reče: "Buog me na zapust?"
- Se prose Boga de nas na zapusti. -
- Ma Buog bi mogù nan zapustit? -
- Ja kab de bi mogù. -
- Nia ries, ti njanja na viaš nič, ti lažeš. An "use muore narest konàc" nia ries. Muhor j jau de viera na nardì maj konac. An jest dian de Buog na more nas zapustit -
- Ja Miliac, imaš ražon: nia Buog ki nas zapustì, smo mi ki ga zapustmò kar grešmò. Takuo "Buog me na zapust" če reč "Buog pomajme na grešit an če grešin useglih na zapustime nale ki bi biu uriedan de me zapustiš." Tala j zlo liepa molitu an ti jo muoreš molìt po gostu. -
- Tu tuole maš ražon, njanja, ma de use muore narest konac pa jo niemaš. An Muhor mej jau de nia ries.-
- O buog Muhor..., an on bo muoru narest konac. -
Miljac je ostù kamanu. J pogledu njanjo tu oči an srepuo je jau: "njanja, te zauražen!" An ji je jau takuo srepuo de njanja sej ustrašla.
Par sreč an kuos j začeu piat gor na varh orieha an kar lujer gaj začù an on j začeu veselo piat. Miliac j subto očì uzdignu gu anj an gaj začeu gledat an poslušat.
- Na more bit. - I pensù Miljac, - lujeri ja, ma kuosi na pojejo telega cajta. Al so obnoriel an onì ku jest. Bon muoru poviedat Muhoru. -
Takuo sej pomeriu.

Puno dni j pasalo an Muhora nia bluo. J bluo puno diela tan u puoj, an dielo j pomalo Miljaca pozabit njega težave. An še buj gaj pomau lujer, ki je biu saldo tu njegà pamet.
No vičer mama j jala:
- Muhor, jutre j sabota, puojdma u Čedàt, iman nieke opravila. Po tisti pot puodmo gledat Muhora. -
Miljacu j bluo gor do nebes. No veliko vesejè gaj ohlenilo an nia mogù se dat merù. J začeu pensat use kar je imeu potriebo Muhora prašat an posebno: "Ki rata če na vierješ? Če na vierješ viera nardì ol na nardì konac? O j nardila konàc že priat ku bit?" An j očedu lepuo usò štijo, j uzeu prosuo an obiuno truglico napunu.

Drug dan ga nia korlo zbujat ku te druge dni kar se gre u šuolo. Sej lepuo umù. Je oblieku te nou gvant an te nove čaruje an še priat ku mama sej začela štìmat on j biu že paračan s štìjo tu pest.
Mama j miela puno opravil dol po Čedade. Miljac ji je hodù zada kon psičac, brez se utrudit, an po gostu jo j uprašavu:
- Mama, al puodmo preca? - - Miljac, sa se na more še; če bit počakat pudan, kar so visite za te bune. -
Takuo, kar duomonu kampanon j zazuaniu pudan, sta se pobrala pruot špitalu. Njegà nia bluo maj du špitale. Nia biu maj rajtu de parvi krat puode u špitau za iti gledat njega narbuojšega parjatelja.
Kar so paršli čepred kambro, Miljacovo sarcè j začelo močnuo tuč. Ma kar j videu buozega Muhora sarcè j tielo obnoriet.
Muhor j ležù na pastej bliad ku skuta. U luhtu j stala obiešena na obarnjena staklenca an taz staklence j teklà na uadà du Muhorovo rokò. An Muhor tapod nuosan j meu niek ki je pihalo.
Muhor j videu subto Miljaca an mu sej posmejau.
- O Miljac, Miljac, al viaš de san te čaku. San ču de prideš donàs. An san čaku an lujerja. Oh kuo te zahvalen de sga parnesu! --
Miljac nia viau ki reč. Sej bau taknit Muhora, nale ki je želeu ga objet.
- Ben nu, poguaritase sa - j jala mama. jest gren an moment, iman še no opravilo. -
- Miljac, kako je tan uanè? Sonce al sviete lepuo ku nimar? Al pasuvajo lujeri an montani sa kjè jesen? Al jih kliče tuoj lujer? Al so se znižale tačice? Preca pride slana, na boj miele ki iest. -
- Ja Muhor, ti viaš še lieuš ku jest usè kar ratuva tan uonè. Ma te prosen, parpomajme no rieč. Al se zmisneš ki smo guaril de viera na more miet konca? Ma če na vierješ..., ki rata če na vierješ? če na vierješ viera nardì ol na nardì konàc? O morebit nardì konàc že priat ku bit?" Jest na rivan zastopit! - - Ja, ja se zmisnen. Ma počak, pria te muoren reč no rieč... -
Muhor j nimar buj štanto gùoru.
- Gu mojì kamber, tapod žgabele, j na škatula. Ti puojdeš gu muojo kambro an jo uzameš. J tùoja. Na zabise. Uzamijo, j tojà, tojà, Miljac. -
- Ja Muhor, puojden, ma viera... -
- Ti prašaš za viero. Viera j velika stvar. Viera..., viera... viera je narlieuš rieč..., se na more na viervat..., vierje an tek dia de na vierje...
Počak samuo an moment de se odsopèn... ah..., me se mòt.., na moren sopat..., pozuanime... -
Nia korlo pozuanit. Infermiera j parletiela.
- Vai, vai fuori... - Gaj zagnala.
Miljac j joku kar j paršlà mama, an še onà ga nia moglà potalažt.
Kar so paršli damù j nesu gu njegà kambro lujerja an sej čeh njemù usednu.
- Al zastopeš kuo j teškuo videt negà parjatelja ki stoji slavo? Ti na moreš zastopit, ti si breskarbi, tebe nia majdan jau de use muore narest konàc! -
Miljac j pensù de bi teu rad ratat an lujer za pozabit use njegà težave.

Drug dan, popudan, Miljac j pomau mam burje peštat. Na viedič na varh orieha kuos j začeu piat, j piau takuo namòč an takuo lepua de Miljac sej čudvu.
- Mama, al čuješ kuo puoje kuos? Sa bi na smeu piat. Kuosi pojejò na primavero. J zaries čudna rieč. -
Mama j tiela odguarit, kar j zazuaniu te mal zuon. Miljac sej na viedič ustabu, j pogledu ustrašeno. Mama j hitro letiela čeh njemu an gaj obiela. Miljac j začeu takuo jokat de nobedan ga nia biu rivù potalažt.
Za an liep cajt:
- Mama, te mal zuon j za otrokè? -
- Ja, Miljac, te mal zuon j za otrokè. -
- Za Muhora? -
- Ja, Miljac, čen reč, dej za Muhora. -
- Mama, ga na bon viu maj vič? -
- Tle na telin svietu ne, ga na boš viu vič živegà, ma on j šu u nebesa an ti puojdeš u nebesa. -
- Mama, se bojin. -
- Usi se bojmo, se na smiaš čudvat če se bojiš. Muoreš viervat an se troštat. Se troštat, Miljac. Trošt te na smia maj zapustit. -
- Mama, mama, jest se bojin an če vierjen, se bojin an če se troštan. -
- Miljac, pensi kuo j biu kuražan Muhor. Muoreš bit močan ku on. Al si ču tistega kuosa? Morebit j biu on ki tej saludavu! -
- O mama, mama... -

Zvičer so šli rožar molìt mama, Miljac an njanja. An zada sej doluožu an stric, nale ki nia maj hodù tu cierku.
Avemario po avemariji Miljac j ču u sebè an nimar guorš mier.
- Muhor nje umàru zuok use muore narest konac, je umàru zuok j muorlo ratat, zuok j bluo napisano de na rata miedih, nale duovi ki dobrega bi biu naredu, če j biu ratu - j pensù.
Skriunost njegà živlìenja an njegà smartì j bla previč velika za Miljaca.
Ma cajtu tistega rožarja Miljac j biu prepričan de življìenje an smart Muhora sta no samò an zglihano djanje jubezni. Kizadno djanje jubezni nia rivù zastopit, ma morebit..., an dan..., bi zastopu usè.

- Mjuta, ki diaš, al man pejat Miljaca kropit buozega Muhora? - J prašala mama zvičer, potlè ki Miljac j šu spat.
- Ja kab de muoreš! -
- Ma je samuo an otròk! -
- Nale. Muore videt smart tu oči. Smart j usakdanja rieč! -
- Ma j še an otrok! Smart jo bo viu tu očì tarkaj ki bo teu - j jezno odguarila mama.
Nia bla prepričana.
- Navian ki nardin. Popensan. -
Ga nia pejala. "J buojš de Miljac bo puobnu Mohora takuok j biu kar je biu žiu", j pensala.
Takuo Miljac j videu nest kaselco u cierku, j videu kaselco položeno tu jamo an zagrebenò. Kaselca j bla tapod grobišče, ma Muhor j buj tu njegà sarc an tu njegà pamet ku deb biu šelè žiu.

Tist dan ki so ga pogrebli, zvičer po rožarju, njanja j jala Miljacu:
- Če češ jutre zguoda puodma gobe brat. - J viedla de Muhoru j blua zlo ušeč itì gobe brat.
- Na moren, man itì u šuolo - j odguoru žalostno Miljac.
- Jutre j sabota na puoiš u šuolo. -
- Že sabota. Ja, ja njanja, prin zvestuo za tabo gobe brat. -
- Ma boma muorla ustat prednen. -
- Ja kab. Kane ki me zbudiš, mama. -
- Ja, ja bod preskarbi, te zbudin jest. -

J bla mama parporočila njanj za itì gobe brat, za de Miljac buj lahkò pozabe Muhorovo smart.
Takuo drug dan, že prednen priat kuj sonce ustalo, njanja an Miljac sta se pobrala gomez ronk pruot Kleščic. Ku sta stopnila uonz ronka Miljac j začeu ušafavat lepe babce, ki jih je klicu "botončini", zuok so ble majhane ku botonaci. Kar so paršlì gor na Kleščico, tapod te velìk dob, njanja j zauekala: - Buog se usmil... -
- Ne, ne njanja, te prosen na guar vič tiste besiede. -
- Ma Miljac, j na molitva, jo muoren reč: Buog se usmil čes te dušice ki so fondo pustile. -
- Aaah! -
- Puj san, pogled ka nan so pustile naše dušice. -
Tri rije ardan so se križale od te narbuj velike an odparte do te male šelè tu jajčaca.
An Miljac nia mogù stùort dimanj se čudvat za tarkaj gnade.
- Ah njanca, kakuo so lepè. Duo via kuo bo jezan barba. Nas na bo vič mèu za norcà. -
- As videu a niesan miela ražon molit: "Buog se usmil čes te dušice ki so fondo pustile. -
- Ah ja, j na molitva... ma ki pride reč? -
- Se mole za tiste dušice ki so nan ohranile tarkaj blagà, tarkaj obìunost. -
- Kanè ki tej navadla mama an tolo molitu? -
- Tolo an še duo via dost! -
Buj naprej Miljac j ušafu fondo babc. Ku jih je viu j zaueku:
- Buog se usmil čes te dušice ki so fondo pustile. - Njanja j hitro parletiela gledat. Sta jih pobrala rahlo an veselo uon do dne.
- Njanja, jest dian de nan je pustu Muhor tele fonde. -
- Ja, ja Miljac, maš ražon. Mohor te na zapusti maj, bo nimar tapred tabo. -
- O njanjca, kuos pridna! -
Sta se uarnila damu puna gob.
Mam j bluo gor do nebes kar j vidla njegà snu se smejat an uriskat od veseja. Ma nia bla še finila maša!

Lujerja smart

J bla še jesen kar no jutro Miljac, ku usak dan, ku je ustù, j šu čeh štiji za lujerja saludat.
Urataca so ble odparte, pa lujerja nie blua.
Sarce muj začelo tuč za pokint, tamà mu sej nardila tapred očmi.
J pogledu na tlà, an ato, tapod štijo j viu lujerja martvegà.
Parva rieč ki muj paršlà tu pamet so ble njanjine besiede:
"Usè muore narest konac."
- Preklete besiede, preklete besiede - j ueku an joku.
Njanja muj paršlà pruot:
- Miljac, as obnorèu? Kaj ratalo? -
- Pogled kaj ratalo, pogled! -
- Ma Miljac, usè muore narest konàc! - j preguarila njanja.
Kar j ču tiste besiede, Miljacu j tiela glava pokint. Sej vargu na tlà an ato je ostù ku martu.
- Nečen vič živiet - j pensù - če use muore narest konac an jest muoren narest konac. Narest konac an iti tu tistin prestoru tuk so že šli usi tisti ki so nardil konàc. Takuo srečan noniha, Muhora an lujerja. -
Sej začeu troštat de mu rata hitro, naglo, subto. Trošt j biu takuo velik de mu sej parielo de zaries an on j nardiu konac, saj stau ato na tla ku martu.
Pa sej ušafu tu njanjine naruoče, ki usà prestrašena j klicala mamo na pomuoč. - Ka muj ratalo? - j prašala mama.
- J ukrepù lujer -
- O buog Miljac, nu, nu ben, potrostise no malo, ujimeš druzega lujerja, jih je usè puno! -
- Nečen druzega, čen mojgà -
Mama gaj uzela gu naruoče an on je joku, joku, joku, dokar nia meu vič suze. Kar sej vejoku: - Mama, aj ries de usè muore narest konàc? –
- Oh, Miljac, te pravično povian de na vian, ma popensan antá te povian. Sa pospì no male. Kar se zbudiš poguarmà. -
- Zaries? -
- Ja. -
Mama gaj pocingala nomalce an, kar je zaspau, gaj položla tana njegà pastejco.

- Mjuta, a videš kas nardila, ki kor nimar tiste pravt "usè muore narest konàc"? - j jala mama njanj.
- Mej navadla muoja mama, na moren narest dimànj. Ka san jest viedla de se takuo prestraše otròk! - je odguarila njanja.
- Ka mu porčèn sa, kar se zbudì? -
- Recimu de nia ries, de san se zgrešila. -
- Ja kap! Ka na vieš de se na smia lagat otrokàn! -
- Ben kaj maš narest? Otròk muore ben viedet de use muore narest konac. -
- Ja , ma ne takuo ostro, an ne masa preca. J še an otročič...
Popensan... Buog me pomaj ušafat te prave besiede za ga potalažt. -

- Ki kor tarkaj se glavjat če usè muore narest konac? - j pensala njanja jezno an j šla ponauljat nje opravila.
- Muoja mama j jala stuo krat tiste besiede, usak krat kje kakuošo ubila an duo via še ki krat, ma menè nia maj paršluo tu pamet za se glavjat za tuo. Niesmo usì kompanjani. Tist puobič j masa očùtan. San guarila nimar mam de ga na kor tarkaj lizat. Antà sa na varh usegà san jest griešna an kriva če on j vas prestrašen. Na porčèm maj vič tiste besiede tapred njin. Takuo nardin. -

Mama j pensala ki odguarìt Miljacu kar se zbudì. Nia bluo lahnuo ušafat besiede za na lagat an hnado za dopoviedat pravico. Tata j umàru kar Miljac j meu dvie lieta. J parmanku glih kar Miljac gaj meu narbuj potriebo, zauoj tegà Miljac j biu takuo očutan.
- Naš konàc je začetak druzega živlìenja; takuo mu porčèn - j pensala mama - ma vian de na bo dost. Sa živmo na no manìero, potlè bomo živiel na drugo. Ben ka mu porčèn, kar še jst na vian kako bo tolo drugo živlìenje.
An muoj mož zaka me na čuje, zaka me na pride pomat. Sama muoren bit an prenest use težave gor na muoje rame. On je umàru, jest san ostala sama za se križat nuoč an dan. Nia tu glih, nia, de usè muore narest konac.
Ma kuo moren tu muojga snu presut muoje cviblanje an muoje strahi? -
Ji je šluo na jok. Sej odsopala an j šla za dielo.

Kar Miljac sej zbudu mame nia bluo. Nia prasu kia je. Sej bau de mu porčè dej ries de use muore narest konàc. Pa na dnè sarca sej trostu de, kar se uàrne, ga zaviša de nia ries de usè muore narest konàc.
J pobrau lujerja an milno gaj nesu potkopavat tapod to veliko smrieko. Gaj potkopù hlabokò de ga na mačka arzgrebè an snia.
Vas cajt, ki je kopù, j pensù:
- Use muore narest konac... ma če use muore narest konac, ki ostane? Na zadnjič na ostane nič! Na more bit. Bi muorla narest konàc njanja, mama, ist, use kar viden, use kar je na svietu an gu nebuo... An kako bo kar usè nardì konàc? -
Buj kjè pensù, manj j zastopu kuo more bit de use muore narest konac, takuo de nimar buj sej troštu de na more bit, de njanja sej zgrešila an de mama mu povia de j puno rečì ki na morjo narest konàc.
- Njanja na via nič! - je odsieku - mama me povia resnico. -

Cajt j zaceliu rane an pozabu težave.
Ma za malo.

Zanut

Zanut j biu an mož šelè zadost mlad, recimo de nia biu še star. J biu oženjen ma nia meu otrokè. Morebit zauoj tegà, zauoj ki njegà ženà jih nia moglà miet, j biu slo ostar; kar j guoru, j laju ku pas an se zagrievu ku petelin tu mačko. Ma kar j šu Miljac kiak ga prašat, j subto ratu ko na učica. J runu nimar pìulace Miljacu an muj biu nardìu tud devet kìgju, ki so bli takuo lepuo nareti de usì so se čudval. Zanut j sedeu pogostu gor na njegá duore an gjornal prebieru kar j paršù doz diela od ğave. Zuok j dielu du ğav usak dan, samuo tu saboto ne. Ne usakdanji gjornal, ma Tribuno, ki jo j ukupavu an krat na tiedan usako saboto. Jo nia ukupavu pru on; j poklicu Miljaca an usak krat muj jau: - Na, biašme ukupavat tribuno an grede uzam an no skatulo tabaka Trinciato forte za čikat. Kar ostane uzam pa karamele za te. -
Miljacu j bluo gor do nebesih. J čaku saboto ku Boži dan.
No saboto Miljac j čaku de Zanut ga pošja klicat, ma tist cajt nia teu maj prit. Takuo sej pobrau za iti gledat ki ratuva, kuo j tua ki Zanut nia meu šelè potriebo Tribune an Trinciato forte. Ma Zanut nia sedeu ku nimar gor na klop. Ga nia bluo.
Miljac sej uarnù damu vas žalostan. Pas kaj bluo ratalo ki nia bluo Zanuta.
- Mama, a viaš de nia Zanuta donas. Donas na puojden čeu butigo. -
- Eh muoj Miljac, - sej oglasila njanja - sa vias de use muore... -
- Narest konac. Ja vjan, ma ti maš velike žnabla an na znaš ku tiste mliet. -
- Kanè ki si jezan ki niemaš karamel? -
Miljac sej meu zajest an odguarit slavo njanj, kar j ču piet gor za hišo. - Čuj, čuj, Zanut j paršu pojè - j jala njanja - muore bit opit. -
Kar Zanut j biu opit j biu zlo veseu an smiešan.
Miljac j leteu gor, za de mu kuaže iti po Tribuno, ma Zanut j sedeu an tu rokah je imeu že tribuno.
Miljac je ostù slavo. Zanut gaj videu an gaj poklicu:
- Puj, puj Miljac. San ukupu jest Tribuno an Trinciato -
Miljac j teu prašat:
- An karamele? - Ma se vie de nia uagu.
- An karamele me na prašaš? -
- An karamele? -
- Du Čedade niemajo tiste karamele ki ti ukupuvaš. Tiste so karamele za dva suda. Dol imajo karamele ki koštajo sudiče. -
- Ma al jih je ol jih nia ukupu - j pensù Miljac.
- Ki diaš al san ol jih niasan ukupu? -
Miljac j popensu priat ku odguarit. J viedeu de kar Zanut je parpit se muore škercat z njin, če ne se zajes.
- Ja kab de jih nias. Ka boš šenkavu čedajcan tarkaj sudiču. Čedajci kradejo. - Zanutu j bluo gor do nebesih. Glih tele besiede j čaku. Kaj biu plaču imiet nega snu ku Miljaca.
- Invec san jih doplih ukupu. Ma san in ponudu burje. San jau de so zdrave debele an dobar kup. Invec san jin dau te narbuj hudè, dromnè an san jih namazu gor na kup -
Sta se začela smejat ku dva norcà: Zanut za čedajce ki je nafrigu, Miljac za te debele karamele.
Kar Miljac j paršù damù:
- Njanja, dovinì ki iman tle u gajuf. -
- Karamele maš, ki pa ku karamele? -
- Ja, an še kake karamele, pogled! Al viaš ka te dian?
Use nardio konàc! -

Muhoru šenk

Je jmèu šelè gajufe pune karamel, kar drug dan sej zmisnu kàr Muhor muj biu zapovìedeu:
"Gu mojì kamber, tapod žgabele, j na škatula. Ti puojdeš gu muojo kambro an jo uzameš. J tùoja. Na zabise. Uzamijo, j tojà, jest te jò šenkan."
- Muoren iti gledat - J jau.
J ušafù Muhorovo njanjo tapred hišo, ki je idrik prebierala.
- Njanja, Muhor, kar j biu du špitale, mej biu jau za iti gu njegà kambro an uzet no škatulo gu njegà žgabele. Al moren?
- Ja kab de moreš, ku tej takuo jau. -
J šu gomez štenga. Gaj sarce bolielo pensat ki krati j lietu gomez tiste štenga za iti Muhora gledat.
Pasteja j bla nareta ma prazna. Gor na žgabele na liepa njegà fotografija. Muhor gaj gledu ku deb biu žiu.
Je odrù žgabel. Tu žgabelu j bla na liepa škatula prevezana z ardečin flokan an na varh j bluo napisano: "Za muojga narbuojšega parjatelja Miljaca".
Miljac j uzeu škatulo.
- Njanja, san uzeu. Vas zahvalen. -
- Me poviaš ka tej šenku naš Muhor. -
- Ja njanja. -
J šu tapod te veliko smrieko, tuk j biu podkopan lujer. Sej usednu, škatulo tu rokah, an je pensù.
"Kuo j čudno! Use me ratuva ku deb blua že napisano pred cajtan, ku deb udrugo živeu tele reči. Pari de je že usè zloženo, usè prebrano, nakor ku samuo de rata. Ima ražon njanja: na kor ku de na rieč rata, anta ima konac. San žalostan. Sa bon viu ka mej pustu Muhor, bon viedeu ka mej teu reč. Kar če naj bod, vian de me store tarpiet. Zuok kar njanja j jala "use muore narest konàc" niema vìedenja."
Počase je zvezu ardeč trak s katerin j bla škatula parvezana, je odpičù škatulo an pogledu.
- Bukvaca! Mej pustu ne bukvaca! -
I prebrau: "NAŠE MOLITVE - Molitve za Beneške Slovenje, ki jih je napisu Mons. Ivan Trinko."
- Zaki? Zaki tele bukvaca? Muhor j biu zlo pobožan. J biu parporočiu de če j biu ozdraveu j biu šu za miediha du Afriko, za pomàt tin buozin. - Potle ki je na duzin pensù:
- Tle njanja niema ražona. San odprù škatulo, san ušafu bukvaca, čujen de tle nia finilo, tle j začelo. Na vian kua ma čujen de je začelo. -
- Miljac, Miljac! -
Kaj, mama? -
- Puj pomat. -
- Ja, mama. -
J uzeu bukvaca, poluožu tu skatulco an nesu gu njegà kamber an poluožu gu njegà žgabele, tu an pič maj nucan.
- Sam Buog via kaj tuole ki čujen u muojin zarcu. -

Zvičer mama j jala njanj:
- Miljac j ratu buj zdreu, raste an se buojša dan za dne. Ma te prosen na guarimu vič tiste besiede. -
- Bon varvala, ma me pride samuo par sebè. -
- Ga muormo pomat. Je uriedan usè naše jubezni. -

Mìlica

Za Božič njanja j runala poguojce, usegà kar dobrega j mogù pensat Miljac. Zauoj tegà Miljac sej močnuo troštu de pride Božič.
Pred Božičan sej molilo Devetico. An Devetica j bla fajna. Po vičeri usì otroc so se zbieral na goric an so paračuval njih lieskove fagle namazane s smolò. Fagla ce sjo lepua napravu, sej lahkò paržgala an lahkò ugasinla brez kadìet. Zuok sej nucalo faglo cajt tu precesje, pa priat ku iti čeu hišo sjò muoru ugasint ad odluožt za drug dan.
Tisto nuoč Marija j bla miela prit du Miljacovo hišo. Zauoj tegà usì so bli zamotjeni tu diela. Miljacu so bli parporočil za paračat prestòr tapred hišo za fagle odluožt cajtu rožarja. Miljac j očedu lepua an pič trapred hišo an nastabu no klop za fagle.
- Njanja, al bo pru takua? - J prašù Miljac njanjo.
- Ja kab de bo - je odguarila njanja.
Pa barba, ki je na mušu darvà žagu, j zagodernju:
- Ka na videš de te se parnamejo lesì gor na varh svinjaka če kaka fagla na ugasne subto! -
- Ben pomajme ti, barba! -
Barba se nia pacù tu cierkvene rečì. Pa, zauoj ki Miljac mu sej usmilu, sej parbližu an odgnù lesi ki so masa nisko stale.
- O barba, barba, kuos bravaco. -
- Muš, mi na diemo bravaco, diemo bardak. -
- Vien, barba, vien, Gu Čeniebul diejo bravaco, ma jst san te teu reč takuo za se posmejat an zuok te čen rad. -
- Ben sa ki smo se posmejala gren nazaj žagat. - Barba j šu veselo za tiste sladke besiede.
Mama, ki brez se pokazat j vidla usè, sej čudvala de barba, po navad takuo ostar, z Miljacan j biu zlo milan, an sej posmejala an onà od veseja.
Zvičer so povičerial zlo preca za naštimat usè pred Devetico. Kar j zazuanila Vemarija so šli doh Tinčerjan za Marijo uzdigint an začet precesjo.
Otroc so imial že usè fagle paržgane an so jih gnal de bojo buj goriele. Sbiu jau dej dan, takuok so svetile.
Precesja sej udarla an ženske so začele piat. Kako vesejè! Usè težave, usà fadija, usè … je odpadle.
Kar so paršli tapred njih hišo, Miljac j zleteu čeu pič an j zlozavu odrok ugasnjene fagle na kupac gor na klop.
Na zadnjč i paršla na čičica; j tiela ugasint faglo, ma fagla se nia tiela ugasint. - Dam menè - j jau Miljac. Je popadu faglo an na žlah ugasnu.
Čičica sej posmejala an jala:
- Grazie! -
Miljac j ču njegà gobac ratat ku fagla an nia ušafu dne besiede za odguarit. J šu čeu hiso an sej poluožu tu an prestor od tod kje mogù lahkò an poškriuš videt čičico. Cieu rožar jo j gledu an se prašavu duo j an od kod j paršlà. Kar j finiu rožar, Mjuta j nategnila božično piesan "O judje poslušita kaj van bon poviedu jest." Usì so pial svestuo an takuo veselo dej parìelo bit gu Nebesah. Potlè ki so zapiel pru usè štikjace, usak sej spremeniu tun lamp an Miljac je ostù sam z mamo an z njanjo tu hiš.
- Njanja, duoj bla tista čičica? -
- Katera? -
- Tista ki se ji nia tiela ugasint fagla. -
- Niesan vidla. -
- An ti mama as vidla? -
- Ne. -
- Tista čičica liepa ki guarì taljansko... - j potardìu Miljac.
- A ja, sa sà guarjò use taljansko. - Sej posmejala njanja.
Miljac sej biu teu najest, ma sej bau de porčejo ka mu interešà tarkaj tista čičica. Takuo j pomuču. ma sej prašavu kaj ma narest.
Na zadnjo nia nardiu nič.

Cajt j pasù. Lieta so pasale. Miljac sej ušafu parvi dan šuole na Medjah.

Mu sej parielo dej zrastu uonz miere kar j šu parvi dan u šuolo.
Že tu Medjah!
An pamet j bla zrastla.
Ki krati j daržù kakuošo njanj, ki kratì jo j ču reč "Buog se usmil čez use dušice ki so tan u vicah..., usè muore narest konac", zuok njanja, nale ki mama ji j bla parporočila, nia bla skopac stuort dimanj, an Miljacu j šluo čez uha, so ble prazne besiede, ki nieso nič vajale.
J biu parvi tu njegà klaš. Usì so ga hvalil. Mama j bla pru vesela.
Treče lieto ki je biu tu Medjah, Miljac j začeu pensat ki bo študju naprej. Nia viedeu ki prebrat, muj bluo usè ušeč, j bluo dost študjat.

Dičemberja, malo pred Božičan, profešoreša j poviedla de tu njih klašo se parlože na novica, zuok nje starši so paršli dielat blizo.
Miljac j pensù:
"Dan vič, dan manj, j useglih."
Ma samuo zuok nia viedeu kaj mielo ratat.
Tisto uro ki nova čečà j paršlà, Miljac j diženjavu nega gamca ki utieka pisan an jagran. J biu takuo uzet tu njega dielo de nia uzdignu oči kar j paršu prešid an j jau:
- Ecco la vostra nuova compagna. Accoglietela bene. -
Ma kar j ču marckajšnega reč "Jojžuš kuo j liepa", j uzdignu oči an pogledu. Če gaj bla striela triaščinla se nia biu takuo stresu!
Na žlah muj paršluo tu pamet: "Devetica, fagla ki se neče ugasint, tist sladak grazie, njega gobac ku fagla..."
J bla onà, pru onà.
Ki liet, ki cajta, an sa...
Na rikreacjon ji je šu blizo.
- Ti ricordi la fiaccola che non si spegneva? -
- Tu me l'hai spento: -
- Sì: -
- Quanto ti ho pensato! -
- E io!... Ma dove sei finita?
- E' vero le nostre strade si ono separate. Ma adesso...
- Che bello! -
Od tistega dne Miljac nia biu vič Miljac. Dan za dne j ratu te zadinj tu njegà klaš.
Takuok se dia: "J biu zgubu glavo!"
Samuo kar j biu z njo j biu veseu. An kar nia biu, j bluo ku deb biu, zuok nia ku pensù na njo.
Sta se jubila!
- Tuole j vesejè - j pensù. Ma nia nardiu ratingo z njanjim besiedam:
use muore narest konac!
Pa mu so paršle naglo tu pamet, kar čečà an dan muj jasno poviedla de usè je fineto.
- Basta, è tutto finito! Non ti voglio più -
Dobrò de nia paršù uonz pamet.
Besiede "use muore narest konac" so nazaj paršle na varh an so ga takuo žalvale de so ga na nage parpravle.
Mama nia viedla ki narest; nia viedla priat, nia viedla sa.
An dan barba gaj poklicu du puoj, za guarit na samin znjin.
- Miljac pust zmieran tisto čečó, jih ušafaš tarkaj ki jih boš teu. -
- Ja, barba, ti diaš, ma na provaš. -
- Ah, menè diaš "na provaš". Ki viaš ti ki provan jest? Al češ de te povian? Kar j umaru tuoj tata, jest san se troštu tuojo mater oženit. San jo jubu an jo juben za smart. Ma onà me neče. -
- Mama j zlo jubila tat. -
- Ja Miljac, gaj zlo jubila, ma an jest san jo zlo jubu an jo juben. Takuo kajšan muore nimar tarpiat. -
Sta se pustila, obà s sarcan na kosè.

Sklenjena določitu

Kar j paršu damù Miljac sej skriu gu njega kamber. Kàr muj poviedeu barba gaj zmotilo. Nia biu maj rajtu de an barba j tarpeu ku on.
Sej usednu gor na pastejo, j pogledu čepruat an j vargu oči tu tist pič tuk j bla škatulca z ardečin trakan parvezana: Muhorova škatula.
J ustù, jój uzeu tu rokah, sej nazaj usednu.
Muhor!
Lieto za lieto, počase, Muhor sej biu odelečiu nimar buj, ma sa... na viedič... sa j biu áto, tu tisti zabjeni škatul.
Muj šluo na jok.
Je odparu počase škatulo, uzeu tu rokah bukvaca, odpru... Nia brau, nia korlo brat, j že viedeu usè, je skleniu:
"On nardì kar j meu narest Muhor: pomat tin buozin, ratat miedih kuk je teu ratat on an itì pousín tuk bi bluo potriebo pomat tiste ki tarpjò."
J bušnu bukvaca, jih je rahlo poluožu tu škatulco an ku deb na bluo nič ratalo j šu du hišo, j uzeu bukva tu pest an j začeu študjat.
Tu malo dni j ratu nazaj parvi tu njegà klaš.

Nia majdnemu poviedeu ka sej zgodilo tu njega sarc.
Samuo mama, ki je bla nimar takuo frišna za zastopit, sej čudvala de tiste Muhorove bukvaca so ratuvale nimar buj nucane an poglodane an sej prašuvala kaj tielo reč.
Na koncu šuolskega lieta, Miljac sej parbližu mam. Njanje nia blua. - Mama, te man poviedat no rieč.
- Ki takega, Miljac muoj. -
- Al viaš de Muhor j biu teu pomat te buoze kar bi biu ratu velik? Je teu ratat miedih. -
- Ja vian; vedò usì. -
- Čen jest ratat miedih na njegà prestor.
- Oh, Miljac! -
Gaj obiela an zajokala.

USE MUORE NAREST KONAC. Zaries! Ma pru usé?

So pasuval cajti, lieta, šuolsko godnuvanje, usegá.
Mama j stariela; barba an njanja še buj.
Miljac jih je jubu use tri: mamo, njanjo, barb.
Nia bluo vič cajta za pensat "use muore narest konac".
"Use muore iti naprej - j spremeniu Miljac - , an če kiek če narest konac, naj ga nardi žihar."
Miljac je študiú lieto za lieto, lieto za lieto je šu naprej, an lieto za lieto sej bližu dàn, dàn pretarganja, dok j paršu ku j ratu miedih.
Nia bluo lahkó vebrat ki narest: ostat ol iti tuk gaj klicalo.
Dok… an dàn s prepričanjan je skleniu: me kličejo, muoren itì. J saludù mamo, njanjo, ki so jokàle, barb, ki nia joku ma muj jokàlo sarce. - Pisajnan..., povej kuo j..., na hod tu navarnosti ...! -

Sej naglo ušafu mies tih buožih, ki buj buozi se na more.
J pogledu smart tu očìh takuo glabokò, ki še njanjo bi jo j blua streslo. "Buog se usmil čez use dušice ki so tan u vicah..., usè muore narest konac".
Pet, deset, dvist krat na dan Miljac j biu parsiljen ponovit molitu. Ma nieso kakuoše ukrepuvale, so umeral puobči, mladenci, zenè, mame, očuovi, snuovi...
Živlìenja brez začetka, brez koncà, brez kupà, brez cajta, živlìenja brez nič, živlìenja za nič!
Ki krati, kar j biu previč oklatjen, j ueku z Ježušovim besiedam: ." O muoji Buog, o muoji Buog, zakí si nas zapustu. Pridi nas na pomùoč! Hiti nan pomat! Usmilse čez nas!

Ki krati sei prašavu: "Zakí Buog nia paršu na pomuoč Južuša, kar ga je na križe prosu? An zakí na pride pomat nan kar ga prosemo?"
Velika skriunost!
Morebit odguor bi biu smartustajenje. Ma, velika skriunost, ki Miljac samuo zmolitvijo j biu u gnado sparjet!

Miljac j dielu kar j mogù an še vič; an kar zgodbe so ble previč teške an saruove j uzeu tu pest bukvaca an molu. Molit z besiedam ki mama, tata, nono, usi parjateli so nucal, muj darovalo an velik mier, gnado an muoč za začet brez cviblanja od kraja kuražno an tarduo, še vič ku priat." O muoj Buog, pridime na pomùoč! Hit me pomat! Usmilse čez me!
Pokropime z isopan an očistjen bon, umijme an bon buj biau ku snieg!”
J brau gor na bukvaca an če skor use tiste molitve jih je znu na pamet. Kar jih je daržú tu rokah mu sej parielo de ima Muhora tapar sebé. An zvičer, zadnje besiede priat ku iti spat so ble tiske ki mama že od majhanega gaj bla navadla: ”Če se na vič zbudin, Bogu an Materi Boži muojo dušico parporočin”.
Vič krat na dan j molú djanje upanja, ki je brau na bukvaca četudi j znu na pamet:
”Muoj Buog, ki si usegamogočan, brez koncá usmiljen an fidan u tuojh objubah, zaupan de zadobin od tebé odpuščanje muojih grehù an venčno vesejé po zasluženju Ježuša Krištuša an po muojih dobrih diel, ki zaupan narest s tuojo milostjo.”

Špitau

Se nia mogú parvadit smarti, se nia mogú parvadit tarplienju an še manj boliezni ki jih je biu njega sviet pun. Nuoč an dan j pensú kuob mogú prit na pomuoč tistin buozin človiekan.
J biu zavieden an prepričan dej blua narbuj potriebno zazidat an špitau. An špitau ku tist kje videu kar j šu Muhora gledat. An špitau pun miedhu, an špitau velik, tuk bi mogla zdraviet usa velika truma tih bunih, ki umierajo po potieh, ki na vedo kan iti, ki niemajo an bob trošta za preživiet.
Miljac sej zmisnu ki še puob, j mauto runo an pomau zidat. Takuo an dan sej luožu tu glavo za zazidat an špitau, an velík ne majhan špitau.
Na koncu mu nia korlo ku blagua, sa on j znu zidat.
J pisu mam deb Nediški Slovenj bi tial parpomat za materjalne ukupit.
Tu malo cajta dobró benečansko sarcè j zbralo use kar j korlo an Miljacu so paršli rodje, materjali, makine...
J začeu.
Dan za dne špitau j rastu. An tisti ki odsparvič so pensal de Miljac j obnoreu, so začel se troštat an so se parbližal za dat no roko.
Tu malo miescu špitau j biu finet.
Ma samua ziduovi!
Miljac j nazaj pisu mam an dobró Nediško sarcè j napunu špitau z usako sorto rodja an makinarja za zdravjet.
Ma nia blua še dost. So mankal miedhi.
Kua an ki narest?
Sudu nia blua za plačo. An dua bi paršù brez plače.
Miljac sej obarnú na Universitade an je prosu deb kajšan volontar bi paršù dielat za pomat tele buoge judì.
Gor na usé samua dan je odpisu de je biu parprauljen prit.
Miljac gaj čaku ku Sveto Oje.
Kuj paršù j začeu dielat, brez se še opočit.
Miljac j zastopu subto de samua z nin miedhan nia bluo šlua nič naprej, nale ki tist miedih j dielu nuoč an dan an smartì so začenjale odpadat.
An dan na kosilo Miljac j prašu miedha kab se mielo narest.
Miedih j parporočiu pisat na Internet, pokazat usé mizerje od telih zemì, taknit sarcè tih mladih, stuort zastopit de se na more zapustit tele nasrečne judì.
- Ma ti kua je ki si paršu hnan? Ka tej zagnalo tu tel pakú?
- Sa bit resničan, mej mama prepričala an znudla prit. J jala:
”Biaš pomat tistemu človieku kako lieto. Se navadeš mištiar an tud on ima puno reči za te navadit.
”Alora ga poznaš?” san jo prašu.
”Ja” mej odguarila ma me nia jala druzega. Iman no nje fotografijo, če me je jala tu glih, bi jo muoru poznat an ti.-
- Pokazajme. -
J uzeu fotografijo uonz pest. J pogledu...
Nia viau ki narest! Jo j poznú, še kakuo ki jo je poznú!
Miedih nia jau nič, nia uagu. J zastopu de kiak posebnega sej mešalo tu Miljacovo sarcé.
Tist dan Miljac j molú buj po gostu an buj na duzin an zvičer j zmolú trikrat djanje upanja.
”Use muore narest konac” – j pensú - ”an tuole ki j bluo muorlo narest konac sà se ponaulja!”
”Muhor, Muhor, al nias mogú me paršenkat tele smišjave?”
J zmolu grievingo an sè djanje viere an j šu spat.

Tisto nuoč miedih j šu poznó spat. J pisu na Internet an poluožu take strašne fotografije de so ble zganile še kamanovo sarcé.
Že drug dan so paršle parve obečila an tu malo cajta špitau j bju pun miedhu. An špitau pru takuok Miljac se gaj troštu!

Bàrbova smart

Sej biu glih odahnù Miljac od velicih diel, kar muj parš`u telegram: ”Barba umiera”.
”Use muore narest konac”. J paršlá barbova ura.
Miljac j koru ato na špitale, ma sarce j bluo buj močnuo ku potrieba. J skočnú gor na te parvi roplan.
Kumič de gaj ušafu še živega.
Mama an njanja sta stale dna na no kraj te druga na te drugo an molile. Miljac jih nia saludu, j videu de barba umiera.

J uzeu mamino roko an jo j luožu gor na barbovo.
Barba j pogledu Miljaca an sej rahlo posmejau, potle j pogledu mamo an oči mu so se arsvetlile.
Subto potle so se ugasinle za nimar.
Njanja j začela jokat.
Mama an Miljac sta se objela.

Cajt za barb podkopat an naglo mamo an njanjo saludat an nazaj gor na roplan! Špitau gaj čaku ku rože sonca.
J viu kuo j mama postariela. Ma dokar j miela njanjo par sebé j bluo use lepua an dobr´o. Nale na konco sarcá j ču no veliko žalost. J bluo korlo deb se mogú doplìerat za bit tan za mamo an tle za taužint an taužint judì, ki so ga bli močnuo potrìebni.

Malo potlé ki je barba umrù, muj paršlá na čudna letera taz Italiji. So ga klical za de bi dielu rajš u Italiji tiste ki diela u Juškiji. So ga sodil de se masa trudi za tiste judì namest se obarnit na Taljane, de bi bluo buj pru pridit u Italiji, zakí tudi u Italiji so ti buozi an te potriebni. An de bi biu na moč plačan.
Po dne nia meu cajta pensat kaj ma narest. Zvičer, posnó čez punoči, je zmolú usé njega molitve gor na bukvaca an na zadnjič j doluožu grievingo, anta j lahkó potardiu tu njega glav de muore ostat, de na more pustit usé tiste dielo, usé tiste buoge judi.

Potres

Sam Buog gaj arsvietlu! Zuok drug dan strašná nasreča j padla gor na tiste buoge judì že takuo nasrečne: an štrašan teremoto, ki je ubú taušint judì an še vič jih je na smart parpravu. Usé hiša so ble na tleh an špitau j biu zlo škodvan.
Samuo njegá parložnost j bla skopac prit na pomuoč tistin buozin juden takuo štrafani.
Nia muoru pensat samuo za špitau, ma za usé judi, ki nieso viedli ki dielat. Še ankrat j telegrafú mam za de mu pride na pomuoč. An še andrat Nediški Slovenji so se naglo oglasil:
usi ti mladi so stopnil na roplan za iti pomat Miliacu an tinstin juden.
Miliac j pensú: ”nasreče niemajo maj konc´a, ma an usmiljenje an dobrosarcè niemajo maj koncá”.

Njanje smart

J bluo še usé po luhtu, kar j paršu drug telegram. J viedeu de na bo nič dobrega. J prebrau: ”Njanja stoji zlo slavo. Navian al udarža.”
Njanja!
Ki spominu, ki jubezni, ki dobruot...
”Use muore narest konac! J paršlá tuoja ura njanja”
Tu an žlah sej ponovila tu njegá pamet tista nadluoga ki ga je tarkaj žalvala: “Usé muore narest konac. Ma al je kiek ki niema koncá?!”
“Njanja, njanja pomajme” J jomaneku.
Zarce gaj gnalo gor na te parvi roplan, ma kuo j mogú pustit njega dielo, pustit same tiste buoge judi glih sa ki so miele narbuj potriebo.
J šu gu kambro jòkat de ga na bo nobedan videu. Jočè j uzeu bukvaca tu pest, j pokleknu tapred pastejo an j začeu molit. J molu na duzin, tarkaj na duzin de sej zbudiu drug dan klečè an z bukvacam šelé tu pest.
Molitu muj dala muoč: jasno j napisu telegram an ga pošjú.
”Njanja, na moren prit; nuoč an dan bon taper tebé z molitvijo. Paršenkime, te prosen. San šiguran de ti boš me zastopila.”

Ma na koncu sarcà muj ostú glabokó an karvav tarin.

Šuola

Beneški Slovenji so se uarnil damù kar te narbuj velike diala so ble finete. Malo potlé Miljac j sanjú barb. Barba muj guoru:
- Muoreš zazidat no šuolo. Otroc se muorjo učit. Na moreš pustit tele buoge judi brez znat še pisat. -
- Ma barba, kuo moren? Kia ušafan sude za zazidat šuolo, kia ušafan meštre. -
- Ah Miljac, Miljac, tebe te manka trošt. Ti na viaš kaj skopac trošt. -
- Barba, pomajme ku kar san biu majhan. -
- Kab de te bon, ma sa si velík. Pomajse kuražno an ti. -
- Me čejó čeuItalijo, me čejó učit kaj man dielat predusem. Če začnen šuolo zidat bo še šlavš -
- Ti začín. -
- Ja, barba, začnen že jutre. -
- An še no rieč te povian: ”Muoreš parpejat tle mamo sa ki je ostala sama.-
- Ma barba, njanja nia še umarla! -
- Pač, Miljac, j tle par mené. Jo na videš še, ma drugo volt jo boš videu.
Če pride mama bomo nazaj usí štiar kupe, ti, mama, njanja an jest. -
- O barba, barba, kuo mej miela potriebo njanja kar j umerala. -
- Ja tej miela potriebo, ma še buj potriebo j miela tuojh molitu. -
- San molú vič ku san mogú. -
- Vian, an oná via. Bod brezkarbi. -
- Barba, pridime še gledat. -
- Priden. Sa spi de se opočiješ. Jutre te čakajo teške vebìere. -
Drug dan j paršu telegram: ”Njanja j umarla, smo jo podkopal”.
Ma kupe j paršù an inženjier volontar.
Miljac j viu tu telega inženjiarja vojo Božjo za zaries začet pensat na no šuolo.
J kuazu inženjierju paračat an proğet za no lepò an veliko šuolo, takuo veliko de bi mogli se učit usí otroc do ne ga mištierja.
Barba j meu ražon: trošt je omagu usé štante, usé težave, usé teskuost.
Usí Miljacovi trošti dan za dne so se dopunjuval an tu malo cajta šuola j bla odparta.

J blua ratalo de so nazaj pisal taz Italije kuj začeu šuolo zidat. Miljac sej zajezu an j jau:
”Duh piha todekbod - Spiritus ubi vult spirat”, tuole jin povian. An če boj tiel boj zastopil. -
So zastopil!
J šu po mamo an jo j parpeju h sebé.
Takuo drug njegá trošt sej dopunu: mama j bla ato, tapar njin; sa so bli nazaj usi štiar kupe.
Diela, velike diela lieta an lieta!
Mama j pomala, nia bla maj brez dielat. J bla mama usieh. Usi so jo jubil.

Mama umiera

No vičer, so bli glih zmolil rožar, mama j jala:
- Miljac, san takuo čudna. Lej ki viden, al videš an ti? -
- Ki mama? -
- Barba an njanja me kličeta. -
- O ne, ne, vas prosen, barba..., njanja..., pustitamejo še no malo. -
Ma mama j bla že tapar njim.

Miljac j požegnu nje teluo. Nia joku.
”Use muore narest konac!” Use..., an č´ej mama, ki muore narest konac..., an če sarcè če pokint!
Sa te narbuj velik trošt tu njegá sarc j bju se zbrat za nimar z njim.
- Se troštan de pride preca an za me ”use muore narest konac” - j pens´u.
Ma nia paršu preca.
Še ki opravil, še ki težav, še ki krati j ponoviu molitvo ”Buog se usmil cez use dušice ki so tan u vicah..., us´e muore narest konac”.
J parielo de koncá ga na bo maj.
Muj blua ušeč usak dan vič telo berilo:
- Tiste dni san ču an glas goz nebà, ki me je jau ”Zapis: srečni tisti martvi, ki u Gospuodu umrejo! Za nimar naj počivajo od njih trudnost, zuok njih diela gredo za njim”. - An gaj usak dan brau, dokar...
J biu trudan an dan. Nia šu dielat. So se čudval usi.
- Biešta gledat al ima kiak potriebo.-
J ležú. Sej subto vidlo dej brez močì. J biu že dau usé kar j mogú dat.
J meu bukvaca tu rokah an j molú na pamet. Potlé j genju molit, ma j parielo de guari.
- Oh mama, si paršlá? -
- Ja, so an barba an njanja. -
- O kuo san veseu. Pejajtame za vam.-
- Ja, Miljac, - je odguarila njanja - zuok use muore narest konac. –

Trošt na more narest kkonac

Sej obarnú za jo videt an j viu Muhora tapar nji.
- Al si parsù an ti po me? -
- Ja. -
- Čak an moment. Al se zmisneš tele njanjine besiede ”use muore narest konac”? Sa ki viaš ki na more narest konàc, povejme priat ku umrian. -
- Ah, Miljac, Miljac. Si meu nuoč an dan tapred očmì ki na more narest konac an nias znu videt.
Tuoja mama, kar san umru za te potrostat tej jala:
- Usi se bojmo, se na smiaš čudvat če se bojiš. Muoreš viervat an se troštat. Se troštat, Miljac. Trošt te na smia maj zapustit. -
An usak dan si molú djanje trošta, usak dan za usako rieč si ponaulju tuoje upanje na Buoga.
Trošt na more narest konac, Miljac, trošt! -
- Sa me moreš pejat, Muhor, pejajme čeh mam, čeh njanj, čeh barb. Z gnado Božjo san dopunu use kar san meu dopunt.
Še no rieč: muoren poviedat muojin parjateljan ki na more narest konac, za de puojdjo naprej s špitalan, s šuolo, za de ušafajo muoč za se borit še za te buoge judi. Naj se upične trošt tu njih pametah an tu njih sarcah. -
- Povejin, povejin žigar. -
- Kuo san veseu: ”trošt, trošt na more narest konac”. –

Usí tisti ki so bli ato so čul samuo tele sadnje besiede:
”Kuo san veseu: trošt, trošt na more narest konac”.

An sa z njim smo jih čul tud midruz!
Na zabimosejih!
”Trošt na smia narest konac!”
Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, è completamente independente ed amatoriale.
Chiunque può collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy.
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.

www.lintver.it
© 2000 - 2022 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it