Mankí

Mank, na riba nediška ki je puno pomala tisti buazi cèringi ki su jo mial nàši ti stari.
Naša velika màt, Nediža, starih liat je bla bogata usakih sort rìb, je bla za naše judì tud nu posebnu pomaganje tistemu buozemu jedilu skor brez mesnine.
Naši ti stari, su se fuatral parvič s kompiarjam, z grahan, z buriam, s punu zej an pòm, su jedli kakuaše, zejce, race, oče, dindjòte an golòbe samuo za guade; mesua krauje je bluo samuo za bunike, an litvane.
Taun svinjake, brozar, je bluo prasè ki je pardalu muač dielucan an celì družin celo liatu.

Dol na dnè uodè, gor po gleriah an tu berine, posebno tuk uodá grè naglo, tan pod usakin kamanje ku se gaj sganilo z nogò, je siknu uon an mank (za mè, ta buajša riba!).
Mankí niasu maj zmankal tu Nediž zak judjè su jih lovil samuo po liate an su vebiaral samuo te buj velike, su pustil di ti mladi zrastjò an di se povižajo.
Za lovìt manke su uzel ne stare vilce, su jin dial an metro nasodá, su zganil z nogò an kaman, kár pa je parsù spuad mank su ga uštoknil če za glavò, su ga naglu nastaknil skuaz usta gor na an tanàk varh od maleke narèt ku kjuka du koncu; subit potadà su šli lovìt druzega, an takua naprej.
Su lovìl nimar pruad uode de na bo motna an de se bo vidlu nòt do na dné. Žlah za žlahan, tu nu uru cajta, su ble pune tri “kiatne” mankù, kàr je bluo dost za no dobrú vičeriu za usó družinu.
Nu veliku dišavu pulente ta na miz, otročìč su blì sìt an žená je bla vesela.

Mankí an mriance so blì te venč fuatar od postroví, an tistih jih je bla puna Nediža.
Tistih caitu uodè nediške su ble čiste an zdrave, su ble tud buj počasne zak jezùavi so jih špalìl an daržal od zad; berini su blì buj šarokí an hlabokí an su spalìl tud paudnje (ki su ble buj riatke ku sada).

Kár človek je zapustu malne an jezuave, su začele težave: Nediža je začela copàt na desnu an na čeparnu stazè an njive, takua de teli poglavari, ki imajo po rokah uodè od Friulna, su pošjal velike pàkere za narounìt Nedižu. Niasu ku j dal vič nàglost dej moglá le buj na šarokin kopàt; su tud skopàl pròt an pót od Nediže za parpravit fonde od zidù: uodá jezna, sej skrila če pod zemiò. Vás tel prah je začefu buage manké an te druge ribe!
Usé kàr je màt natura nardila tu taužint liat, človek je deu samuo pedeset liat za usé oškodvat.

Gaspodinje, tan domà, mankán su jin odriazale glavo, su jin večedle čariava z ožejdovo uadò an su jih pošušìl, su jih omòkal, su jih ocvarli ta na domači mastì; samuo potlé su jih ložlì gor na tònte z idrikan an so jih osolìl.
Nu obiaunu fletu gorkè pulente an an glaž domačega vina, klinto al nostràn (z merikanan je zaga klàla).

Ka sej tialu vič?
Renzo Onesti

Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, è completamente independente ed amatoriale.
Chiunque può collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy.
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.

www.lintver.it
© 2000 - 2020 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it