Modrasi




Počas, počas, san se navado poznat navade od domačih modrasu, an za kizadan nuc ih je Buah luožu na sviat.

Ču pomlat začenjaju se zbuját modras od zimskega sná; slabi an lačni se vešukajo uonz njh jam, se ložjo gor na sonce za se nabrat močí, kar se čujejo moční zadost, začnejo krast gniazda od tiču, od miš, od puhu, an od druzig žvin.

Tiči poznajo tele navade; kuasi, to parvo gniazdo, jo nardjo nisko, par tleh žak je šelé mras an nia šelé modrasu od žuna; te drugo gniazdo jo naredejo buj vesoko an to trečo pa puno buj u luhto, tuk modras jo na lahkó zadihajo.

An modrasi se jubjo

Sada bon pravo kar me sej zgajalo s tolo žvino tu muajin živlienje…
Začnin od mladega, kar naš judje su se bál usegá kar se je šukalo ta po tleh (za tua je korlo ubít).
An dan, je blua miasca obrila-maja, san nabaso gor na rame no skiaro an san se pobrau gor pruat briagu po darvá (po no poliano ). Je bla na líapa, mjačna zornada, sonce je sialo an grialo zemjó; san se ušafo gor za ciarkujo svetega Lukeža tan par Lipe: uons trave sej videla na šaroka, fletasta skala, gor na teli skal se je miašo an klobac modrasu: (so se jubil) jest tentega níasan viedeu tualega…

Kar mej pasó parvi strah, san uzeu skiaro tu pest an san začeu dol mlatit ku te naumni… Zló malo se jih je rešilo od tele štrafinge; tan na skal so bli ostajki od telega zbieranja…
Kar san se pomeríu san pogledo skiaro: je siekla buj na robe ku na lice, takua de je blua nanucno hodit naprei poliano siač . Nia ostalo druzega ku se uarnít pruat duamu an tan dol jih poslušat od oči zauoi skiare…
Kar san paršu u liata an pamet je zazdriala, ga niasan vič ubíu adnega modrasa ol druge žvine!

An uož okoje

Tu muajn díale san pogosto sreču modráse an lipere: sada me je paršla tu pamet še adna zgodba s telmih žvín.

Blizu “Orzana”, ENEL, tuk san dialo letričišt, je miala no gabino od letrika tuk smo hodil pogosto za uoj diala, jest an muaji díaluci. An dan, dvá med njim ki so mial díalat glih atu notre, so se uarníl gu ufícih, usi zastrašeni! Ka se je zgodilo? San jih poprašu. Me so odpoviadal de nia blua moč stopnít notar u gabino, za uoj adnegá velícega uoža te čarnega, ki je biu zavit ku gubanca gor na trašformatorje od letrika, je piho pruod njim ku na mačka zajezena; “pujta za mano” san jin jau…
Smo se uarníl dol na prestor: - “počaktame tle uoné”… - San šu notar u gabino, tist uoš je bíu le atu, ku me je zagledo, priat je zazviznu an subit potlé sej vargo dol na tla an sej nabaso tu an rór (tubo) tode ke so pasale nití od letrika. Naglo san skočno če, san ga popado za rép za ga uon veulíač … Nia bluo moč ! Se je zaviu notar ku na šušta… takua de san ustabo ulíač za ga na pretargat…
Kar mu je paríalo de ga zapuščan, se je zdujšu za utéč , tenčas san pouliaku na žlah an san ga daržu za rep na luhtu; je téu se poulíač gor pruad roki za me piknit, pa mu nia blua moč : je bíu previč trudan! Kar se je pomeríu san mo oprú glavo dol na tla an s to drugo rokó san ga popado za šíjo, san ga ovíu okuale roke, san stopnu u makino, san ga pejo gu enel.
Sei glih parbližala ura za ití damú, takua de telega uoža, zavitega okuale roke, san ga pejo nót u Petjah (san uozo makino z nó rokó, s tisto od uoža san pá menjavu marče; tan gor, san ga pokazu judén, potada san su gu ǧjavo od opoke “Italcementi”za ga spustít gu patok; gor san sreču no paežano an smo začel se menát od telega uoša. Guar ke ti guar , san se zamotu, roka nia vič tardua daržala… tel uoš sej potegnu naprej z glavo, tarkaj de je rivu me piknit tu an parst…
Kua je zabolíalo!!!
Me sej zdialu de san popadu tu pest no gričo kostanjovo, naglo san mo stísnu skranjó, takua de ie odparu usta. Kar san ga nazaj kontrolu, san ga peju gu patok ”leberščák” an san ga spustu. Drug pomlad, san pasú gor tode an san ga ušafu ki je sonce lovíu gor na adnín garmé… ta nova hiša, mu sej dopadla….

Človıeška teknika truca modrasa , sakolá, kunó an usó dujačno

No nediejo, zjutra, kar san biu “di servicih” je zmankala luč.
Malo potadá, so me poklical na dialo za postroit guášt. Smo nardil puno manovri za usafat uon de kia sej oškodvala linea…tuo je blua deleč dol po host: blizo te gorenjega Tarbí; smo se spustíl dol po griv, smo hodil žé no uro kar san videu niak zapetega gor na dan stabar. Letrika nia blua, takua de san se spliazo gor na stabar an z adnin “izolanin fioretan”(ku na duga rakla) san pouliaku usé tuale dol na tla…
Ka je blua ratalo?
An sakú ki je meu tu parkjah nega duzega “podliazka”, se je oparu gor na adno nit za ga “popopat”. Je slabo uzeu miaro: uoš je biu takua duh de je tiknu s suojin repan to drugo letrikovo nit, ki je bla tapod njím, takua ih je nafrigalo! Sta bla obadvá ocvarta.
Linea za naprej je bla namestu. Smo se uarníl dol za kraj, du gabino “kobilca”, dol ki je bla odparta korent an smo posial letrik po usiarode.
Za tel “guašt” postroít, so nan šlé tri obiaune ure diala an tešké fadije.
Kako škodo so nagodil tista dva…

Sakú j nafrigu kuno

Miaz Laze an Tarčet, je biu an stabar od 20.000 volt.
Gor na tél stabar se je oparu an velik tič, ol urana ol sakú, s peruato je tiknu letrik, takua de gai sfulminalu (ozgalu), je ostu gor obiašen kaišan cajt.
Mesua je začelu smardiat… na kuna ki je lajhala tan tode an ki ima fín nuas, ga je zadihala; tud če je bluo strašnua teškua, se je spliazla gor po zeliaze, je popadla tu usta telega tiča, takua ki gaj šukala, je tiknila nit: se je ocvarla tud oná !!!
Tu parvin kosu zgodovine, modras je peju na smart sakolá ki gaj biu ubiu; tu tin druzin kosu pa sakú, že martu, je nafrigu kunó ke gaj tiala sniast!

Še druge dvía esperjencje s kačami

Subit po uiski nia blua teškua ušafat sudajske puše; puno med njim su neslí tiste puše čeh kovaču vartat kane de su ratale gladke, parlošne za streját baline plombove pruat žveriačni. Jest tud san meu adnó tako puso: san hodu tiče strejat…
An dan san čaku “šuaje” gor nad čelé dol pruat Nediž (du Tuline); san méu adnega pisiča (prava raca boštardasta) je hodu nimar za mano, tist dan je ljatu o prja mené ku nauman, laju an garnjú pruad moi nogi! Ka tej? san mu jau! Potlé san pogledu du tlá…ka nia bila na lipera manj ku pú metra tod muoje noge! Pušo san meu tu pest s kano obarnjeno du tla, od strahú san partisnu “grilet”, puša je ustrelíla, tan par muaj nogi se je odparla na jama tu tléh… okuale tiste jame so ble strešene čariava an kosjé tiste lipere ke sej paračuvala me piknit… tist pisič, an adná velika sreča, me so paršenkala no hudó esperjencjo… Boby,se je zašlužu no veliko kuast.

Kača imbalšamana

Te druge snanje me se je zgodilu zadnje dní setemberja - parve dní otuberja, gor na “Mečan”: san biu šu gor po briagu gobe brát, san hodu gor po ni stazi…ka me se nia parkazala tan pred mano na kača (lipera aspis), san biu at-at za jo popeštat, san zdujsu nogo an san ju preskočnu, san naglo uzeu tu pest an suh varh an san začeu mlatit… san ju ubiu!
Kar je bla martva , san videu de je bila duga an debela uon s miare…san ju nabasu gor na no raklo an san ju nesu damu cez rame.
Dol domá, san i začeu odperiat trebuh s škari (autopsia), ben, tu sebé je miala sedan tih mladih liper, so ble šelé živé, so blé duge ku an cigaret…san viedeu že de ku so rojeni so strupeni ku njih mát, takua de san ih usé pobiu…(prekleta naviadnost…).
Kár san dialu tel operacjon, je bla taka smraja de use priče so uteklé tod mené, potadá kar san biu par koncu, san ji sliaku košo, san jo lepua očedu, san jo deu ce pod su an “allume di Rocca” an tiadan, potadá san jo stegnu šušit gor na no daskó… sada jo iman obiešenu gor na zidu du muaj “taverni”… ah!
Je bila duga, devetdeset centimetro; buj duga ku takua, teskua de tista sort lipera (kača) zraste.

Lipere an sakolí

Taužintdevetstuasedandesetega liata, naši poglavari, kar su čul judí se kumrat de se jé nabralu previč liper strupenih tan po gruntu, zauoj ki priat so bli parpustil jagran an njh guardjanan postrejat an pobit previč sakolú, ki tele lipere su lovil. Náši komuni, za postrojit reč í, so začel dajat an taužint franku usian tistin ki so parneslí kazat no lipero martvó du njih uficih. Du Špiatarskin kamune, je meu po rokah telo riač Romano, rojen tle u Petjage, sin kolonela od alpino Iussa. Tistih cajtu, jest an muaji dialuci smo puno hodil gor po briagu kontrolavat letrikove implante po naših dolinah; po gostu sej srečalo modrase an lipere, takua de sej muarlo lepua gledat kan stopnit. An dan san paršú par nogah po host dol z Oblice; je blua tistega cajta ki lipere snubejo… tu majhanin prestore san zašteu šest liper an san se ušafo glih mias njh, še broza de san meu gor na nogah gomnaste bote. Se via de lipera na liata, je počasna, niama sauražniku tu natur (samua sakolé an judí), kar pikne, se stegne naprei no quarto, potlé se potegne odzat an čaka de strup začne dialat efiat. Za jagat, oná čaka de miší, tič and drughe žvince, pasaio tan pred njó za ih oklat…
Tist dan san šú ku busk taod tistega prestora an san lepua gledu kan diat štopale! Po navad, jest an te druz dialuc, kar nan je kapitalo, smo ih ubil an neslí dol na kamun; smo se bli zglihal de nan ih plačajo pred zimó, takua de smo potegnil sedan an osandeset taužint franku ke su se premenil tu no dobró vičerio za usé kolege du Noukulah… tist je biu te zadnj krat ke san modrase jago!

Spoštovanje za modrase

Buj ke san se miašo mias modrasu, buj mej brigalo zastopit njih navade: kua živjo, ki jedo, kode hodjo, al so strupeni al ne! Nazadnjo san zastopu de tud oní imajo velik nuc na sviate: sada iman veliko spštovanje za njé…
No liato san se ušafu tapod Čenauarhan za uoj diala. Je blua parve dni otuberia; zornade so ble že buj kratke, z jutra je bluo freško, tud če je sonce sjalo. Takua ki san šu naprej, san videu ta pred mano, gor na stazo, negá velicega podliaska: sej znojíu ta na sonce an sej nabiaru močí… Je biu šelé zaspan, sej teškua gibu. San usafu no palzo ki je genjala na krečulo; s tisto san ga ustabu dol na tla: san ga popado z rokó za šijo, san ga oviu okuale roke an san šu pruad vasi. Gor u Čenauarhu san poznu puno judí; tist dan san sreču “Síarka”. Kar mej zagledu s telo žvino gor na rok, me je zaueku: - varziga tu tla! Ubiga naglo!!! -
Je biu lepuo zaštrašen!
Kar san ga pomeriu, san mu jau:
- te je za ubit tebé an usé tiste ki modrase ubivajo. Al na vestá de kua so h nucu modras, uoži an tud lipere: jedó miši an pudgane! Deb ih na bluo vič modrasu, miši an pudgane bi van parpravli tu mizerio!
Mej niak čudno pogledu… - Al je takuo? Ben alora, varziga du tisto griljo! Fonja je puna pudgan! -
San ga bugu an, grede ki san uoža spušču, san rajtu tu moji glavi: paš kaišan bo za an par liat, ku an “anakonda”!!!

Druh liap modras tle par nas, je uoš te čarin (cervone nero o biocco).
An dan, blizo Podbuniasca, ta na ciast, mej presiaku pót glih tel uoš: san ustabo makino, san uon skočnu an san ga ujeu za šijo ku te druzega; san ga oviu okuale roke, an potada ki san zastrašu an par žen, san poupo de tuk je biu sada tel uoš, nia biu šiguran dugo preživiat (previč trafika). San meu glih za ití gor na “Varh”; kar san paršu goh ”koliasan”, san videu no veliko kopó sená: tele je njega prestor - san se jou; san ustabu makino an san ga spusto glih blizo tele kopé… Je naredu an par metru naprej, se je ustabo, sej oglednu pruad mene an me je pogledu ku za reč:
- Drug krat runajse tuaje opravila!

Joj slavo kompliu tel šašin

Tan par Lipe, je na stazá ki peje dol h Nediž. Začne dol pod hiso, tuk san se rodiu; su ne štenga ki gredo do pot čelu: je an zló liap prestor: ato rastejo stári an velíki oriahi.
An dan, miasca maja, san pasu dol tode za iti plavat… san pogledo u luht an san videu adnega modrasa ki sej pliazu go po nín varhu če pruat gniasdo ščinkucu, ki je bluo puno tih mladih, zdrial za spoletiat, Je rivu če do njh an je daržu tu ustah adnegá…
Mei parjeu tajšan futar an obup, ki niasan nič mogu narest za rešit tele tičace! Tu an žlah me je paršluo tu glavo za iti klicat kakega možá gu vás. Letín gor an te parvega ki san videu je biu Tináč Tončíču” (Iussa Valentino). Vas usopjen san mu poviedu kar sei gajalu… - Al takua! - Je jau.
Je užeu naglo tu pest no veliko an dugo raklo an sma letiala naglo dol na prestor.
Tel modras je biu že požgaru te parvega tičaca; njega bratri so bli usi žastrašeni an so spoletíal usi hnado… Modras se je pardaržu z repan za varh an sei vargu naprej; je rivu zagrabit še adnega tičaca za adno peruato an je pinduleu dol pruat kár gaj blua duzega.
Tinač, zajezen ku žvina, je popadu raklo an mui dau tajsan žlah telemu podliasku de gaj pretargo čes pú… Modras je odparu usta od žlaha, takua de je spustu uon tičaca ki nia biu ranjen zak gaj daržu samuo za plumo. Tičac je spoleteu proč an sei riašu od smartí…
Njega mama an njega tata, ki su spoletal ku zmotieni okuale modrasa an niaso mogli nič pomat suoji družin, so bli veseli ku velika nuač!
Tinač sei smejau veselo an dovoljen sei obarnu pruad mene an je zaueku:
- pravíca je nareta!!!
Renzo Onesti

Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, é completamente independente ed amatoriale.
Chiunque puó collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy.
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.

www.lintver.it
© 2000 - 2017 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it




Visite dal 3 Aprile 2010.