Na niekin drugin sviete

Na posebna ešperjencja
Je šesta. Žvejarin klimpa.
Kuo me se čé spat! Pa muoren ustat. Se obliečen, se umijen an gren du hišo.
Športa je napraujena, muoren samuo doluožt staklenco kafé.
Zuna je tama an mraz.
Mras me store prid golo se uarnit nazaj tu pastejo, pa nìe kaka, muoren iti. Gren!
Na velika sala je pred mano, par stieni je puno armariču dan za dnin. So za se preobleč. Uzamen uoz borše srajco, jopo, bargeške, škarpone.
Počaso se preobliečen. Okuole mene druzi se okorno preoblačajo, skor kasnò. Parì de uživajo tele momente, parì de tela lenuost ima an glabok namien: ponovit staro navado morebit zadnji krat.
Kajšan se oglasi zagarnjeno: “Karmine, pariš trudan? Ka si dielu nacò”? “Ka te tebe briga?” on zagodernja.
Pogostu kajšan pokašja; kaši, ki straše, suh, glabok.
Zuna je tama, mraz. Na malo se parbližamo niešnemu lesenu salonu. Tan me dajo luč za luožt na klabuk an no obalasto škatlo; me se zdi de je maškera pruot gasu.
Nazai u tami an na mrazu. Se spliezemo gor po želieznih stengacah. Se znajdemo na niekin pajuole kier čaka že puno druzih judì. Adni norčuvajo med njim an se potiskajo. Druzi, malomanj usi, so oparti h zidu, gledajo u tla, mučé. Lej, sada muoren iti an ist.
Stopnen tu no želiezno štijo, uozko. Je prestora za šest možè. Te zadnji zapré urataca od znotra. Kajšan pa od zuna zalautne te druge urataca, ki nas odtargajo od ostanega sveta. Začne kasnò znižanje, potle nimar buj naglo.
Na viedič, se parkaže na luč, ki kumič zagledamo.
Čujen kajšnega ki die: “Sedanstuo”. Gremo le dol, nimar buj globoko, le buj hitro. Tama ratava saldo buj čarnà. Me se parì de muoj žuot pezì le vič, noge ratajo teškè. Marzu ajar se spreobarne priat u an mjačan flat, potlè, grede ki se nižamo, rata an pih gorkega ajarja. Čujen de stopnujen tu zemelski žuote, tu suojo planetvo skriunost.
Za malo cajta gremo zlo buj počaso.
Naša tamava an marzla štija se ustave. Smo taužint metru pod zemjo. Se azbasamo an mi se zdi oživiet.
Viden nazaj luč. No bledò luč, ma ki te pargreje zuok j priča človieškega bližanja. Pred mano se odpre na jama. Viden parve metre. Vian de tan za tel tamav zid se diela.
Paržgemo naše luči an se parbližamo galeriji. Gremo naprej tiho, počaso.
Nazaj me strese tela okornost gibanja, tala naspruotna lenobà. Živmo zaries na druzin sviete.
Tle cait ima drugo miero.
Smo na koncu srednje galerije; se obarnemo na desno. Za kakih deset metru gremo naprej nanogah, potlé se muormo počepint za na butnit z glavo; za no malo pa nazaj ustanemo.
Pridemo na nieko križišče kier je puno luči.
Lučian Stramare ki gre pred mano se ustave an obarnjen pruot mene me die: “Če si lačan an žejan, sada j moment”.
Se usednemo na tla, veulečemo uonz športe pijačo an panine, ki tle kličejo ‘tartines’. Popien an snien nomarco. Muoren se upriet za požgriet kar iman tu ustih; use dìa po uogju.
Večen počaso kruh ki se mieša s čarnin prahan uogja, ki mi pokriva roke, an pensan na mojga očì ki je lieta an lieta prenašu tuole živlìenje, ki lieta an lieta nìe samuo sopu ma tud iedu tuole čarno uogje.
Je dielu tle zak doma, u Italiji, nje bluo diela za anj, tle u Belgji pa so mu pravli de se dobro zasluže.
Je muoru tuole preživiet zak poglavarjan se nje splačalo nucat talijanskega kapitalja za dat dielo juden doma u Furlaniji.
Je tuole vebrau zuok Italija je miela potriebo uogja an Belgijo pa dielucu za ga vekopat. Uzamen kafétovo buračo s troštan de almankul kafé na bo meu sauorja čarnega prahu. Pač, okuole staklencovo garlo se je tarkaj prahu nabralo de mi se je zdielo lužo pit. Ustanemo.
Lučian me die de je buojš atu pustit športo an de naj sliečen jopo. “Ti bo lažé” je jau. Na zastopen subit kaj teu reč de “bo lažé”. Gremo še naprej; galerija ratava buj uozka, buj nizka, vič krat se muoren vas spregnit de na butnen z glavo.
Na dobrin začne na starmolina ki pari an plaz; muoremo varvat za se na puziet; zemjà tapod nogmi je žlikasta. Nakoncu videmo niešne luči.
Kar se parbližan, zamerkan de so dielucove luči. Je gorkuo ku tan u paklu, san vas potan, mokar ku taun banjone.
Lučian se ogledne an mi die de naj sliečen srajco: “Preca te bo še buj gorkuo”. San nah do pasù. Na zastopen ki bli mogli še narest, zakì smo na koncu galerije.
Čujen njek praskat za mano an viden veliezt, ku uoz tleh, človieka.
Na vierien tu muoje oči; pogledan lieuš an zagledan tan u piču no jamo šaroko an vesoko ne vič ku pu metra.
Lučian poklekne an se utakne u njo.
Gren za njin ne brez strahu.
Gremo naprej priet kobace kajšan metro, potlé se ulegnen an se šukan naprej na kolienah an na lahatah. Cait parì duh, učasih luč ki man na čelé posviete potplat škarpona tistega ki se šuka pred mano.
Se čujen dušit, odpren usta an posopen na moč, ma nie zadost ajarja za se odsopat. Na moren vič, ma muoren naprej... zad mené je sama tama an...nic.
Tuole iti naprej durà no venčnost!
Kar se oglednen gor pruot viden prelomjeno skalo glih kajšan parst nad muoje lica an na moren drugač ku pensat de nad mano je an taužint an dviestuo metru kamana an zemje.
An čutak križanja me zagrabe. Muoren se magat, za de me na popunama pouerba.
Na zadnjo, tuole je usakdanje življenje minatorja.
Ka san mislu prit dielat u mino? Turišt?
Ol intelektual, ki za se pohvalit nardi “ešperjenco” nega dne u min? Liepa ešperienca, tala!
Me je malomanj špot de san mislu prit na ‘gito’ tu tel prestor, kier dan za dne, lieto za lietan judije živjo an se maltrajo u tajšnin nečlovieškin stanu.
Me pride zaries voja pošjat h hudiču use tiste ki tardjo de omuzienje človieka ga nia, use tiste ki mislejo de se lahkò stvari novuo združbeno življenje na takalih dnah.
Kar se vide an kar se čuje use kàr san vidu ist, se na morejo vič tarpiet čudne reči. Na dne muojga sarca se niek prelomiuva.
Na zgruntan lepuo, pa vian de Feručo, kar se sname uonz tele jame bo drugač od tistega, ki je stopnu notar. Naviedič, podoba muojega očì me pride h pamet, viden njegà bledega an madlega obraza, njegà bliskoče an čarne oči, unovič čujen njegà teškuo sopanje, njegà zadabjen kaši.
Me pridejo na pamet usi minatoriji, ki zauoj samagutnost kakih, so se muorli podkopat u telih jamah, tuk umieranje je dugo, če pru smart te na zajme brez de se dovizaš.
Pensan na use tiste, ki so zgubil zdrauje, ki so opravjeni moralno an fižično, pensan na tiste, ki so daroval zemija njh živlienje.
Antà me gre na jok.
Ferruccio Clavora

Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, è completamente independente ed amatoriale.
Chiunque può collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy.
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.

www.lintver.it
© 2000 - 2019 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it