Boš mama

Za ka me utiekaš?
Za ka me se skrivaš?
Za ka se partajaš
samuo de te na ušafan,
kar te čen dat za iest?
Lietan za tabo
an te na moren dotèč.

Ankrat si ti letala za mano,
si hodila iest
gor na muojo rokò.
Oh kuo j bluo lepuo ugrevat
tiste marzle nožice,
ki so me objemale parste,
an gledat
tu tuoje frišne očaca!

Sa sme zapustila
an ist na nič moren
za te nazaj obsienčat.
Kajšan drug te je!

Primavera j sbudila
tuoje stare potriebe:
boš mama!
Na mormo vič
se te tegà tolit.

Tu tuoj pič,
ogarnjen s tuojo plumo,
boš rodila
tuoje minene tičace,
ih boš brez menè cerala.
Me ih na pokažeš.
Kar bojo godnì,
ih popeješ delèč u host.

Samuo potlè,
morebit,
se uarneš
an boma nazaj pariudna.

Ma sa
ist san zatamorjen,
se na moren potalažt:
ti,
ti, sničica mojà,
ti boš mama!