Smo hodil če do fontane za.....

Ankrat je biu povierak!

Ankrat po naših dolinah usaka vas je miela dvie, tri fontane!
Je bluo no vesejè... okuole gnjih puno judi so se opìeštal za... uodò točit!
Po hišah nie bluo uodè takuo de fontane so miele veliko posèbnost, so ble za omagat domače opravila puno teške.
Uodà nie muorla maj mankat an če je bla nomalo deleč duoma za kako družino. Tèkrat človek je biu vesèu nie požnu zadieve donašnjega dne!

Judie so nimar nucal uodò: za kuhat, za pit, za se umit, za čedit, za prat posodo, oblieko an arjuhe, za luh, za plaknìt, za parlit ròže, za zalijat zeje po varte za uše tiste žvine po duorje: kakùoše, race an po štalah krave, uče...
Velika pokuora je bla poit krave du hlieve, nucat šeglote uodè, iti od hlieva do fontane napri an nazaj vič krat, še dvakrat na dan!
Fontane so ble lepuo vekuštane: so miele korito nimar s čedno uodò za krave, zaki kar ura je parpustila, krave so šle same na korito se poit, so poznale pot.
Tuole pravin za mojo vas, za mojo družino.
Previč teškuo je bluo miet nimar pune čandìerje uodè tu hiš.
Za jo imiet, so nucal dva čandìerja obìešena na povierke: posebna fadija kar je bla slaba ura. Otroč usi so pomal, so miel majhane lumìnjove šeglote, so jih napunli uodè an jih prelil tu čandìerje.
Tole pomàganje smo an jest an muoj brat dal naši tetì an mam!
Posebno je bluo dielo po liete, kar je biu cajt za zalijat du varte: use mame so klicale na pomuač otroke, za resnìčno, usi smo gondulal gride ki smo “ulačil” šeglote pune pune uodè an tu zbrufadòr lìl.
Je bluo za jokat, mi smo tiel norčinàt, ne letat od varta do fontane napri an nazaj za zalijat vart usako vičer na skor usè polietne dni!
Naša mama nas je lepuo učila:
“Prendetela come un gioco, una gara tra voi senza stancarvi: piano, piano”!
Pa mi dva smo prosil Boga za de nan da puno dažà!
Te velic se nieso maj lamentàl za dielo, so nas potròštal, so nan predomisljal kàr oni so prenesli kar so hodil po uodò čeu Potok, tuk je biu an lien studenac. Nie bla pot ma na staza gardà, posebno navàrna po zime kar je biu led.
Te stari so hvalil tega ki je skarbeu za narèst fontane, naso fontano na srèd vasi.
Lìeto je bluo spikano na kalòn: 1933, lieto ki san se rodila, brez zamiere san bla ponòsna, san jo nimar saludala kar pred njio san pašala:
“Evviva, Evviva la Fontana... Eja Eja Ala-la”. Ku tu šuol!
Tiste so ble lieta!

Fontana je miela sojo posèbnost.
Živlìenje za…srèčanje, za se čut bližu naše vasnjàne judi, za se parpomat, spremenit kako besiedo, čut novìce an bašade, gride ki uodà se jè točila tu čandierje.
Kajšan krat se je čulo kajšne se krègat: an tuole je bluo živlienje...
Otroč so se skrival okuole fontane, pogostu so se štarkal, nimar varjeni pod matermi očmi. Če se je gajalo de kajšan je padu du uodo, du korito, subit je biu rìešen, mokar ko na ciba.
Okuole fontane tu sabotò zguòda so še zbierale čiče an žene za očet ramove posode; vič krat so pìele, je bluo zvestuo jih čut.
Pogostu mi čičate buj majhane smo sediele an ponorčùvale z rokmi an z nogmi notar tu korite, smo fluskale uodò; so bli an puoberini, so nan se špodjela mi smo jih štarkal an lovil, takuo de at oku so se odnievale vesele smehànja!


Potlè ki smo imiel uodò tu hiš an po hlieve, počas počas se je zgubilo uše tuole; televižjon nas je parpèu na kandrèje. Nale, za an liep cajt so ostale te hlodove banče, klopi, tuk po vičeri smo se hladil ta na vasi, blizu fontane.
Možje so pravli njih opravila, se kuantal; žené, maj ustavjene, so šivale, pledle. Marskàjšan puberin je godu z goslam. Na velika družina je bla.

Kuo pozabit naso fontano?! Jo niesan saludala kar san paršlá damu zaki jo nie bluo vič, so jo zasul. Je bla slaba, sama, zabjena, zaki jo niesmo napunli z rož?
Je bla urjedna: j biu ostù an monument.

Usaka fontana jest pinsan de more skrit vič reči, an puno bi ijh mogla poviedat de bi mogla guorit. Okuole nje so se gajale zaùpanja an skriunosti an tuole, za kaišne ki so u lietah, so grozni spomini, so zgodovina, pravce, an njih mladuost.
Takuok san jala, so se srečjale veseja an tarplienja.
Kajsan krat uràžnost al pa jubèzan !
Mikelina B.

Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, è completamente independente ed amatoriale.
Chiunque può collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy.
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.

www.lintver.it
© 2000 - 2018 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it