Piesmi

Bi teu...

Bi teu
negà tiča
ujet kar spolìeta
an za anj se parpet
za zletìet na delečìn,
tuk nìa suoražt,
nìa jezil,
nìa hudobinj,
tuk kuazuva samùo jubezan,
tuk usak
je kar je
an nič vič
an nič manj.

Čakan!

Bo,
kar za smart
se parpnen.

Pa bi teu
nega tiča
ujet...

Kuraža

Nìa kuraža
stopnit gor na an roplan
an itì bombardavat.

Nìa kuraža
s kanonan strejat
tas karormata
gor na otrokè,
ki kamanjajo.

Nìa kuraža
trieskat
hiša,
mostì,
fabrike,
usè kar
j trìeba za preživìat.

Nìa kuraža.
J borja.

Kuraža je
vìervat na mìer.

Grim

Al sta vidli
ku obnorìevajo
tan u Grime?
Lajajo ku zagrìeti pisì,
ki jin nìa maj zadòst.

An mi?

Mi zelenèjemo od jeze
an ardečèjemo od špotà
de smo taljani!



Avete visto
come impazziscono
a Roma?
Abbaiano come cani arrabbiati,
che non ne hanno mai abbastanza.

E noi?

Noi diventiamo verdi dalla rabbia
e rossi dalla vergogna
che siamo italiani!

Grim 2

Malo cajta od tuod
tan u Grime
so obnorìeval.

Sa na obnorìevajo vič.
So že obnorjenì.

Scìelama!



Non molto tempo fa
a Roma
impazzivano.

Ora non impazziscono più.
Sono già impazziti.

Del tutto!

Buog cigan

Samuo an buog cigan
se more troštat
an kar trošta nìa.

Se troštat
de usì,
ti stari an ti mladi,
bi guaril po našin.

Se troštat
de te stare an te novè navade
bi živiele za nimar
tle u naših dolinah.

Se troštat
de bi usì znal pisat po nediško
an pousìerod,
pru pousìan an pousìerod
bi ble napisane
naše,
pru naše ne druzih,
besìede.

Se troštat
de usake sort podpuare,
majhane ol velike,
od kizadnega kraja bi tiele prit,
bi ble usè za naš izìk,
za naše dìela,
za našo kulturo.

Jest
usè tuole
se troštan.

Ma san
an buog cigan!


Dost kor?

Dost vesejà kor
za se ga nasitat?

Dost jubezni
j človèk potrìeban
za se naveličat?

Dost pravice se mùore nucat
za bit tu glih?

Dost frajnost korjo
za živìet u mìeru,
dost Božjega usmiljenja
za se zveličat?

Nìa maj dost
usega
nìa maj dost!

Sanja

San sanjù!

San paračavu valiže za itì.
San se medu
za nabasat usé
an še vič.
San basu, san basu
an še še basu.

Kar me sej parielo
de san usè nabasu
san se zmisnu
de tuk gren
na kor valiž.

J dost se pobrat
an itì!

J paršlua

Na samin
tapar te veliki njiv
san čaku.
Kauke so spoletale
an strašnua krulile.
Sonce j pàdalo
na driauja,
na kamane,
na me.

Čudan dan!

Kar san čaku,
nia paršlua.

Potle,
drug dàn,
na samin
tapar te veliki njiv
san čaku.
Kauke nieso vič spoletale
ne krulile;
flafotala je smart;
sonce j pàdalo na praznin.

Strašan dàn!

Kar san se bau de pride,
j paršlua.

Ku naprej

San šu brez se ustavt
na vian ka mej gonilo
ku naprej, ku naprej
do koncà
samua za tua:
videt za vìedet.

Kar san se teu ustavt
me so jal
de nìa koncà:
ku naprej, ku naprej.

Sam!

Ki moren?

San ustrašen
kar pensan
tu tolo magnìenje
dost se jih ubiva.

Dost jih je,
ki se kuštajo
kuo škodvat
celè narode.

Dost jih truca,
maltra,
zaničuva
buoge judì

Ki moren?

Uzdignen rokè u luhtu
an prosen:
- Buog se usmil
čez nas. -

Potùop

Se zaganja gor na Kragùojnco,
čarnè maglè se mìešajo.
Busk za buskan
prebliskuje konàc nebà.

Usè stoji an čaka.
Za malo se zderè
na zemìa
strašnà mùoč potùopa.

Judje lìetajo.
Zazuonì glas
srednjega sùona
za tučo pregnat.

Rožin kadiš
se uzdiguje u nebùo,
an znjin
tiha molitu trošta.

Nič vič na ostaja

J zazuanilo nournočì:
usè je tiho.
Spijò tiči,
opočivajo drìeuja.
Judjè,
skriti tapod njih strìeha,
molejo tu tamìa.

Molejo!

Dost cajta j pasalo
od kar svet rožar
se na oglasa vič
po naših družinah?

Smart j posnela
usè kar j moglà.

Nič vič na ostaja
ku an koščič zemjè!

Kaj hujšega?

San viu negà kuosa
z zlomjeno nogò.
J čùotu, nìe tancu.
Kaj hujšega ku videt
nega bùozega kùosa,
ki na more tancat?

Kaka težava!

Tìet an na mort!
Bit potrìeban
an na vìedet kan!
Želìet
an na mìet!
Se troštat
an vìedet de trošta nìa!

Ku kùos,
ki na more tancat!

Zastopen!

An dan
gor na briegu
san se ustavu
an san pogledu nazaj:
ki potì san naredu!
Potlé san pogledu naprej
an san videu nebùo.

Kan pùojden?
U nebùo na moren
an ustavt se na smìen.

San popensù...
antà san zastopu!

Živlìenje an smart

Kuos, ki puoje an skače,
mruja, ki hode
brez se maj ustavt,
drìeu, ki raste, raste
an ato stoji, čez stuo lìet!

Ki pride reč živlìenje?
Kamù j nucu?
An smart?

Kizadan brezkončni opomìen
je umìešan tu teli skriunosti:

smart, zadnjo djanje jubezni!

Kanjušič

San prašu kanjušiča:
"Zaka me utìekaš?"
Pa me nìa dau štime.
San ga nazaj uprašu,
an on je uteku,
nale ki mu dajen za ijest.

Kaka žalost!

Usaka stvar j zapoznala
človìekovo hudobnost!

Čakan, čakan

Čakan, čakan
an na vian ki.

Čakan de kuas
začne piat;
čakan de maglà se ugane
za me sonce pokazat;
čakan de srečan očì
tistih, ki juben.

Use tuale čakan
an šé šè.

An kar rata
me parì
de san veseu!

Cajt tečé

Dan za dnè
naši trošti umìerajo,
usihajo do kornine,
so učefani priat ku se rodjò.

Trošt preskarbnega živlìenja,
trošt frajnosti,
trošt uživat popunama
naše posebnost!

Takua dan za dne
se utopì muoč za se tuč,
trieba uekat našo jezo,
voja uživat u sebé
kar j našega.

Cajt tečé...
ma, ku tistemu ki umìera,
tečé pruot nas.

Tiči so pozabil njih piesmi

San žalostan
zuok tiči
so pozabil njih piesmi.

Ščinkovac na ščìnka vič,
montàn na zornà
šuoja na krel,
grabac na ščarka,
pliska na piuka,
lujer na ščeketà
sovà na kuika,
kuos na zvizga,
tačica na cvil,
kukovca na kukà,
snica na cvìka
žuna na tambura,
ti mali na ciukajo
škurjanac se na zaganja u luhto.

So jin prepoviedal piet
an onì tu malo cajta
so pozabil njih piesmi.

Sa guarjo,
pa se na zastopjo
an majdan
zna dopoviedat
ki pravejo.

San zaries žalostan!

Vìdet za vìedet.

Celò nuoč misle
so me premìetale
če an san,
pa na koncu usake
je ostaju opomìen:
še, še,
nia dost, nia dost!

An kar san se teu ustabt
me so jal
de nia koncà:
ku naprej, ku naprej.

Ku naprej, ku naprej,
kan, kua, zakì?

Ku naprej, ku naprej,
samùa za tua:
videt za viedet!

Dva žakja

San veulìeku muoj žaki
težav, falitu, grehù, hudobnost
not tle
tapod urata muojega sodnika.

Mej sram,
ma ne zauoj telega žakja punega mizeri,
pa za te drug zaki dobrig dìel,
ki je masa lahan,
masa prazan jubezni.

Cajt

Kan čen itì sa
ki san zgubjèn.
Kan čen se obarnit
za zastopit kaj blua,
ki je, ki bo!

Cajt, cajt, cajt!
Kajn šu cajt?

So cajti za jubit,
so cajti za dìela,
so cajti za zastopit,
so cajti za besìede.

Sa besìed ih nia vič.

Nia vič besìed za jubit,
nia vič besìed za dìelat,
nia vič besìed za se zastopit,
nia vič besìed za živìet.

Ostajajo na dné sarcà,
težkè ku kamani,
garjupe ku strup
Johanove besiede:
"Narod moj umira!"

Učera,
donas,
jutre.

Nimar!

Lakot ol potrieba

Tapod liesko
kuos grebusà
za negà čarviča.
Lakot j lakot!

Na suhìn deble
žuna varta
za an liep štor.
Potrieba j potrieba!

Ist se miešan
za dvie besiede
ki na pridjo.
Lakot ol potrieba?

Ne s samin kruhan
živì človék!

Al bomo znal se uarnit?



Kua so se veselile dave
lastovce
kar so zagledale
njih lansko gniezdo ohranjeno.
So farfoliele naprej an nazaj
an veselo uriskale.

Dost svetà so preletale
za se uarnit pru tle,
tuk lan so zazidale gniezdo
an fuotrale te male?

Čudna rìeč!

Ka jih je uazilo,
ka jih je ošermalo,
dua jin je dau
tako muač!?

An mi
bomo znal
se uarnit
od tod k smo paršlì?

Ježušu sviet

Bi teu živiet
u nin svietu
tuk se ije
samuo kàr sej lačno,
se pije
samuo če sej žejno,
se želi
samuo kar se 'ma potriebo
an nič vič.

Bi teu živiet
u nin svietu
tuk nobedan nie
ne lačan, ne žejan
an usi imajo
kar jest iman.

Če ga nia
takega svetà
bi teu ga venest,
bi teu ga stvarit
takuok Ježuš gaj oznanju.

An
Buog naj se usmil
čez tiste, ki nieso
maj sit,
čez tiste, ki jin nia
maj zadòst.

Njih samagutnost
j njih štrafinga!

Človék

Bi teu bit lahan
ko na perà,
ki spolieta od vietra nòsena,
brez karvìc, brez hudobinj.
Bi teu de u muojn sarcu
bi na rastla ku jubezan,
čista an čedna
ku jare glih rojenò.
Bi teu de usà muoja muoč
bi bla okarnjena na to dobre.
Usé tuole bi teu!

Pa dost je buog
muoj človieški stan?
Dost je glabokà
muoja naumnost?
Dost je šibkà
muoja voja?

Nale
bi teu bit lahan
ko na perà!

Še dost krat?

Trošt
mej zapustu stuo krat
an stuo krat sej uarnù.

Še dost krat
j parpraujen se uarnit?

Zuok šigurno
me še sapusti!

Usmilise nas

Kar sonce j ustajalo
san pogledu u nebùo:
- o muoj Buog,
kakùoj lìep tùoj dùom.
Ti na nas se zanasaš
za ga ohranìt.

Potlé san sreču
mùoje ženè oči:
- o mùoj Bùog,
kakùoj lepùo
človìeško sarcè,
kakùo sga lepùo stvarìu.
Ti na nas se zanasaš
za ga ohranìt.

Potlé san se popensù...

O mùoj Bùog, o mùoj Bùog,
usmilise nas!

Kukovca

J zakukala kukovca
gor na kostanj.
J pretresu njegà tri palanke
kumet tu gajufo
an se potroštu.
J pasù cajt:
nič nie ratalo.

J paršlà jesen.
Kumet j šu gu kostanj
burje klatit
za tri palanke zaslužit.
Dol j padu
an ušafu njegà smart.

Za te buoge
trošt, sreča, željè
so suoja smart!

Drieuja

Resnično
nìesan takùo norac
če drìeuja me odguàrjajo
kar ih prašavan,
kar se menan z njim,
kar ih objèman an jočen.
Potresùjejo njih ramana,
šumjo tiste stare besiede
ki že nonih j poslušu
an znjim se tolìu.

Prejubjene drìeuja,
dost j hlabokà vaša jubezan,
dost j šarokò vašo sarcè,
dost j vesokà vaša skarb za nas?

Škurjanac

Gor na niču stoji
an puoje
ku to zaudane
dokar vìetar ga posnàme
an ga prevàrže duavia kan.

Buj u luhtu
maglice, s soncan obejene,
utìekajo na usé kràje,
brez viedet kan gredò
an kan prìdjo.

Takuo ist donàs:
ku vietar ki gre
an se na uarne,
ku maglice u sonce prelite
ki utìekajo brez vìedet kamù,
ku škurjanac ki puoje
an na niču stoji.

Kies bla?

Kies bla
kar san hodù
bres viedet kan gren?
Kies bla
kar san bandru po hostah
tiče poslùšat
an drieuja objemat?
Kies bla
kar luna j siala tu ovoštne noči
an ist san buskalce loviu
po tratah?
Kies bla?
Na muojo desno s bla,
tapar mené
ku anjovac,
podpuora mojga živlìenja!

Tala j naša smart

Žalost mej objela.
Tečejo dnevi,
teče smart našega izika.
Mi
goz luhta naše okornosti,
zabadani an zgubjenì,
se na ku ližemo,
ku deb smart našega izika
bi na bla naša smart!

Sonce

Sonce ustaja gu brìegu,
nebùo se laščì.
Ardeče perja,
od vìetra nòsene,
se premìetajo
ku mùoje misli,
tuk bod.

Teli zasuti pomìeni
ostajajo kamanovi
na dné:
nìa merù,
nìa jubezni,
nìa pravice,
nìa trošta!

Okùole,
pousìerod
spomini,
samùa spomini.

Dan za dnè
živlìenja tečejo
na martvi zemìa
brez besìed,
brez pamet,
brez pomìena,
brez voje sopàt.

Še za malo
nùoč pokriva magànja.
Sonce se bliža.
Ki bo zasjàlo?

Sìenca

Čujen stua glasù,
viden taužint sianc
ki uzdigujejo rokè
an prosjo.

An ist
san mojà sienca.

Zbudimose

Vian
de se na moren troštat,
vian
de bo nimar slavš,
vian
de za an bop frajnost,
za an bop pravice
se muoreš fardamat.
Usé tuole vian
pa se na moren potalažt.
Uèčen:
zbudimose, benečani,
zberimose.
Kajn šu naš pretečén ponòs?
Kan so šle naše sosednje,
kajn šu naš Arengo?
Al bomo čakal de umremò
za uekat našo jezo
pruot tistin ki zaničuvajo
naše posebnost,
naše pravice,
naš izìk?

Brieza

San zaspau tapod briezo,
usé j šlua tu nič:
težave, zmote, skarbì, žàlosti...

Kar san se zbudu,
je ostù,
ku tu sanjìa,
an čudan opomian:

ki bo,
ki bo?!

Ka nas čaka

Luna se parbližuje
na varh bregà.
Tùrmove ure
oznanjujejo pùnoči.

An pas laja počase.

Hiša pokrivajo
jubeznive objemana.

Po telin merù
ka nas čaka?

San utèku

San uteku,
me nìa vič,
uteku uonz tèlega cajta.
Navìan kìe san,
navìan al san.
San zgubu tu mùojn svìetu usé:
san zgubu očì za gledat,
uha za pošlušàt,
ùsta za guarìt
Tu teli samoti
mùoje màltrane misli
ponàuljajo pretečenò vesejé:
dìela, navade, molitve,
srečanje, pìesmi, besìede,
usé.

Jočen!

Zavreč gnado božjo

Zakì tolo potriebo jubit
jo nia Buog dau
usacemu človieku?
Zakì usé tele souraštva, pobivanja,
use tele boje,
ki jih je sviat pun,
jih nia Buog arzbrisu popunama
od glave človiaka?

Al nia že rešiu Ježuš
znjegà smartjò
use človieke, te brumne an te slave?
Al jin nia zapustu njegà zapuovedi?

Ol morebìt človèk
ima možnùost
zavrèč gnado božjo?

Je paršlùa

Na samin
tapar te veliki njiv
san čaku.
Kauke so spoletale
an strašnua krulile.
Sonce j pàdalo
na driauja,
na kamane,
na me.

Čudan dan!

Kar san čaku,
nia paršlua.

Potle,
drug dàn,
na samin
tapar te veliki njiv
san čaku.
Kauke nieso vič spoletale
ne krulile;
flafotala je smart;
sonce j pàdalo na praznin.

Strašan dàn!

Kar san se bau de pride,
j paršlua.

Ku nimar

Takua
ku nimar
usak dan,
donàs ku jutre,
jutre ku donàs,
tečé zalost
do po Nediž.

Od patoka do patoka
se zbìera
do pauadnje.

Kar je,
kar je blua,
kar bi mielo bit,
use hnado j zgrabjeno,
znesenò.

An nas nie vič!

Luna na punin

Lùna na pùnin
na varh Matajùra!
Nournočì se odmìeva
po našìh dolìnah.
Guorìn sam sàbo.
Pàrva slovènska besìeda
ki tle sej oglasìla,
donàs,
tu tòlo prečìsto nùoč,
se ponovì
ku stùo,
ku tàužint lìet od tod.
Tečè uònz mòjih ùst
čìsta ku patòkova uodà.
Jo poslùšan.
Je besìeda nòniha,
besìeda màme,
besìeda usìeh muòjh blìžnih,
ki ih nìe vič,
ki donàs guarjò.
Mojè ùsta so njih ùsta.


Nùoč brez lùne
na varh Matajùra!
Nournočì se odmìeva
ku nìmar
po našìh vaseh.
Nacò j drugàč.
San sàm!
Se usèdnen na kàman
glavò tu ròkah.
Guorìn sam sàbo,
pa se na čùjen.
Pàrva slovènska besìeda
ki tle sej oglasìla
čez stùo,
čez tàužint lìet,
sà,
tu tòlo màrzlo, čarnò nùoč,
se nèče vič ponovìt!
Usè mučì.
Samùo an pas làja.
Ga na zastòpen!

Tiči zjuhì

Donàs
tiči so zjuhì;
vìetar pada,
sonce umìera.
San saprù očì
za na videt,
uha za na poslušat
tolo samòto, tel tih,
ki me ubiva.

Kan so šle naše besìede?
Kajn šu naš izìk!?

Gor na bul

Gor na bul
rija starih pozabjenih hiš
ku na odparta rana
gardì rob.
Dan za dne
vìetar, daš, led
srepua marvajo
kar od njih ostaja:
viden se preobračat njih gobac
nimar buj opadan an kumaran.
Moja zemjà joče.
Se žalva.
An jest z njò.
Se uprašan če an dan,
tek j šù,
se uarne.
Kada trošt novega življìenja
se zbudì u sarcah
tistih ki so odpadli?
Kada jubèžan do naše zemje
prevarže pameta
an žèja bogatìje
se spreobarne
na goròčo željò
naših hiš?
Hiša
se bojio nazaj posmihale
an jest bon mogu gledat
u luhtu, pruot robu,
brez spregnit glavo,
brez poardečìet od špotà.

Če juben

Če juben muoje judi
juben an njih izìk.
Če juben njih izìk
ga an nucan.

Gamac

Vesoké čela
glaboké doline:
tle gamac krajuje.

So paršlì pisì,
so paršlì jagri.
Gamac j skaku
an se premietu.
So ga ustrelil.

Gor na kaman čepì
an čaka suojo smart.

Cajt j preteku,
preteklà je smart.

Nič na ostaja
ku an kaman
karvav.


Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, è completamente independente ed amatoriale.
Chiunque può collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy.
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.

www.lintver.it
© 2000 - 2018 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it