Kuota

Kar san bìu majhan, dan krat san nesu jést mùojmu očí ki je dielu kuoto tan dol za Zaduola. Tenčas nie bluo puno sudu an usaka rieč je bla dobra za poslužit kako palanko.

Za paračat an narest dno kuoto je korlo dan tiedan ma za te zadnje dni, muoj oča je ostaju tam dol sam. Za tist tiedan ki je bìu tam dol je naredu dan majhan kazon od frašč.
Zadol je blizo Arbišče tapar konfine. Tenčas so bli usi titìni, takuo smo jih klical. An jest, san se nimar bau itì tjé dol.
Muoja mat je naredlà pulento za vičerjo; tenčas smo jo jedli dva krat na dan.
San ču muojo mat ki je guarila z mùojim bratmi teker ki ponesé donas vičerjo nàšemu očí. San zastopìu de nieso miel voje itì dol Zadol.
Tenčas, jest san mìeu osan liet an san jau:
«donas puojden jest nosit vičerjo nàšemu očí».
Muoji brati se so začel smejat an me so jal:
«se takuo majhan di se zubiš dol po pot!».
«Se na buojta, vien lepuo kan mùoren itì.»
Se so zglìhal di puojden jest tjé dol. Muoja mat je paračala pulento, ser an nomarco salama an okuole je zavezala dan tovajuč. Od sedmi ur, jest san bìu paračan. Mama me je parporočila de na paden gor po skalah. San uzeu tuolo vičerjo an frišan san šu gor na varh. Kar san paršu gor, san bìu trudan an san se sednu gor na dan velik kaman. San gledu muojo vas. Me sej parielo bit sam tlé na telin svietu. San pensu kuo je bìu liep muoj sviet.

Sada muoren itì; tela pot je duga an je trieba puno cajta priet ku priden dol ki me čaka muoj tàta pa na vie di priden jest ga gledat donas.
San bìu zlo veseu zaki je bluo puno dni ki ga niesan videu. San imeu puno zidù za prestopit priet kú prit gor na naše planine, ki se kličejo Česenik. San prestopìu tezàdnji zid an dol san videu blizo pačala, dnega velicega uoža, ki pošgerja dno kroto. San se ustabu subto. San gledu telega uoža, ki je nosú notar telo kroto. Niesan nikul videu take reči. San ostau ku dan hlod an san se bau se gibat. Počas, tela krota je šla naprej notar telemu uožu. Tuk je bila krota, tel uož je bìu debeu ku dan palon. Potlé san jih pustu an san šu naprej.

Je vič ku dno uro ki hodin an tela pot gre nimar buj dol.
Počas je paršla tamá. Sa san blizo host an tela tamá me potiska tjezad.

San se ustabu subto an san gledu tje kaduo gre za mano. San se obarnìu vič krat an san začeu letàt. Buj ki san šu naprej, buj me se je parielo videt dnega velikega moža tapar pot, ki je čaku. San se subto ustabu an san guarìu:
Zatuo san subto pustìu tolo pot, san se obarnu okuole telega moža di me ponese ža njin. An kar san bìu blizo njegá san videu di je bìu dan star drieu. An zato, san začeu letàt vič ki san mogù; san se ustabu kar san paršu dol ki je bìu muoj oča. On mi je prašu:
«Kaj je ratalo?» An me je uzeu gu narùoč.
Kar sma finila ìjest, mo san pravu kaj me je ratalo dol po teli pot.
San bìu takuo veseu bit blizo muojga očí! On me je teu rad an jest san ga teu rad. An zato, smo šli notar telemu kazonu an san zaspau.

Guerrino Cencig

Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, è completamente independente ed amatoriale.
Chiunque può collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy.
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.

www.lintver.it
© 2000 - 2018 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it