Lukežu Vangel

Lukeš - Parvi kapitul Nastóp

[1]Zauojk puno med njim so začel pravt zgodbe ki so se gajale med nam, [2]takuok so nan jih prenesli tisti ki so jih bli priča že odsparvič an so ratal služabniki besiede, [3]takuo san nameniu an jest lepuo pregledat gor na usako zgodbo že odsparvič an gor na njo napisat za te no zloženo ratingo, famož Teofil, [4]za de se dovizaš na tarduost učìenja ki si sparjeu.

I: RODIENJE AN SKRITO ŽIVLÌENJE
JANEŽA KARSTNIKA AN JEŽUŠA

Oznanilo rojstva Janeža Karstnika

[5]Cajtu Erodeža, kraja Judee, je živeu an Gospuod kličen Zakarija, od klaše Abija, an j meu no ženó zlieženo iz Arona kličena Elisabeta. [6]Sta bla tu glih tapred Buogan, so dopunjuvala odkritosarčno usé lèce an Gospuodove zapuovedi. [7]Pa niesta imiela snuove, zuok Elizabeta j bla jalova an obà sta bla parlietih.

[8]Tist cajt ki Zakarija je služu tapred Buogan u tùrnu suoje klaše, [9]po navadi gospuodove zlužbe, muj točala sreča stopnit u tempilne za ufrit vieruh. [10]Ciela ljudska sosiednja j molila tan uoné cajtu vieruha. [11]Antadá mu sej parkazu Gospuodu anjovac, rauan na desno kraj utarja vieruha. [12]Kar gaj videu, Zakarija sej pomotu an gaj parieu strah. [13]Ma anjovac muj jau: «Na buojse, Zakarija, tuoja molitu j bla uslišana an tuoja žená Elizabeta te bo dala negá otroká, ki ga boš klicu Janež. [14]Boš meu raduost an veseličanje an puno med njim se buojo veselil za njegá rojstvo, [15]zakí on bo velík pred Buogan; na bo piu vina ne pjanaste pjače, bo pun Svetega Duha že od njiedra suoje matere [16]an spreobarne puno israelskih snuovu njih Gospuodu Bogù . [17]Jin bo hodú spriet z duhan an z Elìjovo močjo, za prenest očne sarca čeh snuovan an nepokorne h modruost tih pravičnih an paračat Gospuodu nega folka lepuo parpraujena». [18]Zakarija je jau anjucu: «Kuo moren tuole spoznat?č jest san star an muoja žená j parlietih». [19]Anjovac muj odguoru: «Ist san Gabriel ki stojin tapred Buogan an me so pošjal za te parnest telo lepo oznanilo. [20]An lej, boš mutast an na boš mogú guorit do tist dàn u katerin tele reči se bojo gajale, zuok nies viervu muojin besiedan, katere se dopunejo u njih cajtah».

[21]Tist cajt judje so čakal Zakarijona an so se čudval ki je stau tarkaj tan u tempilne. [22]Kár pa sej uarnú an jin nia mogú guorit, so zastopil de u tempilne j meu no parkazanje. Jin je niek mignjavu an je ostaju mutast.

[23]Kar j kompliu njega dni servicha, sej uarnú damu. [24]Po tistin dnen Elizabeta, njegá žená, je ostala šaroká an sej skrivala za pet miescu an j guarila:[25]«Lej, kaj za me nardiu Gospuod, tist dàn u katerin je maru oduzet muojo sram tapred judmì».

Oznanienje

[26]U šestin miesce, anjovac Gabriel je biu pošjan od Bogà u ni Galilejski miesti, kličena Nazaret, [27]ni devici, obečana žená nemú možu Davidške hiše, klican Jožef. Devica sej klicala Marija. [28]Kar je stopnu čeh nji, je jau: «Te pozdraven, o puna gnade, Gospuod je s tabo» [29]Na tele besiede oná je ostala zganjena an sej prašuvala kaj teu reč tist pozdrau. [30]Anjovac j je jau: «Na buojse, Marija, zuok si ušafala gnado pred Buogan. [31]Lej, zanòseš negá snu, ga rodiš an ga boš klicala Jezus. [32]Bo velik an kličen Sin Narvenčnega; Gospuod Buog mu bo dau stol Davida njegà očí [33]an bo krajuvu za nimar gor na Jakobovo hišo an njega kraljestvo na bo mielo koncá».

[34]Antá Marija j jala anjucu: «Kuo more bit? Na požnan možà?». [35]J je odguoru anjovac: «Sveti Duh stopne dol na te, dol na te arstegne njegá sienco mogočnost Narvenčnega. Tist ki se rodì bo ries svet an kličen Božji Sin. 36]Vides: an Elizabeta, tuoja parjatelca, u nje starost je zanosila sina an tele je te šesti miesac za njo, kar usí so jo rajtal jalovo:[37]nič je nemogočno Bogù». [38]Antadá Marija j jala: «San tle, san dikla Gospuodova, naj rata z mano kar si jau». An anjovac je šu od nje.

Obiskovanje

[39]U tih dneh Marija sej ložlá na pòt pruot brìegu an je frišno dosegla no Judejsko miesto. [40]Kar je stopnila tu Zakarijovo hišo j saludala Elizabeto. [41]Ku Elizabeta j čula Marijn pozdrau, puobic j je poskočnú u krilo. Elizabeta j bla puna Svetega Duha [42]an je močnuo zauekala: «Žegnana si med ženam an žegnan je sad tuojga krila! [43]Kogá zahvalen de muojga Gospuoda mat pride h mené? [44]Lej, ku glas tuojga saluda je paršu na muoje uha, puobič je dogovednéu od vesejá u muoje krilo. [45]An blažena tista ki je viervala u dopunjo gospuodovih besied».

Manjifikat

[46]Antá Marija j jala:

«Muoja dušica poviša Gospuoda
[47]an muoja duša se gonobì u Buoga, muojega odrešenika,
[48]zakí j pogledu ponižnost suoje dikle.
Od sa za naprej usí roduovi me boj klical blàžena.
[49]Velike rečì je nardiu u menè Usegamogočni
an Sveto j njegá ime:
[50]od rodà do rodà njegá usmilnost
se astegne gor na tiste ki se ga bojò.
[51]J odgarnu mogočnost suoje naruoče,
je arstresu prešerne u mislah suojih sarc;
[52] je prevargu te močne doz stoláh,
<>je uzdignu te ponižne;
[53]je napunu blagà te lačne,
je odgnú s praznim rokam te bogate.
[54]J pomau Jsraelu, suojmu hlapcu,
an sej zmisnu suoje usmilnosti,
[55]takuo ki je biu obečú našin starin,
Abramu an njegá narodu, za nimar».

[56]Marija je ostala z njo okuole tri miesce, potlé sej uarnila damu.

Rojstvo Janeža Karstnika an obísk bkižnjih

[57]Medtem za Elizabeto sej kompliu cajt poroda an je rodila snu. [58]Bližnji an parjateli so čul de Gospuod j biu poveliču u nji suojo usmilienje, an so se veselil z njo.

Obrìezanje Janeža Karstnika

[59]Na osmi dan so paršli za obrìezat puoba an so ga tiel klicat z imen njegá očí, Zakarija. [60]Ma njegá mat sej položlá: «Ne, se bo klicu Janež». [61]So ji jal: «Nie nobedan tu tuoj žlahti ki se kliče s telin imenan». [62]Antadá so mignuval tu njegá očí kuo bi teu de bi se klicu. [63]On j prašu no daščico, an je napisu: « Janež je njegá imè». [64]Usí so se čudval. Tu tist momént so mu se odparle usta, an je guoru an požegnjavu Bogà. [65]Usi ti bližni so se prestrašli, an po usí gorski deželi Galilee sej guarilo od telih rìeč. [66]Tisti ki so jih čul, so jih varval u suojin sarce; Duo bo maj tel otrók. so se prašuval. Zaries Božja roka j stala par njin.

Benediktus

[67]Zakarija, njegá očá, sej napuno Svetega Duha an j preroku, rekoč:

[68]« Žegnan Gospuod Israelski Buog,
zuok je obisku njegá judi,
[69]an je zbudu za nas no močno rešitu
u hišo Davida, njegá hlapca,
[70]takuo ki j biu obečú
z ustmi suojih svetih starih preroku:
[71]rešitu taod naših souražnikah
an od rokah katerih nas sauražjo.
[72]Takuo on je uzdau usmilienje našin očuovan
an sej zmisnu na suojo sveto zavezo,
[73]na parsiego nareto Abramu, našemu očí
[74]za nan uzdat, riešeni od rokah naših sourazniku,
ga služit brez strahu [75]u svetuosti an u resnici
tapred suojo obličjo, za usé naše dni.
[76]An ti, otrók, boš kličen prerok Narvenčnega
zakí puojdeš pred Gospuoda mu potì napraujat,
[77]za dat njemú folku znanost zveličanja
u odpuščanje suojih grehù,
[78]za gnado miloste dobruote našega Bogà,
zauoj katere nan pride obiskavat od luhta no sonce ki ustaja,
[79] za posvetit tiste ki stojo u tamija
an u sienco smartì
an za okarnit naše stopienje na pot merà».

Skrito živlienje Janeža Karstnika

[80]Puob j rastu an je omočnievu u duhu. Je preživeu u puščaveno deželo do dnà njegá skazanja Israelu.

Lukeš - Capitul 2

Rojstvo Jezusa an pastierju obísk

[1]U tistih dneh na zapuoved Cesarja Augusta je zapoviedela de naj se nardì stàn celè zemjé. [2]Tel parvi stàn so ga nardil kar j biu rigìerovac Sirje Quirin. [3]So hodil usì za se sanjat, usak tu suojo miesto. [4]An Jožef , ki je biu Davidiske hiše an družine, taod miesto Nazaret an taod Galileje sej uzdignu u Judejo u Dávidovo miesto, kličeno Betlehem, [5]za se stuort upisat kupe z Marijo suojo ženó, ki je bla nosica. [6]Antá, medtem ki so se najdli tu tist prestor, so se dopunli za njo dnevi poroda. [7]Je rodila suojga parvorojenega sina, gaj povila u plenice an u jasalca gaj položlá, zakí nie bluo prestora za nje u jerpeg.

[8]So bli u tisti deželi niešni pastieri ki so vahtal po noč njih pastiersko trumo. [9]An Božji anjovac sej predstavu tapred njim an Gospuodova slava jih je zavila z lučjo. Jih je parjeu an velik strah, [10]ma anjovac jin je jau: «Na buojtase, lejta, van oznanen no veliko vesejé, ki bo za usó ljudstvo: [11]donas van sej rodiu u Davidovo miesto an rešenik, ki je Krištuš Gospuod. [12]Telo znamunje za vás: ušafata negá puobča zavìtega u plenice, ki leži u jasla». [13]An subto sej parkazala z anjucan na velika angelska truma , ki je hvalila Boga an guorila:

[14]«Slava Bogu na višavah an na zemìa mier juden ki on jube».

[15]Ku anjuci so se odganil za se uornit u nebesa, pastieri so guaril med njim: «Pujmo do Betlema, gledmo tolo zgodbo ki Gospuod nan j stuoru spoznat». [16]Takuo so šli an so ušafal Marijo an Jožefa an puoba, ki je ležú u jasla. [17]An potlé ki so ga vidli, so oznanli kàr od otroká j bluo njin rečenó. [18]Usí tisti ki so čul, so se čudval za reči ki pastìeri so jin pravli. [19]Marija, par nje stràn, j hranila usé tele rečì an premišjovala u suojin sarcu.

[20]Pastieri potlé so se uarnil, so slovil an hvalil Bogà za usé reči ki so čul an vidli, takuo ki j bluo njin rečenó.

Obriezenje Jezusa

[21]Kar i pasalo osan dni zapoviedani za obrìezenje, so mu uzdiel ime Jezus, takuo ki je biu pokličen od anjuca priet ku j biu zanosen u materino krilo.

Predstauljanje Ježuša u tempilne

[22]Kar j paršu cajt njih čistitu po Mojžeža leca, so nesli otroká u Gerusalemu za ga ufrit Gospuodu, [23]takuok je pisano u Gospuodove Lece: usak moški parvorojen bo posvečén Gospuodu; [24]an za ufrit u daritu an par tortorel ol mladih golobu, takuok zapoveduva Gospuodova Lec.

[25]Sa u Gerusaleme j biu an mož Šmon po imenu, pravičan mož an podložen Bogu, ki je čaku Israelsko tolažbo; [26]Sveti Duh ki je biu na njin, muj biu oznanu de nie biu viu smartì brez priet videt Gospuodu Mešija. [27]Ganjen ries od Duhà, sej pobrau na tempilne; an medtem ki porodniki so nosil puobča Ježuša za dopunt Lec, [28]gaj useu tu naruoče an j požegnu Bogà:

Sa spustime

[29]«Sa pust, o Gospuod, de naj gre u mieru tuoj hlapac po tuoj besied, [30]zak muoje oči so vidle tuojo rešìtu, [31]naprauljeno od tebé pred usian rodan, [32]luč za posvetit judi an slava tuojga Jsraelska ljustva».

Prerok Simeona

[33]Očá an mat Ježuša so se čudval rečì ki so pravli od njegá. [34]Simeon jih je požegnu an sej oglasìu Mariji, njegá mater: [35]«On je tle za skodo an za ustajenje za puno med njim u Israelne, znamien zažmaganja za de bojo dokažene misle puno sarc. An tebé na sabla prebodé dušico».

Ane prerok

[36]J bla tud na preroka, Ana, hčì Fanuela, od naroda Aserja. J bla zlo parlietih, j živiela z možan sedan liet od kar j bla čečá, [37]j bla potlé ostala uduova an sa j miela štieranosanandeset liet. Se nia odgànjala maj taz tempilna, an i služila Boga nuoč an dàn s pòstmi an z molìtvam. [38]J paršlá glih tenčas, sej ložla tud oná hvalit Bogà an j guarila od puoba tistin ki so čakal rešitu Ğerusalema.

Skrito živlienje Ježuša u Nazaret

[39]Kar so usé dopunli po lecu Gospuoda, so se uarnil u Galilejo, u njih miesto Nazareta.
[40]Puob j rastu an j omočnievu, pun modruosti, an gnada Božjia j bla ta na anj.

Ježuš mies očakah

[41]Njegá porodniki so hodil usake lieta na Ğerusaleme za guod Velike Nočì. [42]Kar on j meu dvanajst liet so šli nazaj gor po navad; [43]pa kar so pretekli dni godà, kar so se uràčal, puob Ježuš je ostú u Ğerusalemu, brez de porodniki bi se dovizal. [44]Zak so ùpal de j biu tu karovan, sta nardila no zornado hoje, antá sta začela ga gledat mies parjateljan an mies znancan; [45]kier ga niesta ušafala, sta se uarnila ga gledat u Ğerusalemu. [46]Po tri dni sta ga ušafala taun tempilne, sednjen miez očakah, medtem ki jih je poslušu an prašavu. [47]An usí tisti ki so ga poslušal so bli puni čude za njegá umnost an njegá odguarjanja. [48]Kar sta ga vidla sta ostala začudvana an njegá mat muj jala: «Sin, zakí si nan nardiu takuo. Lej, tuoj očá an jest, križani, sma te gledala». [49]On je odguoru: «Zakí sta me gledal? Al niesta viedli de jest muoren se mešat okuole rečì muojga Očí?» [50]Pa oná niesta zastopila njegá besiede.

Še skrito živlienje u Nazaret

[51]Antá sej pobrau z njim an sej uarnú u Nazaret an j biu njin pokoran. Njegá mat j hranila usé tele rečì u nje sarcu. [52]An Ježuš j rastu u modruosti, u starosti an u gnadi tapred Buogan an tapred judmi.

Lukeš - Kapitul 3

II. NAPRÁULJANJE KRIŠTUŠA MINIŠTERJA

Pridganje Janeža Karstnika

[1]U petnajstno lieto Tiberja Cezarja imperja, kár Poncjo Pilatež j biu rigiarac Judeje, Erodež tetrarka Galileje, an Flip, njegá brát tetrarka Itureje an Trakonitide, an Lisania tetrarka Abilene, [2]pod narvenčne Gospuode Ana an Kajfa, Božja besieda je stopnila dol na Janeža, Zakarijena sina, u puščavi. [3]An on je prelietu usó Jordansko deželo, medtem ki je pridgu karst spreobarnienja za odpuščanje grehù, [4]takuo k je napisano u bukvah prerok Isaija preroka:

Glas adnega ki ueče u puščavi:
Paračajta Gospuodovo pot,
zraunita njegá stazè.
[5]Usaka globočina naj bo napunjena,
usak brieg an usaka čukula naj bo znižena;
krivi prehodi naj ratajo glauni;
starmi prestori raunjeni.
[6]Usak človek bo viu Božjo rešitu!

[7]Antá j guoru folkan ki so hodil se karstít čeh njemú: «Liperska sorta, duo vas j navadu utiekat bližnji jezi? [8]Runajta ries pardiela uriedne spreobarnienja an na začnita guorit samì sabo: Imamo Abrama za očí! Zuok jst van dien de Buog more stuort rodit Abramske snuove taod telih skarlah. [9]Ries, skiera j že ložena na kornine drevà; usak drieu ki na nose dobré fruge, bo usiečen an varžen na ogínj».

[10]Judje so ga prašuval: «Ki imamo narest?» [11]Je odpovedavu: «Tek ima dvie oblieke, naj da dnó temú ki jo niema; an tek ima za ijest, naj nardì glih tarkaj». [12]So paršlì tud niešni publikani za se stuort karstit, an so ga prašal: «Mešter, ki imamo narest?» [13]An on je jau: «Na tjerjuvajta nič vič ku kar je stanovjenó. [14]So ga prašuval tud niešni sudadi: «An mi ki imamo narest?» Je odguoru: «Na maltrita an na pulìta nobèdnemu níč, zadovolitase vaših plač». [15]Zakí folk j stau na čakanje an usí so se prašuval u suojin sarcu, nastran Janeža, deb bi na biu on Krištuš, [16]Janež je odguoru usian an je jau: « Jst vas karščen z uodò; pa hode dán ki je buj močan ku jest, kateremu jest niesan uriedan nanč zvezat zaúojke šandalnu: tel vas bo karstú u Svetin Duhù an u ognju. [17]On ima u rokah piháunjak za prebrisat njegá duor an za pobrat ušenico na solar; pa plieve jih zažgé z neuglaslivin ognján».

[18]Z puno druzih zaganjanj je oznanjavu dobró novico.

Janež Karstnik u paražonu

[19]Pa tetrarca Erodež, zažmagan od njegá zauoj Erodiade, žené njegá bratra, an za uoj usieh hudobnosti ki je biu naredu, [20]je doluožu tin druzin tud tolo: j stuoru zapriet u paražonu Janeža.

Kárst Ježuša

[21]Kár vas fok je biu okarščen an medtem ki Ježuš, potlè ki je an on sparjeu karst, je stau tu molitvo, nebuo se j odparlo [22]an je stopnu dol na anj Sveti Duh u telesno oblieko, ku od goloba, an je biu an glas taz nebà: «Ti si muoj prejuben sin, u tebé san se doveseliu».

Ježušovo prerodienje

[23]Ježuš kár j začeu njegá miništèr j biu incierka trideset liet stár an j biu sin, takuok se j upalo, Jožefa, Jožef pa Elija sin, [24]Mattaja sin, Levina sin, Melkina sin, Innajna sin, Jožefa sin, [25]Mattatija sin, Amosa sin, Nauma sin, Eslija sin, Naggaja sin, [26]Maata sin, Mattatija sin, Semejna sin, Joseka sin, [27]Joda sin, Joanana sin, Resa sin, Zorobabela sin, Salatiela sin, Nerja sin, Melkja sin, Addija sin, Nera sin, [28]Melka sin, Addija sin, Kosama sin, Elmadama sin, Era sin, [29]Ježuša sin, Eliezera sin, Jorima sin, Mattata sin, Leva sin, [30]Smona sin, Judona sin, Jožefa sin, Jonama sin, Eliacima sin, [31]Melea sin, Mennaja sin, Mattataja sin, Natama sin ,Davida sin, [32]Jessa sin, Obeda sin, Booza sin, Sala sin, Naassona sin, [33]Aminadaba sin, Admina sin, Arna sin, Esroma sin, Faresa sin, Juda sin, [34]Jaboba sin,Isaka sin, Abrama sin, Tara sin, Nacora sin, [35]Seruka sin, Ragaua sin, Faleka sin, Ebera sin, Sala sin, [36]Kajnama sin, Arfaksada sin, Sema sin, Noea sin, Lameka sin, [37]Matusalema sin, Enoka sin, Jareta sin, Malleela sin, Kajnama sin, [38]Enosa sin, Seta sin, Adama sin, Boga sin.

Lukež - Kapitul 4

Skušnjava u puščavi

[1]Ježuš, pun Svetega Duhà, se je odločiu taz Jordana an j biu spejan od Duhà u puščavi [2]tuk, za štierdeset dni, j biu motjen od zluodja. Nia sniedu nič tiste dni; ma kár so komplil gaj pariela lakot. [3]Antá zluodi mu j jau: «Če ti si Sin Božji, rec telemu kamanu naj rata kruh». [4]Ježuš je odguoru: «I pisano: ne samuo s kruhan bo živeu človek ». [5]Zluodi gaj pejú u luhtu an, medtem ki muj kazu nažláh usé zemske kraljestva, mu j jau: [6]«Te dan uso tolo oblast an slávo telih kraljest zuok je bla ložena tu muojih rokah an jest jo dan temù ki čen. [7]Če se parklonaš pred mano, bo usé tuoje». [8]Ježuš mu j odguoru: «Je pisano: samuo tuojmu Gospuodu Bogu se parkloneš, samuo njegá boš častiu ». [9]Ga j peju na Jerusaleme, ga j poluožu na varh tempilna an mu j jau: «Če ti si Sin Boži, varzise dol; [10]j pisano ries:

Suojin anjucan da zapuoved za te,
za de te ohranjo;

[11]an še:

oní te pardaržajo z rokmi,
za de tuoja noga se na zapledé tu kaman ».

[12]Ježuš mu j odguoru: «J bluo rečenó: na boš motu tuojga Gospuoda Bogà ». [13]Potle ki je spraznu usako sort skušnjav, zluodi sej odločiu taod njegá za se uarnit u stanovjenin cájtu.

III. JEŽUŠU MINISTER U GALILEJI

Ježuš načne pridganje

[14]Ježuš sej uarnú u Galilejo z močjo Svetega Duhà an njegá dobroime sej oglasilo po celì deželi. [15]Je učiu u njih sinagogah an usí so mu dielal velike hvale.

Ježuš u Nazaret

[16]J šù u Nazaret, tuk je biu zredjén; an je stopnu, ku po navad, tu saboto u sinagogo an je ustú za prebierat. [17]Mu so dal rodul preroka Isaija, kár ga j odprù je ušafu prehod tuk j bluo napisano:

[18] Gospuodu Duh j nad mano;
zatuo mej posvetiu z mazilan,
an mej pošjú za oznanit tin buozin an veseu marin,
za oznant paražonierjan rešitu
an tin sliepin pogled;
za spustit u frajnost souražne,
[19]an pridgat no lieto gnade Božje.

[20]Potlé je zaviu bukva, jih je dau hlapcu an sej usednu. Očì usieh u šinagogi so bli upičnjeni gor na anj. [21]Antadá i začeu guorit: «Donas sej dopunlo tuol pismo ki vi sta poslušal z vašim uham». [22]Usí so mu pričal znamunje an so se čudval za gnadove besiede ki so shajale uoz njegá ust an so guoril: «Al nia Jožefa sin?». [23]Ma on je odguoru: «Žihar vi me bota menuval poviedinco: Miedih, sam sebé zdravise. Kàr smo čul de je ratalo u Kafarnao, nardiga an tle, tu tùoj domovin!» [24]Potlé j doluožu: «Majdan prerok je lepuo sparjet u domovin. [25]Van doložen še: i bluo puno uduovih u Jzraele cjatu preroka Eliseja, kár nebuo j bluo zaparto za tri lieta an šest miescu an j bla na velika mizerja po celì vas; [26]pa majdni od tistih j biu pošjan Elija, če ne ni uduovi u Sarepti Sidona. [27]Je bluo puno lebrozu u Jzraele cajtu preroka Eliseja, pa majdan od njih j biu ozdravjen če ne Naaman, te Sirj.

[28]Kár so čul tele reči, usí u sinagogi so se zajezli; [29]so ustal, zo ga zagnal taz miesta an so ga pejal not do varhá bregà gor na kater j bla zazidana njih miesto, za ga vreč du hlobočino.
[30]Pa on je pasú miez njih, an je šù.

Ježuš učì u Kafarnao an ozdrave zaudanega

[31]Potlé je stopnu dol na Kafarnao, na miesto Galileje, an tu saboto je učiu juden. [32]So ostajal zajeti od njegá učila, zuok j guoru z oblastjo. [33]U sinagogi j biu an mož z nečistin zluodjan an j začeu uekat na móč: [34]«Dost! Kaj imamo difà s tabo, Nazarenski Ježuš? Si paršu nas fardamat? Vien lepuo duo si: te Boži svet!» [35]Ježus muj zapoviedu: «Muč, biaž uonz telega!» An zluodi, gaj vargu na tlá miez judì, j šu uons njegá, brez mu narest nič slabega. [36]Usì so bli prestrašeni an so se te temú guoril: «Kaj za na besieda tala, ki kuazuje z oblastjo an z močjo nečistin duhan an oní se poberejo an gredò». [37]An sej šerilo njegá dobrojmè po celì deželi.

Ozdraujanje Šmonove tašče

[38]Kár j šu uonz šinagoge je stopnu u Šmonovo hišo. Šmonova tašča je bla na oblast ne velike trešike an so ga prosil za njo. [39]Potlé ki sej parklonu na njo, j kuazu trešiki, an trešika jo j pustila. Zená j nažláh ustala an j začela jih služit.

Puno zdráujanj

[40]Kár sonce j leginlo, usi tisti ki so imiel bunike zajete od usake sort bolečin so jih pejal čeh njemú. An on, potlé ki j naluožu na usakega rokè, jih je ozdraveu. [41]Uonz vič med njim so utiekal zluodi an so uekal: «Ti si Boži sin». Ma on jih je trucu an jih nie pustu guorit, zuok so viedli de je Krištuš.

Ježuš pušča poškriuš Kafarnao an prehoduje Judejo.

[42]Kár sej runu dan j šu uon an sej pobrau na ni puščavni dežel. Pa folki so ga lovil, so ga ušafal an so ga tiel pardaržat za de na puojde proč od njih. [43]Pa on je jau: « J trieba de jest oznanen Božjo kraljestvo an tin druzin miestan; zatuo san biu pošjan». [44]An j hodú pridgat u Galilejske šinagoge.

Lukeš - Kapitul 5

Poklic parvih štier dišepulnu

[1]An dan, medtem ki je ustú na nogah je stau blizo Genezareske jezera [2]an folk gaj partiskavu okuole za poslušat Božjo besìedo, j vidu dvie barke zaprodjene na prod. Ríbari so bli dol stopnil an so pral mrieže. [3]Je stopnu gor na no barko, ki je bla Šmonova, an ga j prosu se odmaknit no malo taod zemjé. Potlè ki je sednu j začeu učit juden taod barke.

[4]Kàr i finiu guorit, je jau Šmonu: «Aršarokise an varzita mrieze za ribstvo». [5]Šmon je odguoru: «Mešter, smo celò nuoč fadjal an niesmo nič ušafal; pa gor na tuojo besiedo varžen mrieže». [6]An potlé ki je takuo nardiu, so ujel no strašnuo veliko kolikuost rib an mrieže so se targale. [7]Antadá so mignil kompanjan od te druge barke de naj in pridjo pomat. Oní so paršli an so napunli obadvie barke takuo močnuo de sakomale so se ble ugruzinle. [8]Kár j tuole videu, Šmon Petar sej vargu na Ježušove koliena an j jau: «Gospuod, biaž proč taod mené, ki san an griešnik». [9]Ries velika čuda j pariela njegá an usé tiste ki so bli z njin zauoj ribstvo ki so bli nardil; [10]takuo an Jakum an Janež, Zebedeovi snuovi, ki so bli Šmonovi sosìedi.
Ježuš je jau Šmonu: « Na buojse; od sa za naprej boš človieški ribar». [11]Potlé ki so pouliekli mrieže na zemjò, so pustil usé an so mu šli zada.

Zdraujanje negá lebroza

[12]An dan Ježuš se j ušafu u nin mieste an dan mož pún lebre gaj videu an mu sej vargu na noge an gaj molú: «Gospuod, če češ, me moreš ozdravjet». [13]Ježuš je stegnu rokò an gaj taknú medtem ki muj jau: »Čen, bod ozdraujen!». An subto lebra sej spremenila taod njegá. [14]Muj kuazu na poviedat nobednemu: « Biež, pokazajse duhouniku an nardì amožno za tuojo čistitu, takuok j kuazu Mojžeš, za de bo nucalo na znamunje za nje». [15]Njegá dobroimè sej šerilo še vič; veliki folki so hodil za ga poslušat an se stuort ozdravit od njih bolečin. [16]Pa Ježuš sej partajuvu u samotnih prestorah za molit.

Zdraujanje negá doletjenega

[17]An dan je sedeu an učiu. So sediel áto tud farizeji an očaki leca, ki so bli paršli od usieh vaseh od Galilee, od Judee an od Jerusalema. An Božja mogočnost muj pomala runat zdraujanja. [18]An lej niešni možje so parnesli na pastejo negá doletjenega an so gledal ga stuort pasat an ga poluožt pred anj. [19]Zakí nieso viedli s kizadnin krajan ga poluožt zauojo judì, so stopnil na korza an so ga spustil miez korzù s pastejo tapred Ježušan, na sred stancje. [20]Kár j videu njih viero, j jau: « Mož, tuoji griehi so odpuščení». [21]Pisarniki an farizeji so začel se borit an so guaril: «Duoj tele ki guorì kletvinje? Duo more odpustit griehe če ne samuo Buoh?». [22]Ma Ježuš, ki je poznu njih pamet, je odguoru: »Ka se menata tu vaših sarcah? [23]Kaj buj lahkó reč: Te so paršenkani tuoji griehi, ol reč: Ustán an hód? [24]Za de bota viedli de človieški Sin ima oblast na zemija za griehe odpustit: jst te dien - je zaueku pruot doletjenemu - ustán, uzám tuojo pastejco an biež damù». [25]Subto on je ustú tapred njim, je uzeu pastejco gor na katero j biu stegnjen an sej pobrau pruot duomu an j slaviu Boga. [26]Usí so ostal začudvani an so hvalil Bogà; puni strahù so guaril: «Donás smo vidli čudežne rečì».

Levu poklic

[27]Za tuolin on je šu uon an je vidu negá publikana Levi po imenu sednjena tapar bank od taš, an muj jau: «Puj za mano!». [28]On, j pustu usé, je ustú an j šu za njin.

Pášt z griešnikam tapar Levi

[29]Potlé Levi muj paračú no veliko prejedilo tu njegá hiš. J biu an folk publikanu an druzih judì znjim usednjeni na mizo. [30]Farizeji an njih pisarniki so gamlal an guaril njegá dišepulnan: «Zakí jestà an pità s publikanam an z griešnikam?». [31]Ježuš je odguoru: « Nieso ti zdravi ki imajo potriebo miedha, pa ti buni; [32]jst niesan paršu klicat te pravične, pa griešnike za de se spreobarnejo».

Kreganje gor na póst

[33]Antadá so mu jal: «Dišepulni Janeža se pogostu postjò an molejo; tud takuo farizejski dišepulni, pa tuoji jedò an pijò!». [34]Ježuš je odguoru: «Al morta stuort se postit te uabjene na ojceta, medtem ki novíč je mies njih? [35]Pridjo ries dnevi u katerin novíč bo utárgan taod njih; tenčas, tu tiste dnì, se bojo postil». [36]Jin je guoru tud pargliho: «Nobedan na utarga an kos nove oblieke za ga uštult ni stari oblieki; čené on utarga to nove, an blek uzet taod te novega se na zgliha čeh te staremu. [37]An nobedan na lože novò vino u starih miehah; čené novò vino store pokint miehe, se velija uon an miehi gredò zgubjení. [38]Novò vino se muore luožt u novih miehah. [39]Nobedan potlé ki pija stare vino želì to nove, zuok dija: te stare j buojš!».

Lukeš - 6 Kapitul

Utárgani klasì

[1]An dan tu saboto j pasavu med usenične njive an suoji dišepulni so pobieral an jedli klasì, potlé ki so jih frajal z rokmì. [2]Niešni farizeji so jal: «Zakì dielata kar nia parpuščenó tu saboto?». [3]Ježuš je odguoru: «Antá niesta maj prebral kàr j nardiu David, kár j biu lačan on an njegá kompanji? [4]Kuoj stopnu u Božji hiš, je uzeu kruhe amožne, jih je sniedu an jih je dau suojin kompanjan, nale ki nie bluo parpuščenó jih ijest ku samuo duhounikan?». [5]An jin je guoru: «Božji Sin je gospuod sabote».

Zdraujanje negá možà ki je meu sahnjeno rokò

[6]Drugo saboto on je stopnu u šinagogo an j začeu učit. Sa je biu áto an mož, ki je meu sahnjeno desno rokò. [7]Pisarniki an farizej so ga merkal za videt deb bi ga ozdraveu tu saboto, za ušafat an začetak tožbe pruot njemú. [8]Ma Ježuš j biu na znanje njih misli an je jau možu ki je meu roko usahnjeno: «Ustán an ložise tu sred!». Mož je ustú an sei luožo na pokažen prestór. [9]Potlé Ježuš jin je jau: «Prašan van: al je parpuščenó runat dobruoto o runat hudobó, rešit no živlienje ol jo zgubit?». [10]An medtem ki je obraču zgled gor na nje, je jau možù: « Stegni rokò!». An on j nardiu an roka j bla ozdravjena. [11]Pa oní so bli puni jeze an so se boril med njim ki bi mogli narest Ježušu.

Dvanajstih zbiera

[12]Tenčas Ježuš j šu gor na brieg za molit an je pasú nuoč tu molitvo. [13]Kar j paršu dan, j poklicu k sebé suoje dišepulne an jih je vebrau dvanajst, katerin j dau ime apoštulni: 14]Šmon, ki gaj preklicu tud Petar, Drej njegá brat, Jakum, Janež, Flip, Bartoloméj, [15]Mattéj, Tamaž, Jakum Alfea, Šmon imenovan Zelota, [16]Juda Jakuma ad Juda Iškarjot, ki je biu zadajavac.

Folki na uspeh Ježuša

[17]Kar j dol stopnu z njim, sej ustavu na an rauan prestor. J biu an velik folk suojih dišepolnu an strašnuo puno judì od use Judee, od Jeruzalema an taod parmuorja Tira an Sidona, [18]ki so bli paršli za ga poslušat an za bit ozdravjeni od njih bolečin; an tisti ki so bli šinfani ad nečistih duhah, so bli ozdravjeni. [19]Usí judje so ga gledal taknit, zuok od njegá j teklá na muoč ki je usé zdravjela.

Zaželjén diškorš. Blaženosti

[20]Je uzdignu očì pruot suojin dišepulnan Ježus an je guoru:

«Blaženi vi buozi,
zuok vaše je Božje kraljestvo.
[21]Blaženi vi ki sáda sta lačni,
zuok bota nasitani.
Blaženi vi ki sa jočeta,
zuok se bota smejal.

[22]Blaženi vi kár človieki vas bojo sauražli an kár vas bojo odganjal an vas bojo zasramoval an zavrečal vaso ime ku hudobno, zauoj človieškega Sina. [23]Veselitase tist dàn an gonobitase, zakí, lejta, vaš lòn je velík gu nebesih. Na tisto maniero ries so dielal vaši očuovi z prerokmi.

Štrafinge

[24]Pa gorija van, bogati,
zuok že imata vašo tolažbo.
[25]Gorija van ki sa sta siti,
zuok bota lačni.
Gorija van ki sa, se smejetà,
zuok bota žalvani an bota jokal.
[26]Gorija kár usí judje boj dobró guaril od vas.
Na tol maniero ries so dielal vaši očuovi z faučami prerokmi.

Jubezan do sauražnikan

[27]Pa van ki poslušata, jst van dien: Jubita vaše sauražnike, runajta dobruoto tistin ki vas sauražjo, [28]žegnuvajta tiste ki vas štrafujejo, molita za tiste ki vas maltrajo. [29]Tistemu ki te zajme gor na lice, ponudmu še to drugo; tistemu ki te uzame plašč, na zavárži obliako. [30]Dáj usakemu ki te praša; an tistemu ki uzame kàr j tuoje, na upraš nazaj. [31]Kàr četá de judje bi nardil van, an vi narditaga njin. [32]Če jubta tiste ki vas jùbjo, kizan lon bota imiel? An griešniki dielajo takuo. [33]An če runata dobruote tistin ki van dielajo dobruote, kisan lon bota imiel? An griešniki dielajo takuo. [34]An če posodeta tistin od katerin se troštata sparjet, kizan lon bota miel. An griešniki posojajo griešnikan za parjet glih tarkaj. [35]Jubita ries vaše sauražnike, runajta dobruote an posojajta brez nič se troštat, an vaš lon bo velík an bota snuovi Narvenčnega; zuok on je dobrotlíu pruot nehvaležnan an hudobnan.

Usmilnost an dobrotlivost

[36]Bodta usmiljeni, takuok je usmiljen vaš Očá. [37]Na sodita an na bota sojeni; na tožita an na bota toženi; paršenkita an van bo paršenkano; [38]dàjta an van bo dàno; na dobrá miera, stiskana, strešena an nazgruntana van bo usujena u krilo, zuok z miero s katero bota mierli, van bo namést zmierjeno».

Stanì unetosti

[39]Jin je poviedu še no pargliho: «Al morebit more an sliep karnit negá druzega slepà? Al na padeta obadva tu ni jam? [40]Dišepul nia vič ku mester; pa usak lepuo naročén bo ku njegá mester. [41]Zakí gledaš slamco ki je tu očì tuojga bratra, an se na dovizaš od trami ki je tu tuojin? [42]Kuo moreš reč tuojmu bratru: Parpustime snamt slamco ki je tu tuojo uoč, an ti na videš tràm ki je tu tuojo? Faučast, snám priet tram taz tuoje uoč an takuo boš mogú videt lepuo kár boš snemu slamčico uons uoč tuojga bratra.

[43]Nie dobrega drieuja ki bi runu slabe fruge, nanč slabega drieuja ki bi runu dobré fruge. 44]Usak drieu ries se spozna od njegá frugo, se na pobiera fige taod tarnù, nanč se targa grozdje taod arbide. [45]Dobar človék veulieče to dobre uonz dobre bogatije njegá sarcà; hud človek uonz njegá slabe bogatije veulieče hudež, zuok usta guarjo uonz punosti sarcà.

Potrieba navade

[46]Zakí me kličeta: Gospuod, Gospuod, an potlé na dielata kar van dian? [47]Duo pride h mené an posluša muoje besiede an jih spoštuva, van pokažen kamù se podob: [48]se podob nemú možú, ki, kar j zazidu hišo, je vekopú zló hlabokó an je poluožu fonde gor na čeló. Kár j paršu potuop, patók je zdrù pruot tiste hiše, pa nie rivù jo zgibat zuok je bla lepuo zazidana. [49]Tek pa posluša ma se na navade, je podoban nemu možu ki je zazidu hišo gor na zemjò, brez fonde. Patók joj zajèu an subto sej zasula; an poguba tiste hiše j bla velika».

Lukeš - Kapitul 7

Zdraujanje hlapca čenturjona

[1]Kar j finiu pravt usé tele besiede folku ki je poslušu, je stopnu u Kafarnao. [2]Hlapac negá čenturjona j biu bolan an j biu na smart. Centurjon gaj meu zló parsarc. [3]Zatuo, potlè ki je čú guorit od Ježuša, muj pošjú niešne parlietne Judeje ga prosit de naj pride ad de naj ozdrave njegá hlapca. [4]Teli kar so paršli do Ježuša so ga prosil s silo: «On je uriedan de ti mu mardiš tolo gnado, so guaril, [5]zuok jube našega folka, an j biu on ki nan je zazidu šinagogo». [6]Ježuš sej pobrau z njim. Nia biu že dost deléč taod hiše kár čenturjon je pošjú niešne parjatelje mu guarit: «Gospuod, na nadleguvajse, jest niesan uriedan de ti preš pod muojo strieho; [7]zatuo se niesan upu bit uriedan prid do tebé, pa kuaz z adnò besiedo an muoj hlapac bo ozdravjen. [8]An jest ries san mož pod oblastjo, an iman pod mano sudade; an dien andemù: Biež an on gre, an druzemu: Prid, an on pride, an muojmu hlapcu : Nárd tuole, an on nardì». [9]Ku j ču tuole Ježuš je ostú občudvan an kár sej obarnú pruot folku ki je šu za njin j jau: «Jst van dien de nanč u Israelne san ušafu no takuo veliko viero!». [10]An tisti ki so bli pòšjani kar so se uarnil damu, so ušafal hlapca zazdraujenega.

Ustaìenje sina uduove taz Nain

[11]Potlé sej pobrau u nin mieste kličena Nain an so runal z njin le tisto pot dišepulni an velik folk. [12]Kár j paršu blizo urata mieste, lej ki je biu nosen na grebu an marlič, edìn sin uduove matere; an puno judì od mieste j bluo z njo. [13]Kár joj videu Gospuod, mu sej usminla an j je jau: «Ne jokat!» [14]An kár sej parbližu j taknu kaselo, medtem ki nosieuci so se ustavli. Potlé j jau: «Puobič, guorin tebé, ustán!» [15]Marlìč je ustú an j začeu guorit. An on gaj dau mater. [16]Usí so bli uzeti od strahù an so častil Bogà an so guaril: « An velík prerok je zaživéu miez nas an Buoh je obisku suojo ljudstvo». [17]Dobroime telih zgodbih sej aršerila po usí Judej an po usí deželi.

Prašanje Janeža Karstnika an príčanje ki mu daje Ježuš

[18]Tud Janež j biu viedan od suojih dišepulnah na usé tele zgodbe. Janež j poklicu dva od njih [19]an jih je pošjú prašat Gospuodu: «Al si ti tist ki haja, ol muormo čakat druzega?». [20]Kár so paršli čeh njemú, tisti človieki so jal: «Janež Karstnik nas j pošjú h tebé za te prašat: Al si ti tist ki haja ol muormo čadat druzega?». [21]Glih tu tist cajt Ježuš je ozdraveu puno med njim od boliezni, od bolečin, od slabih duhah an j šenku pogled marskajšnin sliepin. [22]Potlè jin je dau telo odpuoved: «Biežta an pravta Janežu kàr sta vidli an čul: ti sliepi dobjò nazaj pogled, ti čuotasti hodjo, lebrozi so ozdravjeni, ti zjuhi čujejo, ti martvi ustajajo, tin buozin je oznanjena dobrá novica. [23]An srečan usak ki se na pohujša na me!».

[24]Kár pòšjani od Janeža so se odločil, Ježuš j začeu guorit folku na Janeža: «Ka sta šli gledat u puščavo? No sierko streseno od vietra? [25]Antadá ka sta šli gledat? Negá možá zavitega u mehnè oblieke? Tisti ki nosjo luštne oblieke an živjò u nečistost stojò u krajovih palačah. [26]Antadá, ka sta šli gledat? Nega preroka? Ja, van dian, še vič ku preroka. [27]On je tist od katerega je pisano:

Glej, jst pošijan tebé muojga pošijauca, on parprave pot pred tabo.

[28]Jst van dien, miez rojenih od žené nìe nobednega guoršega ku Janeža, an te narbuj majhan u Božjo kraljestvo j buj velík ku on». [29]Vas folk ki gaj poslušu, an še publikani, so spoznal Božjo pravico kar so sparjel Janežu karst. [30]Pa farizeji an očaki leca kier nieso se pustil karstit taod njegá so spraznil za nje Božji namien.

Ježuša sodba gor na suoj rod

«[31]Kamú pa bon glihu judì telega naroda, kamú se podobjo? [32]Se podobjo tistin otrokán ki stojo na goric an te temú uečejo:

Van smo godli flauto an niesta plesal;
van smo piel an jek an niesta jokal!

[33]J paršù Janez Karstnik ki na ije kruha an na pije vina, an vi dieta: Ima zluodjia. [34]J paršù človieški Sin ki ije an pije, an vi dieta: lejta an prejedenik an dan pjanac, parjateu publikanu an griešniku. [35]Pa modruosti je bla dana pravica na kraj usieh suojih snuovah».

Griešnika odpuščená

[36]Dán farizej gaj pouabu prid ìjest čeh njemú. On je stopnu tu farizejovo hišo an sej luožu na mizo. [37]An glej na žená, na griešnika tiste mieste, kár j zaviedla de je stau taun hiš farizeja, j paršlá znin važacan disočega oja; [38]an sej ustabla tazada an sej skjučila jočè na njegá nogè an j začela jih močit z zuzmi, potlé jih je šušila z lazàm, jih je bušuvala an jih je frajala z disočin ojan.

[39]Kar j tuole videu farizej ki gaj biu pouabu j pensú mies sebé. «Deb biu tele an prerok, bi viedeu duo an kizadné sorte žen je tala ki ga tiče: je na griešnika». [40]Antadá Ježuš muj jau: «Šmon, iman no rieč za te poviedat». An on: «Mešter, recite žigar». [41]«An upnik j meu dva dužnika: dán muj muoru petstuo sudu, te drug pedeset. [42]Zakí nieso imiel ki za uarnit, je paršenku duh obadvieman. Duo ben od njih ga bo buj jubu?». [43]Šmon je odguoru: «Pensan tist kateremu je vič paršenku». Muj jau Ježuš: «Si obsodiu lepuo». [44]An ku sej obarnú pruot žen, je jau Šmonu: «Videš tol ženó? San stopnu tu tuojo hišo an ti me nies dau uadò za noge; oná pa mej zmočila noge z zuzam an jih je posušila z lasmì. [45]Ti me nies dau no busco, oná pa od kar san stopnu nie genjala me bušuvat noge. [46]Ti me nies vesù gor na glavo dišočo oje pa onà mej oblila nogè s profuman. [47]Zatuo te dian: so ji paršenkani nje puno grehu, zakí je puno jubila. Pa tist kateremu se malo paršenka, malo jube». [48]Potlè j jau nji: «Te so paršenkani tuoji griehi». [49]Antadá povabniki so začel guorit mies sebé: «Duoj tel človék ki paršenka tud griehe?». [50]Pa on j jau žen: «Tuoja viera tej rešila; biež u mieru!».

Lukež - Kapitul 8

Žené

[1]Potlè on je hodu po miestah an po vaseh, je pridgu an oznanjavu dobro novico Božjega kraljestva. [2]So bli z njin ti Dvanajsti an niešne žené ki so ble zdravjene od slabih duhuovah an od bolečin: Marija tas Magdala, od katere so šli uon sedan zlujodju, 3]Gjovana, žená Kusa, Erodežu rigierac, Susana an puno druzih, ki so jin pomale z njih blagan.

Pargliha sijavca

[4]Zakí sej zbieru velik folk an judje so parletal h njemu od usake miesto, j poviedu no pargliho: [5]«Sijauac j stopnu uon za usjat suojo sienje. Medtem ki je sijau, an párt j padlo na pot an j bluo speštano, an tiči od nebà so ga sniedli. [6]Drug párt j padlo na kaman an ku j vedalo j usahnilo za zmankanje fajtnosti. [7]Drug párt j padlo miez tarnù an tarní so zrastli kupe z njin an so ga učefal. [8]Drug párt j padlo u dobró zemijo, j vedalo an j frugalo stuo krati tarkaj». Kár j jau tuole, j zaueku: «Tek ima uha za puslušat, naj posluša!».

Zakí Ježuš prave u parglihah

[9]Suoji dišepulni so ga prašal na pomiene parglih. [10]An on je jau: «Van je dano spoznat skriunosti Božjega kraliestva, pa tin druzin samuo u parglihah, za

de kar bi gledal bi na videl, an kar bi poslušal bi na čul.

Dokazanje parglihe sijauca

[11]Dokazanje parglihe j telo: Sienje je Božja besieda. [12]Sienji padli dol na pòt so tisti ki so jo paslušal, pa potlé pride zluodi an nesé proč taod njih sarcu besiedo, za de na boj vierval an takuo bi bli rešení. [13]Tiste gor na kaman so tisti ki, kar poslušajo, sprimejo zvestuo besiedo, ma niemaj kornine; vierjejo za an cajt, pa na uro skušnjave parmankajo. [14]Sienje padlo u tarnje so tisti ki, potlé ki so puslušal, kar hodejo na pot se pustjo preomagat od zadieve, od bogatije an od vesejá živlienja an na zazdrejejo. [15]Sienje padlo u dobró zemjó so tisti ki, potle ki so poslušal besiedo z dobrin an s popunin sarcan, jo hranjo an pardielajo fruge s suojo stanovitnostjo.

Kakuo sparjet an prenašat učìenje Ježuša.

[16]Nobedan na paržgé lumin an ga pokrije z važan ol ga polože tapod pastejo; ga lože pa gor na lampadar, za de tek stopne bi videu luč. [17]Nia nič skritega ki bi na mielo bit pokaženo, nič skriušnega ki na mielo bit spoznano an prit na dàn. [18]Mejta ries skárb kakuo poslušata; zakí temú ki ima bo dano, pa temú ki niema bo oduzeto še kar upa de imá».

Pravi Ježuša parjateli

[19]An dàn so ga šli obiskavat mat an bratri, ma mu se nieso mogli parbližat zauojo folka. [20]Mu so oznanli: «Tuoja mat an tuoji bratri so tle uoné an željo te videt». [21]Pa on jin je odguoru: «Muoja mat an muoji bratri so tisti ki puslušajo Božjo besiedo an jo spoštuvaio.

Pomierjen potuop

[22]An dàn je stopnu na barko s suojim dišepulnam an j jau: «Pasajmo na drug kraj jezera». So se aršarokiel. [23]Sa, medtem ki so plul, on j zaspau. An vihàr vietra sej zasù na jesera, so nakladal na barko uodò an so bli u obarnosti. [24]So se parbližal h njemú, so ga zbudil an so jal: «Mešter, mešter, smo pohubjení». An on, kar sej zbudu, je skregu vietra an strašnè onde; oni so genjal an je paršlá tihina. [25]Antá jin je jau; «Kie je vaša viera?» Oní zaštrašeni an prečudvani so se prašuval te temú: «Duoj tel ki kuazuva vietran an uodia an ga bugajo?».

Jeražu obsienčan

[26]So paršlì u dezeli Jerazenu, ki stoji pruot Galileji. [27]J biu glih stopnu na zemjò, kar muj paršu pruot an mož mieste obsienčan od zluodju. Puno cajta nie nosú oblieke, nanč nie živeu u hiš, pa tu grobiščah. [28]Kar j viu Ježuša mu sej várgu na nogah medtem ki je zaueku an j jau močnuo: «Ki češ od mené, Ježuš, Narvenčnega Bogà Sin? Te prosen, na maltrime!». [29]Ježuš ries je kuazu nečistemu duhù za stopnit uonz možà. Puno krati ries se gaj biu pardobiu; antadá so ga vezal s kietni an so ga varval parpetega, pa on je pretargavu zaveze an je biu potiskan od zluodja u puščavi. [30]Ježuš gaj prašu: «Kizadno j tuoje imè?». Je odguoru: «Truma»; zuok puno zluodju so bli stopnil tu anj. [31]An so ga prosil de naj jin kuaže iti du globočino. [32]J bla tan na dobaršna truma praset ki so pasli na goro. So ga prosil de jin parpusti stopnit tu praseta; an on jin je parpustiu. [33]Zluodi so šli uonz možà an so stopnil tu praseta an tista truma j letjela se metat doz globočino čelé du jesera an sej utopila. [34]Kar so vidli kàr je ratalo, pastieri so utekli an so oznanli novico u mieste an u vaseh. [35]Judje so šli uon za videt ka j bluo ratalo, so rival do Ježuša an so ušafal moža uonz katerega so bli stopnil zluodi lepuo obliečenega an zdravega tu pamet, ki je sedeu na noge Ježuša; an so se ustrašli. [36]Tisti ki so bli priča so poviedli kakuo te zaudan j biu ozdravjen. [37]Antadá usí judje Jerazenove dežele so ga prosil naj se odloči taod njih, zuok so se zló bal. Ježuš j stopnu na barko an sej uarnú nazaj. [38]Mož od katerega so bli šli uon zluodi gaj prašu za ostat z njin, pa on gaj saludú an j jau: [39]«Uornise na tuoj duom an povej kar tej nardiu Buog». Mož j šu, an po usien mieste je oznanjavu kar Ježuš muj biu nardiu.

Zdrajanje žené ki je sgubjala kri an ustajenje hčere Jajira

[40]Na njegá uračanje, Ježuš je biu sparjet od folka, zakì usí so bli na njegá čakanje. [41]An lej je paršu an mož z imenan Jajiro, ki je biu poglavar šinagoge: sej vargu na Ježušove noge, gaj molú za iti čeu njegá hišo, [42]zakí suoja edina hči, kje miela parložno dvanajst liet, j bla at ato za umriet. Cajtu hoje, folki so mu se združil okuole. [43]Na žená ki je tarpiela zgubienje karvé od dvanajst liet, an ki nobedan nia rivú jo ozdravjet, [44]mu sej parbližala za harbát an muj taknila kraj mantilna an subto točienje karvé j genjalo. [45]Ježuš je jau: «Duo mej taknu?» Medtem ki usí so nejal, Petar j jau: «Mešter, folk partiska po usieh krajah an te muška». [46]Pa Ježuš je jau: «Kajšan mej taknu. San čú de na muoč je stopnila uonz mené». [47]Antadá žená, kar j vidla de nia moglá bit pokrita, j paršlá naprej tresoč an, sej vargla na njegá noge, an je poviedla tapred usian folkan uržúh s katerin gaj taknila, an kuo je bla subto ozdravjena. [48]On ji je jau: «Hči, tuoja viera tej rešila, biež u mieru!».

[49]Je šelé guoru kár j paršu dán od hiše glavarja šinagoge za mu reč: «Tuoja hči je umárla, na nadleguvi vič mesterna». [50]Pa Ježuš ki je čú je odguoru: «Na buojse, samuo vìer an bo rešená». [51]Kár j paršu čeh hiš, nie pustu stopnit nobednega za njin, samuo Petra, Janeža an Jakopa an oči an mater čičice. [52]Usí so jokal an so dielal jomanek gor na njo. Ježuš je jau: «Na jokajta, zakí nie umarla, ma spia». [53]Onì so ga zmagal, zuok so viedli de je umarla, [54]ma on j je uzeu roko an je jau na glas: «čičica, ustán!». [55]Nje dušica sej uornila tu njo an oná je ustala na žláh. On je kuazu za ji dat za ijest. [56]Starši so ostal čudvani, pa on jin je kuazu za na pravt nobednemu kar je ratalo.

Lukež - Kapitul 9

Mišion Dvanajstih

[1]Antadá on je poklicu h sebé Dvanajste an jin je dau oblast an možnuost gor na usé duhuove an za zdraviet boliezni. [2]An jih je pošjú oznanjat Božjo kraljestvo an zdravjet te bune. [3]Jin je jau. «Na jemajta nič za pot, ne palce, ne ruksaka, ne kruha, ne sudu, ne dvieh tunik na glavo. [4]Tu usako hiso ki stopneta, tan ostanita an od tan potlé nazaj začnita hojo. [5]Za tiste ki vas na sprimejo, kar puojta uonz njih miestah, odtresita prah taod vaših nogah, na pričanje pruot njin». [6]Antadá oní so šli an so ziral od vasì do vasì, an pousian so oznanjal dobro novico an so dielal zdraujanja.

Erodež an Ježuš

[7]Medtem tetrarca Erodež j čú guorit od usieh telih zgodbah an nie viedeu ki mislit, zakì kajšni so guaril: «Janez je oživeu od martvih», [8]druzi: «Sej parkazu Elija», an še druzi: «Je od smarti ustú adan od starih preroku». [9]Ma Erodež j guoru: «Janežu san mu stuoru jest glavo odriezat; duo je ries tele, od katerega čujen guorit tele reči?» An j gledu ga videt.

Uarnitu apoštolnu an povišanje kruhu

[10]Na njih uračanje, apostulni so poviedal Ježušu usé kar so bli nardil. Antadá jih je uzeu za sabo an sej partajiu pruot no miesto kličeno Betsajda. [11]Ma folki so zaviedli an so šli za njin. On jih je sparieu an i začeu jin guorit od Božjega kraljestva an zdraviet usé tiste ki so miel potriebo hramb. [12]Dàn je začenju nagnuvat an ti Dvanajsti so mu se parbližat za mu reč: «Saludí folka, naj gre po vaseh an okù po puojah za stunuvat an ušafat ceringo, zakí tle smo u puščavi». [13]Ježuš jin je jau: «Dajtajin vi za ijest». Pa oni so odguaril: «Niemamo ku pet kruhu an dvie ribe, če pru na gremò mi kupavat živeže za usé tele judì». [14]Ries so bli incierka pet taužint judì. On j jau dišepulnan: «Storita jih sedint na trumi po pedeset». [15]Takuo so nardil an so jih pouabli sedint usí kupe. [16]Antadá on je uzeu pet kruhu an dvie ribe an, potle ki je uzdignu oči u nebuo, jih je požegnu, jih je preklú an jih je dau dišepulnan za de jih spartjo folku. [17]Usí so sniedli an so se nasital an od kar je ostalo so nesli proč dvanajst cajni.

Spoznanje viere Petra

[18]An dàn, kar Ježuš sej ušafavu u nin parstranin prestoru za molìt an dišepulni so bli z njin, jin je luožu tolo prašanje: «Duo san jest za judì?». [19]Oni so odguaril: «Za kajšne Janež Karstnik, za druge Elija, za druge dan od tih starih preroku ki je od smarti ustú». [20]Antadá j poprašu: «Pa vi duo diete de jest san?». Petar, j začeu guorit an je odguoru: «Božji Krištuš». [21]Antadá on jin je ostruo kuasu za na pravt nobednemu.

Parvo oznanienje maltre

[22]«človieški Sin, j jau, muore zló tarpiet, bit odvaržen od staršu, od najviših Gospuodu an od pisarniku, bit ložen na smart an od smarti ustat te treči dàn».

Stan za itì za Ješuša

[23]Potlé j guoru usian: «Če kajšan če prid za mano, naj se zavarže sam sebé, naj uzame njegá križ usak dàn an naj gre za mano.

[24]Tek bo teu rešit njegá živlienje, ga zgubi, pa tek zgubì njegá živlienje za me, ga odrešì. [25]Ki nuca človieku zaslužit vas sviet, če potlé se zgubi ol se sam sabo zahujša?

[26]Tistega ki bo špót mené an muojih besied, tistega bo špot človieškega Sina, kar pride u njegá slavo an u slavo Oči an svetih anjucu.

Novuo kraljestvo

[27]Van pravično povian: so niešni tle predstauljeni, ki na umrejo priet ku boj vidli Božjo kraljestvo».

Trašfiguracjon

[28]Okuole osan dni potle od telih diškoršu, j uzeu za sabo Petra, Janeža an Jakoma an j su gor na brieg molit. [29]An, medtem ki je molú, njegá gobac je zameniu podobo an njegá oblieka j ratala zlo biela an bliščoča. [30]An lej dva moža so guoril z njin: so bli Mojžeš an Elija, [31]parkaženi u njih slavo, an so guaril od njegá odhajanje ki bi meu dopunt u Jerusalemu. [32]Petar an gnjegá kompanji so bli žalvani od spanja; pa so ostal zbujení an so vidli njegá slavo an dva možá ki so stal tapar njin. [33]Medtem ki teli so se odločuval taod njegá, Petar je jau Ježušu: «Mester, je lepuo za nas stat tle. Nardimo tri tende, dno za te, dno za Mojžega an dno za Elija» On nia viedeu kaj guoru. [34]Medtem ki j takuo guoru, j paršlá na maglá an jih je zavila; kar so stopnil tu tisto maglo so se ustrašli. [35]An od maglè je šù uon an glas, ki je guoru: «Tel je muoj prejuben Sin; poslušajtaga». [36]Ku je finiu glas, Ježuš je ostù sam. Oní so zamučal an tiste dni nieso nobednemo poviedal kar so vidli.

Obsienčan z božjo oblast

[37]Drug dàn, kar so se znižal od bregà, an velik folk muj paršù pruot. [38]Na viedič taod folka an mož j začeu uekat: «Mešter, te prosen obarní tuoj zgléd na muojga snu, zakì je samega ki imán. 39]Lej, an duh ga popada an subto on ueče, ga stresuva an on meta šlieve an samuo težkuo mu gre proč an ga pusti ošibkjènega. [40]San prosu tuoje dišepulne za ga zagnat, pa nieso rival». [41]Ježuš je odguoru: «O nevierni narod an pohuišan, do kadá bon z vam an do kadá vas bon tarpeu? Parpejajme tle tuojga snu». [42]Medtem ki tel sej bližu, zluodi gaj vargu na tlá an gaj medu z kárčan. Ježuš je potrucu nečistega duha, je ozdraveu puoba an gaj dau njemú očí. [43]An usí so bli čudvani za Božjo velikuost.

Drugo oznanienje maltre

Medtem ki usì so bli zganjeni za usé reči ki je dielu, je jau suojin dišepulnan: [44]«Ložitase lepuo tu pamet tele besiede: clovieški Sin je ato za bit dan u rokah človiek». [45]Pa oni nieso zastopil telo dienje; za nje je ostajala takuo skriušna de nieso zastopil pomien an so se bal ga prašat gor na tel dokaž.

Duo je marbuj velik?

[46]Tist cajt je vedalo no kreganje mies njih, duo bi biu narbuj velik. [47]Antadá Ježuš, zakì je poznu misu njih sarc, je uzeu negá puobča, se gaj luozù blizo an j jau: [48]«Tek sprime telega puobča u muojin imenu, sprime mené; an tek sprime mené, sprime tistega ki mej pošjú. Zakí tek je narbuj majhan med vam, tist je narbuj velik».

Ježušovo imè

[49]Janež je uzeu besiedo an je jau: «Mešter, smo vidli niešnega ki je loviu zluodje na tuojin imenu an smo mu branil, zakí nia z nam mies tuojih sleditelah. [50]Pa Ježuš je odguoru: «Na branitamu, zuok tek nie pruot vas, je za vas».

IV. GRIVA PRUOT JERUSALEM

Gard sprejem ne vasì Samarije

[51]Medtem ki so se dopunuval dnuovi u katerin bi biu oduzet taod svetà, sei pobrau odločno pruot Jerusalemu [52]an je pošjú naprej niešne pošijaunike. Teli so se pobral an so stopnil u ni Samaritanski vasì za narest naprauljanje za anj. [53]Pa oní ga nieso tiel sparjet, zuok on j biu naprauljen pruot Jerusalemu. [54]Kar so vidli tuo, dišepulni Jacob an Janez so jal: «Gospuod, al češ de rečemo naj pade oginj tas neba an naj jih ponuca?» [55]Pa Ježuš sej obarnú an jih je skregu. [56]An so se pobral pruod drugi vasi.

Apoštolski poklic

[57]Medtem ki so šli po pot, niešan muj jau: «Puojden za tabo pousod tuk ti puojdeš». [58]Ježuš je odguoru: «Lesice imajo njih jame an tiči od neba njih gniezda, ma človieški Sin niema kie poluožt glavò». [59]Nemú druzemu j jau: «Puj za mano». An tel je odguoru: «Gospuod, pustime iti priet podkopavat muojga očí». [60]Ježuš je odguoru: «Pust naj ti martvi podkopajo njih te martve; ti biež an oznan Božjo kraljestvo». [61]An drug j jau: «Prin za tabo, Gospuod, pa priet pust naj jest saludan muoje hišne». [62]Pa Ježuš muj jau: «Nobedan ki je luožu rokò na drevuo an potlé se ogledne, je parložan Božjemu kraljestvu».

Lukež - Kapitul 10

Mišjon dvaansedandesetih dišepolnu

[1]Po telih zgodbah Gospuod je odločiu druge dvaansedandeset dišepolnu an jih je pošjú po dva pred njin tu usako miesto an prestor tuk j meu za itì. [2]Jin je guoru: «Frug j puno, pa dieluc j malo. Molita zatuo gaspodarja frug naj pošja dieluce za njegá fruge. [3]Biežta: lejta jest van pošijan ku jare mies vukù; [4]na nosita borše, ne ruksaka, ne šandalne an na saludajta po pot majdnegá. [5]Tu usako hišo ki stopnita, recita priet: Mier teli hiš. [6]Če bo an sin merù, vaš mier stopne gor na anj, če ne se uarne gor na vas. [7]Ostanita tu tisti hiš, jejta an pita kar jmajo, zakí dielovac je uriedan njegá plače. Ne hodit od hiše do hiše. [8]Kar stopneta tu miesto an vas sprimejo, jejta kar van bo loženo tas priet, [9]zdravita te bune ki ato se ušafajo, an recitajin: sej parbližalo van Božje kraljestvo. [10]Pa kar stopneta tu ni miesti an vas na sprimejo, biežta uon na goricah an recita: [11]Še prah vaše mieste ki sej takala na naših nogah, mi ga stresemo pruot vas; viedta pa de Božjo kraljestvo je blizo. [12]Jest van dien de tist dàn Sodoma bo tratana manj tarduo ku tiste miesto.

[13]Gorija tebé, Korazin, gorija tebé, Betsajda! Zakí če u Tiru an u Sidonu bi bli dopunjeni čudeži ki so bli dopunjeni tapar vas, že od cajta so se ble spreobarnile an so ble obliekle žakje an se pokrile s pepelan. [14]Zatuo u sodbo Tiro an Sidon bojo tratane manj tarduo ku vi.

[15]An ti, Kafarnao,

al boš uzdignjena do neba?
Do koncá paklá boš zvárnjena!

[16]Tek posluša vas, posluša mené; tek žmaga vas, žmaga mené. An tek žmaga mené, žmaga tistega ki mej pošjú!»

Uržuhi vesejá apoštolnu

[17]Ti dvaansedandeseti so se uarnil puni vesejá an so guaril: Gospuod, tud zluodi se podkladujejo nan na tuojo ime». [18]On je jau: Jest san gledu zluodja padat doz nebà ku striela. [19]Lejta, jest san van dau oblast hodit nad modrasan an nad skorpionan an gor nad usako muoč souražnika; nič van na bo mogluo škodvat. [20]Ne rauno veselitase zuok zluodi van se podkladujejo; vaselitase raiš de vaše imena so napisane u nebesih».

Vanğel pokažen tin skletan

[21]Tu tist momént Ježuš sej pogonobiu u Svetin Duhu an je jau: «Jest te hvalin, Očá, Gospuod nebà an zemjé, ki si skriu tele reči tin naučenín an tin modrin an si jih ovadu tin malin. Ja, Očá, zakí takuo tebé j bluo useč. [22]Usaka rieč mi je bla dana od muojga Očí an nobedan na via duo j Sin če ne Očá, nanč duo je Očá če ne Sin an tist kateremu Sin bi ga teu ovadit.

Dišepulnu privileği

[23]An medtem ki sej obarnú pruot dišepulnan, parkraj, j jau: «Blažene oči ki videjo kar vi videta. [24]Van dien de puno preroku an kraju so se troštal videt kar vi videta, ma ga nieso videl, an puslušat kar vi poslušata, pa ga nieso poslušal».

Ta velika zapuoved

[25]An očak leca sej uzdignu za ga luožt na spravo: «Mešter, kaj man narest za pouerbat venčno živlienje?» [26]Ježuš j jau: «Kaj napisano na zapuovedi? Ki prebieraš?». [27]Tist je odguoru: « Boš jubu tuojga Gospuoda Boga s cielin sarcan, s celò dušico, z usò tuojo močò an z usò tuojo pametjo an tuoje bližnje kukar samsabo. [28]An Ježuš: «Si lepuo odguoru; nard tuole an bož živeu».

Pargliha dobrega samaritana

[29]Ma tist, zakí sei teu veguorit, j jau Ježušu: «An duo so muoji te bližnji?». [30]Ježuš j nazaj začeu:

«An mož sej znižuvu doz Jerusalema u Ğeriko an j sreču brigante ki so ga sliekli, so ga stukli an potlé so šli odtod, kar so ga pustil pu martvega. [31]Parkaž, an Gospuod sej znižuvu glih po tisti pot an kar gaj videu, i pasú naprej s tin druzin krajan. [32]An dan levita, kar i paršù tu tist prestor, gai videu an j pasú naprej. [33]Pa an Samaritan, ki je biu na vjağu, zakí muj pasú blizo gaj videu an mu sej usmilu. [34]Mu sej parblizu, muj parvezu rane, potlé jih je obliu z ojan an z vinan; potlé gaj nabasu gor na njegá kobilo, gai nesu u ni ošteriji an je skarbéu za anj. [35]Drug dàn, j vetegnu dva suda an jih je dau oštierju an j jau: 'Skarbí za anj an kar vič špindaš, te ga uárnen na muoje uračanje'. [36]Duo od telih treh te se zdi de j biu bližnji za tega ki je sreču brigante?». [37]On je odguoru: «Tek j meu usmiljenje do njegá». Ježuš muj jau: «Biaž an run an ti takuo».

Marta an Marija

[38]Medtem ki so bli na hojo, je stopnu u ni vasì an na žená, na imen Marta, gaj sparjela tu nje hišo. [39]Oná j miela no sestró, po imenu Marija, katera, potlé ki sej usedinla par njegá nogah, j poslušala njegá besiedo; [40]pa Marta j bla usá uzeta od puno zlužbi. Zatuo, j paršlá naprej an j jala: «Gospuod, al te na mara de muoja sestrá mej pustila samo za služit? Reciji pa de naj me pomaga». [41]Ma Ježuš ji je odguoru: «Marta, Marta, ti skarbiš an se glavjaš za puno reči, [42]ma adná sama je rieč ki se jo má potriebo. Marija je vebrala narlieuš part, ki ji na bo uzet».

Lukež - Kapitul 11

Oče naš

[1]An dan Ježuš sej ušafavu u nin prestoru za molit an kar j finiu adán dišepul muj jau: «Gospuod, navadnan molit; takuo ki an Janez je učiu suojin dišepulnan». [2]An on jin je jau: «Kar molta, recita:

Oče, naj bo posvečeno tuoje imè,
naj pride tuojo kraljestvo;
[3]dajnan naš usakdanji kruh,
[4]an odpustinan naše hriehe,
zakí an midruz odpuščamo usakemu našemu dužniku,
an na upej nas u škušnjavo».

Nadlogan parjateu

[5]Potlé j doluožu: «Če dán od vas ima negá parjatelja an gre čeh njemú o punoči an mu die: 'Parjatel, posodime tri kruhe, [6]zuok j paršu čeh mené an parjateu taz ne hoje an nieman nič za mu luožt čespriet'; [7]an če tist od znotra mu odguarì: 'Me na nadljeguvi, urata so že zapárte an muoji otróc so u pasteji z mano, na moren ustat za te jih dat'; [8]van dian de, an deb na ustú mu jih dajàt za parjatelistvo, bo ustaju mu jih dajat dost ki mu jih kore almank za njegá potarditu.

Muoč molitve

[9]Lepuo jest van dien: Prašajta an van bo dano, gledta an ušafata, potárkita an van bo odpárto. [10]Zakí tek prose doseže, tek gleda ušafa, an tistemu ki potárka bo odpárto. [11]Kizadán očá mies vas, če sin ga praša kruh, mu bo dau kaman? Ol če ga praša ribo, mu da namést ribe modrasa? [12]Ol če ga praša icé, mu da škorpiona? [13]Če ries vi, ki sta hudobni, znata dajat dobre rečì vašin snuovan, tarkaj vič vaš nebeški Očá bo dau Svetega Duha tistin ki mu ga prašajo!».

Ježuš an Beelzebul

[14]Ježuš j preganju negá zluodja ki je biu mutast. Kar zluodi je stopnu uon, mutast j začeu guorit an folki so ostal začudvani. [15]Pa kajšni so jal: «Je u imenu Beelzebula, poglavar zluodju, ki preganja zluodje». [16]Pa druzi, za ga luožt na spravo, so ga prašal an sanjau taod nebà. [17]On, ki je poznu njih misli, j jau: «Usako kraljestvo spartjenó u sebé gre u pogubi an na hiša pade na to drugo. [18]Sa, če an zluodi je spartjen u sebé, kuo bo mogluo stat na nogah njegá kraljestvo? Vi guartà de jest preganjan zluodje u imenu Beelzebula; [19]pa če jest preganjan zluodje u imenu Beelzebula vaši dišepulni u čigà imenu ga preganjajo? Zatuo pru oní bojo vaši sodniki. [20]Če pa jest preganjan zluodje s parstan Bogà, je paršluo ries h van Božje kraljestvo.

[21]Kar an močan mož, lepuo ošerman, ahta suoj palác, usó njegá blaguo stoji šigurno. [22]Pa če pride dán buj močan ku on an ga omaga, mu spul proč armaduro na katero sej zanašu an arzdà njegá blaguo.

[23]Tek nie z mano je pruot mené; an tek na pobiera zmano, arzganja.

Nečisti duh

[24]Kar nečisti duh stopne uonz človieka, hode okuole po suhih prestorah an gleda pokój, potlé ki ga na ušafa, die: Se uárnen tu muoj hiš odkod san stopnu. [25]Kar pride, jo ušafa pomedenó an oflokano. [26]Antá gre, uzame za sabo druzih sedan duhu slavš ku on an oni stopnejo not an ato stanujejo an zadnja stan tistega možà rata huiš ku ta parva».

Pravo veseličanje

[27]Medtem ki je tuole guoru, na žená je uzdiginla glas miez folka an je jala: «Blažen trebúh ki te je nosú an sís od katerega si uzeu mlieko!» [28]Pa on je jau: «Blaženi rajš tisti ki poslušajo Božjo besiedo an jo spoštuvajo!».

Znamunje Jona

[29]Medtem ki folki so se zbieral, Ježuš j začeu guorit: «Tel narod je an narod hudoban; on gleda no znamunje, pa mu na bo dano nobedno znamunje ku samuo znamunje Jona. [30]Zakí ku Jona je biu znamunje za tiste od Niniva, takuo an človieški Sin bo za tel narod. [31]Jugarca krajica ustane na sodbo z judmi telega naroda an jih obsodì; zakí oná j paršlá od zadnjih krajah sveta za poslušat Salomonovo modruost. An lej , zlo vič ku Salomon je tlè. [32]Tisti od Niniva ustaneio na sodbo kupe s telin narodan an ga obsojejo, zakí oní na Jonati pridgi so se spokoril. An lej, zlo vič ku Jona j tlè.

Pargliha lumina

[33]Nobedan na paržgé lumina an ga lože u skrit prestor ol tapod kiznenik, pa gornad lampadar, de usi tisti ki stopnejo not bi vidli luč. [34]Lumin tuojega telesa je ùoč. Če tuoja uoč je zdrava, an tuoje teluo je usó tu luč; pa če je bunuo, an tuoje teluo je tu tamia. [35]Var zatuo de luč ki je u tebé bi na bla tamá. [36]Če tuoje teluo je usó bliščočo brez de niema nobednega kraja tu tamia, usé bo bliščočo, ku kar lumin te sviete s sujo svetlobó».

Pruot farizejan an očakan leca

[37]Potlé ki je genju guorit, an farizéj gaj pouabu na kosilo. On je stopnu not an sej luožu na mizo. [38]Farizéj sej čudvu de nie nardiu pokropienja pred kosilan. [39]Antá Gospuod muj jau: «Vi farizeji čistita odzuna kelih an tont, ma vaše znotra je puno kradanja an hudobije. [40]Naumni! Tek j zuna stvarju al nia stvarju an znotra? [41]Rajš dajta ubuogoime kar je not, an lejta, usé za vas bo čedno. [42]Pa gorija van, farizeji, ki plačuvata desetico mente, rute an usake trave, an potlé prelomjuvata pravico an Božjo jubezno. Tele reči če bit marat brez odganjat te druge. [43]Gorija van, farizeji, ki imata rad te parve meste u šinagogah an saluduvanja na goricah. [44]Gorija van zakí sta ku tiste grobišča ki se na videjo an judje pasuvajo gor na nje brez viedet». [45]Adan od očaku leca sej oglasiu: «Mester, kar guoriš tuole, ofindjuvaš an nas». [46]On je odguoru: «Gorija tudi van, očaki leca, ki bàsata gor na judì netarpležive pezuove, an tiste pezuove vi jih na potipata nanč z nin parstan! [47]Gorija van, ki runata grobišča prerok, an vaši očuovi so jih ubil. [48]Takuo vi dajeta pričo an potarditu pardielan vaših očuov: oní so jih ubil vi jin runata grobišča. [49]Zatuo Božja modruost j jala: jin pošjan preroke an apoštulne an oní jih bojo ubival an bojo preganjal; [50]za de bo prašana ratinga telemu narodu od karvé od usieh preroku, prelito že odsparvič sveta, [51]od Abelona kri do Zakarijovo kri, ki je biu ubit mies utarja an šantuarja. Ja, van dien, od tuolega bo prašana ratinga telemu narodu. [52]Gorija van, očaki leca, ki sta oduzel kjuč znanja. Vi niesta stopnil, an tistin ki so bli tiel stopnit sta ga jin branil».

[53]Kar j šu uon adodtod, pisarniki an farizeji so začel ga sparjemat zauražno an ga stuort guorit gor na puno skazanj, [54]an so nategnuval puno zalìez, za ga trefit tu kako besiedo utečenó pru uonz negá ust.

Lukež - Kapitul 12

Guorit jasno an brez strahù

[1]Tist cajt, medtem ki so se zbral taužint judì ki so se te tegá peštal, Ježuš j začeu guorit predusem dišepulnan: «Gledtase od farizejske fece, ki je faučnost. [2]Nie nič skritega ki na bo odkrito, ne skriušega ki na bo spoznano. [3]Zatuo kàr bota jal tu tamia, bo poslušano na bielin dnè; an kàr porčetà tu uha tu notranje stancje, bo oznanjeno na kòrcah.

[4]Van muojin parjateljan, dien: Na buojtase na tiste ki ubijejo teluo an potlé na morjo narest nič vič. [5]Van ries pokažen kogá se muorta bat: buojtase Tistega ki potlè ki ubije, ima moznuost vreč du pakú. Ja, van dien, buojtase Telega. [6]Pet grabcu se na morebit prodajò za dva suda? Nale nanč dán od njih je zabjen pred Buogan. [7]Tud lasjè vaše glave so zaštieti. Na buojtase, vi vajata vič ku puno grabcu.

[8]An še van dien: Usak tek me spozna tapred juden, tud človieški Sin ga spozna tapred Božje anjuce; [9]pa tek me zavárže tapred judmì bo zaváržen tapred Božje anjuce.

[10]Usak tek bo guoru pruot človieškega Sina mu bo paršenkano, pa tek bo kleu Svetega Duha mu na bo paršenkano.

[11]Kár vas popejejo tapred šinagogo, mağištratan, an oblastnikan, se na glavjajta kakuo se bota venašal ol ki bota guaril, [12]zakí Sveti Duh vas navade tenčas kar bota muorli reč».

Na nakladuvajta bogatije

[13]Dán od folka muj jau: «Mešter, rec muojmu bratru naj spartì z mano premoženje». [14]Pa on je odguoru: « O mož, duo mej nardiu sodnik ol mašetar go nad vas?» [15]An jin je jau: «Gledtase an daržajtase deleč od usake nagudnost zakí tud če adan je tu obiunost njegá živlienje nie podložena njegá bogatiji». [16]Potlé je jau no pargliho: «Puoja negá bogatega možá so ble dale dobré fruge. [17]On je ražonú sam sabo: Ki nardìn, zakí nieman kan luožt muoje fruge? [18]An j jau: Nardin takuo: pobijen muoje hrame an zazidan buj velike an zberen usó ušenico an muoje to dobre. 19]Potle porčen mene: Dušica muoja, imaš na nucu puno dobrega za puno liet; opočise, jej, pi an varžise tu veseje. [20]Ma Buog je jau: čeudanast, že tolo nuoč te bo prašano tuoje živlienje. An kar si paračú čigá bo? [21]Takuo je tistemu ki spraulja bogatijo za se, an se na obogatì pred Buogan».

Previdinga

[22]Potlé je jau dišepulnan: «Zatuo jest van dien: na badajta za vašo živlienje, za tistega ki bota iedli; ne za vašo teluo, kuo se oblečetà. [23]Živlienje vaja vič ku ceringa an teluo vič ku oblieka. [24]Gledta urane: na sejejo an na požanjajo, niemajo ne skedinja ne salarja, an Buog jih cera.Ki dost vič ku tiči vi vajata! [25]Duo od vas, če tud se upiera, more doluožt no samò uro suojmu živlienju? [26]Če ries niemata možnost nanč za te narbuj malo rieč, za ka se glavjata za ostajake? [27]Gledta lilje, kuo rastejo: na predejo, na spleduvajo: nale jest van dien de nanč Salomon, z usò njegà slavo, sej oblečavu ku dná od njih. [28]Če ries Buog oblača takuo travò od puoja, ki donás je an jutre se jo varže čeu foran, dost vič vas, judje nevierni? [29]Na gledta zatuo ki bota jedli an pil, an na stuojta z zadievo na dušic: [30]za use tele reci se glavjajo judje sveta; pa vas Očá vie de jih matá potriebo. [31]Glejta rajš Božjo kraliestvo, an tele rečì van bojo dane na várh.

[32]Ne se bat, majhana truma, zakí vašemu Očí je bluo useč dat van suojo kraljestvo.

Runat buogimè

[33]Prodajta kar imata an dajtaga za buogimè; runajta športe ki na starejejo, dna neugasliva bogatija gu nebesih, tuk tatje na rivajo an tarme jih na vejedò. [34]Zakí tuk je tuoja bogatija, áto bo an tuoje sarcé.

Uràčanje gaspodarja

[35]Bodita paračani, s pasan na guj an s paržganin luminan; [36]bodita podobni tistin ki čakajo gaspodarja kar se urača od žembe, za mu subto odpriet, ku pride an potuče. [37]Blaženi tisti hlapci ki gaspodar na njegá uračanje jih ušafa šelé zbujení; resnično van povian, opása suoje oblieke, jih store luožt na mizo an puode jih zlužit. [38]An če pride u sred noči ol pred zorò an jih takuo ušafa, blaženi oní! [39]Viedta lepuo tuo: deb hišni gaspodar bi viedeu kadá pride tat, bi se na pustu arzbit hišo. [40]An vi stuojta paračani, zuok človieški Sin pride u tisti ur ki vi na misleta».

[41]Antadá Petar j jau: «Gospuod, tolo pargliho jo praveš za nas ol an za te druge?».
[42]Gospuod je odguoru: «Duo je ries poskárbnik poštén an modar, ki Gaspodar lože za poglavarja suoje služnosti, za podajat h cajtu miero ceringe? [43]Blažen tist hlapac ki gaspodar, kar pride, ga ušafa na njegá diele. [44]Pravično van povian, ga lože za poglavarja usieh suojih bogatiji. [45]Pa če tist hlapac bi jau u suojin sarcu: Gaspodar zamuja prìd, an bi začeu tuč hlapce an dikle, pit an se piant, [46]gaspodar tistega hlapca pride tu tist dàn u katerin manj ga čaka an na no uro ki na vìe, an ga ostruo štrafa an mu dà prestor miez nevierniku. [47]Hlapac ki, potlé ki je poznu vojo gaspodarja, na bo kuazu ol dielu po njegá voji, ušafa puno udàr; [48]tist pa ki, brez jo poznat, nardì reči uriedne udar, jih ušafa malo. Temu ki je bluo dano puno, puno bo pràšano; temu ki j bluo zakuaženo puno, bo pràšano zlo vič.

Ježuš an njegá tarplienje

[49]San paršu parnašat oginj na zemija; an kuo želejen de bi bluo že paržgano! [50]Je an karšt ki bon muoru sparjet, an kuo san križan dok nia dopunjen»

Ježuš uržuh arspora

[51]Al misleta de jest san paršu nosit mier na zemija? Ne, van dien, pa prelomitu. [52]Od sa za naprej u ni družìn pet judì [53]se arspartjo tri pruot dvieman, an dva pruot trem;

očá pruot sina an sin pruot očí,
mat pruot hčèr an hčì pruot mater,
tašča pruot neviesto an neviesta pruot taščo ».

Znamunje cajt

[54]Je guoru še folkan: «Kar videta no maglo itì gor od zahoda, subto dieta: Bo daš, an takuo rata. [55]An kar piha juga, dieta: bo gorkuo, an takuo pride. [56]Faučasti! Znata obsodit podobo zemjé an nebà, kuoj tuo de tel cajt ga na znata sodit? [57]An zakí na sodeta samì sabo kar je tu glih? [58]Kar greš s tuojin souražnikan tapred mağistratan, grede gled se zlihat z njin, za de bi te na veulieku tapred sodnika an sodnik bi te dau karčerierju an on bi te vargu u paražon. [59]Te zašiguran, na puojdeš uon dok na plačaš do čintežma».

Lukež - Kapitul 13 Pokuora

[1]Tu letist cajt so se predstabli niešni za mu poviedat gomez tiste Galileje, od katerih kri Pilatež j biu zmiešu s tistin od njih daritu. [2]Ježuš je uzeu besiedo an je jau: «Al četá reč de tisti Galileji bi bli buj krivi od usieh Galileju, zakí so tarpiel tisto srečo? [3]Ne, van dien, pa če se na spreobarneta, nardita usí letist konác. [4]Ol tistih osanajst, gor na katere i padu turam od Siloe an jih je ubú, al četá reč de so bli buj krivi od usieh prebivaucu Jerusalema? [5]Ne, van dien, pa če se na spreobarneta, nardita usí letist konac».

Pargliha jalove fige

[6]J poviedu an tolo pargliho: «Niešan j meu no figo usajenó u vinjale an j paršu gledat fruge, ma jih nia ušafu. [7]Antadá j jau dielucu od vinjala: Lej, so tri lieta ki hoden gledat fruge gor na telo figo, pa jih na ušafan. Odriezjo. Zakaj ma nucat zemjò? [8]Pa on muj odguoru: Gaspodar, pustijo še lietos dok jest ji skopan okuole an ji ložen gnuoji [9]an bomo vidli al doparnesé frugo za naprej; če ne, jo usiečeš».

Ozdrauljanje krempaste žené, tu saboto

[10]An krat je učiu u ni šinagogi tu saboto. [11]J bla tan na žená ki je miela od osanajst liet negá duhà ki joj daržú bunò; j bla skjučena an se nia mogla zraunit na majdno vižo. [12]Ježuš joj videu, joj parklicu h sebé an ji je jau: «Žená, si fraj tuoje boliezni» [13]an j je poluožu rokè. Subto tista sej zraunila an j hvalila Bogà.

[14]Ma poglavar šinagoge, zajezan zuok Ježuš j naredu tisto ozdravjenje tu saboto, sej obarnú pruot folku an je jau: «So šest dni u katerin se mùore dielat; u tiste zatuo pridita za se zdravjet an ne tu dan sabote». [15]Gospuod je orguoru: «Faučasti, al na odpné morebit, tu saboto, usak od vas uolá ol muša taz jazli, za ga pejat pìt? [16]An tala Abramova hči, ki zluodi joj daržú parvezano osanajst liet, al nia miela bit odvezana taz tele zaveze na dan sabote?». [17]Kar on je guoru tele reči, usían suojin souražnikan jih je bluo špot, medtem ki vas folk sej veseliu za usé čudeže od njegá dopunjene.

Pargliha zarne sienja

[18]Antá je guoru: «Kamú se someja Božje kraljestvo, an kamú ga podoben? [19]Je podobno ni zarni gorčice, ki an mož je uzeu an vargu čeu vart; potlé je zrastla an ratala tarš, an tiči nebà so se položli na nje varhé».

Pargliha fece

[20]An še: «Kamu podoben Božje kraljestvo? [21]Je podobno feci ki žená j uzela an je skrila u tri miere moke, dok je usá ustala».

Uoske urata. Judeji an pagani

[22]Je pasuvu po miestah an po vaseh, an učiu medtem ki je hodu pruot Jeruzalemu. [23]Niešan gaj prašu: «Gospuod al jih je malo tisti ki se zveličajo?». Je odguoru: «[24]Upenjtase za stopnit po uoskih uratah, zuok puno med njim, van dien, boj gledal stopnit, ma na bojo mogli. [25]Kar gaspodar hiše ustane an zapré urata, ostani tan uonè, začneta tuč na urata, an porceta: Gospuod odprinan. Pa on van odguori: Vas na poznan, na vian odkod sta. [26]Antadá začneta guarit: Smo jedli an pil pred tabo an ti si učiu po naših goricah. [27]Pa on potardì: Van dien de na vian odkod sta. Biežta taod mené usí vi ki dielata hodobije. [28]Tan bo jok an skripanje zobmi kar bota videl Abrama, Izaka an Jakopa an usé preroke u Božjo kraljestvo an vi zagnani uon. [29]Pridejo taz jutranja an taz zahoda, goz punoči an doz pudnè an bojo sediel na miz u Božjo kraljestvo. [30]An glejta, so kajšni od te zadnjih ki bojo te parvi an kajšni od te parvih ki bojo te zadni».

Erodež lesica

[31]Tenčas so se parbližal niešni farizeji za mu reč: «Poberise an biež tle odtod, zakí Erodež te če ubit». [32]On je odguoru: «Biežta pravt tisti lesic: Lej, jest lovin zluodje an dielan zdravila donas an jutre; an te treči dàn finin. [33]Pa je trieba de donas, jutre an pojutarnjin gren po muoj pòt, zakí nia moč de an prerok umria uonz Geruzalema.

Skreganje Geruzalemu

[34]Geruzaleme, Geruzaleme, ki ubivaš preroke an kamanjaš tiste ki so pošjani h tebé, ki krati san teu zbrat tuoje snuove ku kakuoša suojo kovado tapod peruotan an vi niesta tiel! [35]Glej, vaša hiša van je puščená prazna! Van dien ries de me na bota videl do tistega cajta u katerin porčetà: žegnan tist ki hode u Gospuodovin imenu! ».

Lukež - Kapitul 14

Zdravjanje idropika tu saboto

[1]No saboto i biu stopnu u hišo dnegà farizeja poglavarja za kosit an judje so ga merkal. 2]Pred njin j stau an idropik. [3]Ježuš sej obarnú pruot očakah leca an pruot farizejan an je jau: «Al je parpuščenó al ne zdravjet tu saboto?». Pa onì so mučal. [4]On gaj uzeu za rokò, gaj ozdraveu an gaj saludú. [5]Potlé j jau: «Duo od vas, če an uól ol an mús mu pade tu počau, ga na veulieče uon subto tu dan sabote?» [6]An nieso mogli odguorit nič telin besiedan.

Zbieranje prestoru

[7]Potlè ki je videu kakuo pouerbani so se zbieral prestore, i poviedu njin na pargliho: [8]«Kar si pouabjen na ojceta od kakega, ne se luožt tu te parvi prestor , deb bi na biu drug pouabjen buj uriedan ku ti [9]an tist ki je pouabu tebé an njegá pride an te porče: Pustimu prestor! Antadá boš muoru s sraman uzet te zadnji prestor. [10]Pa kar si pouabjen, ložise tu te zadnji prestor, za de kar te bo vidu tek tej pouabu bi te jau: Parjateu, puj buj naprej. Antadá boš meu čast tapred usian povabnikam. [11]Zakí usak ki se pouzdigne bo znižan an tek se zniža bo uzdignjen».

Zbiera povabjenih

[12]Potlé je jau tistemu ki gaj biu pouabu: «Kar ponudeš kosilo ol vičerjo, ne pouàbit tuoje parjatelje, ne tuoje bratre, ne tuoje žlahte, ne te bogate bližnje, za de an oní bi te na pouabli par njih kraju an ti bi meu uračanje. [13]Na obárno kar daš no prejedilo, pouabi te buoze, te krempaste, te čuotaste, te sliepe: [14]an boš blažen zak niemajo za te uornit. Ušafaš ries lon na ustajenje tih pravih».

Uabjeni ki na sprimejo

[15]Dan od tih uabjenih, kar j ču tuole, muj jau: «Blažen tek bo iedu kruh u Božje kraljestvo!». [16]Ježuš je odguoru: «An mož j dau no veliko vičerjo an j nardiu puno uab. [17]Ob ur vičeri, je pošjú njegá hlapca za reč tin uabjenin: Pujta, je pront. [18]Pa usí, pru usí, so začel se veguarjat. Te parvi j jau: San ukupu no njivo an jo muoren itì gledat; te prosen rajtime veguarjan. [19]An drug j jau: San ukupu pet paru uolú an gren jih provuvat; rajtime veguarjan. [20]Drug j jau: San se oženú zatuo na moren prid. [21]Kar sej uarnú hlapac j poviedu use tuole gaspodariu. Antadá hišni gaspodar, jezan, j jau hlapcu: Biaš uon subto če po goricah an če po potìah mieste a parnes tle te buoge, te krempaste, te sliepe an te čuotaste. [22]Hlapac j jau: Gospuod, j nareto takuok si kuazu, pa je še prestora. [23]Antadá gaspodar j jau hlapcu: Biaš uon po potìah a če po priesukah, parsilih stopnit, za de muoja hiša bo puna. [24]Zuok van dian: Nobedan tistih judì ki so bli uabjeni pokuse muojo vičerjo».

Zapustit kar se má drazega

[25]Zakí puno judì so hodil čeh njemú, on sej obarnú an j jau: [26]«Če dan pride čeh mené an na sauraž suojga oči, suojo mater, ženó, snuove, bratre, sestré an parfin suojo živlienje, na mor bit muoj dišepul. [27]Tek na nose suoj križ an na gre za mano, na more bit muoj dišepul.

Zapustit predusém suojo blaguo

[28]Duo od vas, če čé zazidat an turam, se na usedne priat za rajtat špezo, če ima mòžnost za jo nest na dovaršitu? [29]Za uganit de, če varže fondo an na rivà finit dielo, usi tisti ki videjo bi začel se špodielat, an bi jal: [30]Tel j začeu zidat, pa nie rivú finit dielo. [31]Al pa kisadan kraj, priat ku itì u uiskò pruot druzega kraja, se na usedne priet za pregledat ce more stat pruot z deset taušint judì tistemu ki hode pruot z dvist taužint. [32]Če ne, kar te drug j še deleč, mu pošja marin za mier. [33]Takuo usak od vas ki na zapusti usó suojo blaguo, na more bit muoj dišepul.

Ne bit naslani

[34]Sù je dobar, ma če an sù zgubi sauor, s kogun se ga osolì? [35]Nie nuc ne za zemjo ne za gnuoj an takuo ga metajo proč. Tek ima uha za zastopit naj zastope».

Lukež - Kapitul 15

Tri parglihe milosti

[1]Mu so se parbližal usi publikani an griešniki za ga poslušat. [2]Farizeji an pisarniki so quantal: «Tel sparjema griešnike an ìje z njim». [3]Antadá on jin je poviedu tolo pargliho:

Zgubjena ucá

[4]«Duo od vas če ima stuo učè an zgubi adnó, na pustì tih devetandevedeset u puščavo an gre za tisto zgubjenó, dok jo na ušafa? [5]Kar jo ušafa, jo polože gor na rame vas veseu, [6]gre damù, pokliče parjatelje an bližnje rekoč: Veselitase z mano, zakí san ušafu muojo ucò ki je bla zgubjená. [7]Takuo, van dian, bo vič vesejá gu nebesih za negá griešnika spreobarnjega, ku za devetandevedeset pravičnih ki niemajo potriebo spokorienja.

Zgubjen sud

[8]Ol katera žená, če ima deset sudu an zgubì dán, na paržgé lumin an pomedé hišo an gleda varno dok jo na ušafa? [9]An potlé ki jo ušafa, parkliče parjatelce an bližnje an die: Veselitase z mano, zuok san ušafala sud ki san bla zgubila. [10]Takuo van dien, je vesejé pred anjucan Buoga za adnega samega griešnika ki se spokori».

Lump sin

[11]J jau še: «An mož j meu dva snuova. [12]Te narbuj mlad j jau očí: Očá, dam part premoženja ki me špetà. An očá je spartiu med njim premožìenje. [13]Ne puno dni potlé, sin buj mlad, j pobrau njegá reči an je šu u ni deleči vasi an tan je opravu uso njegá premožìenje kier je živéu naròdno. [14]Kár j špindú usé, u tisti vas i paršla na velika mizerja an on j začeu bit tu potriebo. [15]Antadá j šu an sej luožu na šervicih nega prebivauca tiste dežele, ki gaj pošjú praseta past. [16]J biu teu se odtaščat z rožìčan ki so iedli praseti; pa obedan mu jih nia dajavu. [17]Antadà sej uarnú u sebé an je jau: Ki dielucu tan u hiš muojega očí imajo obieuno kruha an jest tle ukrepuvan za lakotjo! [18]Ustanen an puoden čeh muojmu očí an mu porčen: Očá, san grešiu pruot Nebesa an pruot tebé; [19]niesan vič uriedan bit kličen tuoj sin. Sprimime ku adnega od tuojih hlapcu. [20]J šu an sej pobrau pruot njegá očí.

Kár j biu še deleč očá gaj videu an zganjen muj leteu pruot, mu sej vargu na šijo an gaj bušnu.
[21]Sin múj jau: Očá, san grešiu pruot Nebà an pruot tebé, niesan vič uriedan bit kličen tuoj sin. [22]Ma očá j jau hlapcan: Hitro, parnesita tle narbuj lepo oblieko an preoblečitaga, ložitamu parstan na parst an čaruje na nogah. [23]Prarnesita te debelo telé, ubitaga, jejmo an dielmo guod, [24]zakí tel sin j biu martu an sej uarnú na živlienje, j biu zgubjen an je biu ušafan. An so sačel praznovat.

[25]Te guorš sin sej ušafavu tan u njivah. Na uračanje, kar j biu blizo hiše, j čú muziko an plesì; [26]j poklicu negá hlapca an gaj prašu ka bi bluo usé tuole. [27]Hlapac muj odguoru: Sej uarnú tuoj brat an očá j stuoru ubit te debelo teleté, zakí gaj imeu nazaj zdravega an riešenega. [28]On sej zajezu, an nie teu stopnit. Antadá očá j šu uon za ga prosìt. [29]Pa on je odguoru suojemu očí: Glej, jest te sluzen puno liet an niesan maj prelomu no tuojo zapuoved, an ti me nies maj dau nega kozliča za praznuvat z muojin parjateljan. [30]Pa sa ki tel tuoj sin ki je požgru tuojo premožìenje z pelandam, za anj si ubú te debelo telé. [31]Muj odguoru očá: Sin, ti si nimar z mano an use kar j muoje je tuoje; [32]pa sej muorlo praznovat an se veselit, zakí tel tuoj brat j biu martu an sej uarnú u zivlienje, j biu zgubjen an je ušafan».

Lukež - Kapitul 16

Poštén skarbnìk

[1]J guoru še dišepulnan: «Je biu an bogát mož ki je meu negá skarbnika, an tel je biu obdužjén tapred anj de je opravju njegá pošestvo. [2]Gaj poklicu an muj jau: Kaj tuole ki čujen guarit od tebé? Dajme ratingo od tuoje aministracije, zakí na moreš bit vič skarbnik. [3]Skarbnik sej jau med sabo: Ki nardin sa ki muoj gaspodar me uzame aministracjon? Matikat nieman močì, petjat mej špót. [4]Vien jest ki narest za de, kar bon odločen od aministraciona, bi biu kajšan deb me pobrau u njegá hišo. [5]J poklicu dnega za dnega dužnike gaspodarja an j jau te parvemu: [6]Ti dost si dužan muojmu gaspodariu? Tist je odguoru: stuo sodù oja. Muj jau: Uzam tuojo ričevudo, sedin an napiš subto petdeset. [7]Potlé j jau druzemu: Ti dost si dužan? Je odguoru: Stuo kiznenku ušenice. Muj jau: Uzam tuojo ricevudo an napiš osandeset. [8]Gaspodar j hvalu tistega srànastega skarbnika, zakí j dielu s kuštnost. Sinuovi telega sveta, ries, pruot njih glihan so buj kuštni ku sinuovi lučì.

Sudi

[9]Dobró, jest van dian: Poskarbita parjatelje z nečisto bogatijo, zakí, kar tista zmanka, vas sprimejo u venčni domovin.

[10]Tek je poštén tu malo, je pošten tud tu puno; an tek je sranast tu malo, je sranast an tu puno.

[11]Če pa niesta bli poštení tu sranasti bogatiji, duo van parporoči tisto resnično? [12]An če niesta bli poštení tu juški bogatiji, duo van da vašo?

[13]Nobedan hlapac more služit dva gaspodarja: ol bo sauražu dnegà ol bo jubu te druzega al pa se naveže dnemù an bo žmagu te druzega. Na morta služit Bogà an bogatijo».

Pruot farizejan

[14]Farizeji, ki so bli partakani sudan, so poslušal use tele reči an so ga zažmagoval. [15]On j jau: «Vi se daršta pravični tapred judèn, pa Buog požna vaše sárca: kàr je pohvaljeno miez juden je hudobno tapred Buogan. [16]Lec an preroki gredò do Janeža; od tenčas za naprej je oznanjeno Božje kraliestvo an usak se upenja za stopnit not.

Lec

[17]Je buj lahkó de bojo miel konác nebuo an zemjá, rajš ku pade samuo na lìnica leca.

Neodveznost žembé

[18]Usak tek zavárže suojo ženó an ožene drugo, nardì nečistost; tek ožene no ženó zavarženo od možà, nardì nečistost.

Te žleht bogat an buog Lazar

[19]Je biu an bogát mož, ki sej oblaču s porporo an z bisan an usé dni sej prejedavu. [20]An petjar, po imenu Lazar, je ležu na urata, pun ràn; [21]nagudan se odtaščat s tistin ki je padalo doz te bogatega mize. Parfin pisí so hodil lizat njegá rane. [22]An dàn te buožac je umáru an anjuci so ga nesli u naruoče Abrama. Je umáru an te bogát an je biu podkopan. [23]Kar j stau taun paklu miez nadluog, je uzdignu oči an je viu na delečin Abrama an Lazara blizo njegá. [24]Antadá j jau uečè: Očá Abramo, usmilse čez me an poší Lazara naj potòča tu uadò punto od pársta an naj zmoče muoj izík, zakí tel plemen me gejzla. [25]Pa Abram je odguoru: Sin, zmisinse de si sparjeu tuoje blaguo cajtu živlienja an Lazaro useglih njegá nadluoge; sa pa on je tolažen an ti si tu sred nadluog. 26]Povárh, miez nas an vas je položena na velika globočina: tisti ki tle od tod čejó pasat čeh van na morjo, ne atandotuod se more prepasat do nas. [27]An tist je ponoviu: Antadá, očá, te prosen za de ga pošjaš ceh hiš muojega očí, [28]zuok iman pet bratru. Naj jih skrega, de na pridjo an oní tu tel prestor nadluog. [29]Pa Abram je odguoru: Imajo Mojžeža an preroke, naj nje poslušajo. [30]An on: Ne, očá Abramo, pa če kajšan od tih martvih puode čeh njin, se zgrivajo. [31]Abram je odguoru: Če na poslušajo Mojžeža an Preroke, nanč če dán ustane od smarti bojo prepričani».

Lukež - Kapitul 17

Pohujšanje

[1]J jau še suoin dišepulnan: «Je glauno de ratajo pohujšanja, pa gorija temú s katerin se godjò. [2]Je buojš za anj de mu ložjo an mlinarski kaman za šijo an de ga varžejo du muorje, rajš ku pohujšat adnega telih malih. [3]Vartase samì sabo!

Bratuška pobuojšanje

Če an tuoj brat grešì, skreg ga; pa če se griva, paršenkimu. [4]An če grešì pet krat na dàn pruot tebé an sedan krat te dia: Se grivan, ti paršenkimu».

Muoč viere

[5]Apoštulni so jal gospuodu: [6]«Zrasti našo viero!» Gospuod je odguoru: « Če bota imiel viere tarkaj ku na zarnica gorčice, bi mogli reč telemu molarju: Bod vedárt an presajen tu muorje, an on bi vas poslušu.

Zlužit s ponižnostjo

[7]Duo od vas, če ima negá hlapca ki orà ol pase trumo pastiersko, mu porčé kar se uárne od njive: Puj subto an ložise na mizo? [8]Al mu na porčé rajš: Paračajme za ijest, podvise oblieko an služime, dok niesan sniedu an pìu, an potlè boš iedu an piu an ti? [9]Se bo daržú dužan pruot hlapcu, zuok je dopuno sparjete zapuovedi? [10]Takuo an vidruz, kar naredeta usé tiste ki van je bluo kuaženo, recita: Smo namarani hlapci. Smo nardil kar smo bli dužnì narest».

Deset lebrozu

[11]Cajtu hoje pruot Jerusaleme, Ježuš je prehodu Samarijo an Galilejo. [12]Kar je stopnu u ni vàs, mu so paršli pruot deset lebrozu, ki, potle ki so se ustabli na delečin, [13]so uzdignil glas, rekoč: «Ježuš mester, usmilse čez nas!». [14]Ku jih je videu, Ježuš je jau: «Biešta se kazat Gospuodan». An medtem ki oní so šlì, so bli ozdravjeni. [15]Dan od njih, kar sej videu ozdravjen, sej uarnú an je hvalu Bogà na glas; [16]an sej vargu na Ježušove noge za ga zahvalit. Je biu an samaritan. [17]Ma Ješuš je pomerku: «Al nieso bli zdravjeni usieh deset? An ti drugi devet kie so? [18]Se nie ušafalo druzega ki bi se uarnú za častit Bogà ku telega juška?». An muj jau: [19]«Ustán an biaž; tuoja viera tej ozdraviela!».

Parhod Bozjega kraljestva

[20]Kar so ga prašal farizeji: «Kadá pride Božje kraljestvo?, je odguoru: [21]Božje kraljestvo na pride za parjubit máranje, an nobedan na porčé: Lejga tle, ol: lejga tan. Zakí Božje kraljestvo je med vam».

Dàn človieskega Snu

[22]Je še jau dišepulnan: «Pride dàn u katerin bota želiel videt še samuo an krat človieškega Sina, pa ga na bota videl. [23]Van porčejo: Lejtaga tan, ol: Lejtaga tle; na hodita, na hodita za njim. [24]Zakí ku blisk, ki fárkne an ki se laščì od negà kraja čeu te drug od nebà, takuo bo človieški Sin u suojin dnen. [25]Pa priet je potriebno de on bi tarpeu zló an bi biu odváržen od telega naroda. [26]Ku kar j ratalo cajtu Noe, takuo bo u dnevu človieskega Sina: [27]so jedli, so pil, so se ženil, do dnà u katerin Noé je stopnu u bàrko an j paršu potuop an jin je stuoru usìan narest konác. [28]Takuo ki je ratalo tud u cajtah Lota: so jedli, so pil, so kupuval, so prodajal, so sadil, so zidal; [29]pa u dneve u katerin Lot je stopnu uons Sodoma sej uliu oginj an šolfer doz nebà an je stuoru narest konác usijan. [30]Takuo bo u dneve u katerin človieški Sin se ovade. [31]U tistin dnevu, tek se ušafa na teraco, če njegá reči so du hiš, naj se na znižuva za jih uzet; takuo tek se ušafa taun njiv, naj se na urača. [32]Zmisnitase na Lotovo ženó. [33]Tek bo gledu rešit suojo živlienje jo zgubì, tek pa jo zgubì jo odrešì. [34]Van dian: u tisti nuoč dva se ušafata na pastejo: dan bo uzet an te drug puščén; [35]dvie žené bojo mliele u letistin prestoru: adná bo uzeta an ta druga puščená»: [36]. [37]Antadá dišepulni so ga prašal: «Kie, Gospuod?». An on jin je odguoru: «Tuk bo marlič, ato se spravejo tud urane».

Lukež - Kapitul 18

Hudoban sodnik an nadlogna uduova

[1]Jin je jau no pargliho gor na potriebo molit nimar, brez se utrudit: [2]U nin nieste j biu an sodnik, ki se nie bau Bogà, an nie maru nobednega. [3]U tistin mieste je bla tud na uduova, ki je hodila čeh njemú an je guarila: Dajme pravico pruot muojemu souražniku. [4]Za an liep cajt on nie teu; ma potlé sej jau sam sabo: An če se na bojn Boga an me na mara nobednega, [5]zakí tala uduova je takuo madlogna j dàn pravico, za de na pride saldo me nadlieguvat». [6]An Gospuod j doluožu: «Al sta čul ki guorì hudoban sodnik. [7]An Buog na dà pravico suojin vebranin ki uečejo nuoč an dàn pruot njemú, an jih store na duzin čakat? [8]Van dien de jin da pravico hitro. Pa človieški Sin, kar pride, al ušafa viero na zemija?»

Farizéj an publikan

[9]J jau še tolo pargliho za niešne ki so pardaržuval bit pravični an so žmagal te druge: [10]«Dva možà sta se uzdiginla na tempil za molit: dán j bie farizéj an te drug publikan. [11]Farizéj, stoje, j molú takuo: O Buog, te zahvalen de niesan ku ti druzi človieki, tatie, nepravični, nečisti, an nanč ku tel publikan. [12]Se postin dvakrat na tiedan an plačujen desetice od kar iman. [13]Pa publikan, sej ustabu na delečin an nie uagu nanč uzdigint očì u nebuo, ma sej tuku na pètu an j guoru: O Buog, usmilse čez me griešnika. [14]Jst van dian: tel sej uarnú damù veguarjan, pruot tistemu druzemu, zakí tek se pouzdigne bo znižan an tek se zniža bo uzdignjen».

Ježuš an otróc

[15]Mu so predstavli tud otroké de jih pobòža, pa dišepulni, kar so vidli tuole, so jih kregal.
[16]Antadá Ježuš jih je stuoru prid naprej an j jau: Pustita naj otroc hodjo do me, na branita jin zakí tistin ki so ku oní spada Božje kraljestvo. [17]Resnično van dien; tek na sprime Božjo kraljestvo ku an otrók, not na stopne».

Bogat oblastnik

[18]An oblastnik gaj prašu: «Dobar Mešter, ki mán narest za podobit venčno živlienje?»
[19]Ježuš muj odguoru: « Zaki me kličes dobar? Nobedan nia dobar, če ne dán sam, Buog. [20]Ti poznaš zapuovedi: ne rumat nečistosti, ne ubivat, ne krast, ne falšasto pričat, spoštuvi tuojga očí an tuojo mater». [21]Tist je jau: «Usé tuole san spoštuvu že od muoje mladuost». Kar j ču tuole, [22]Ježuš muj jau: «Na rieč še te manka: prodí usé kàr imaš, arzdajga tin buozin an boš meu no bogatijo u nebesih; potlé puj an hód za mano». [23]Ma tist, kar j ču tele besiede, je ratu žalostan, zakí j bju zlo bogat.

Obarnost od bogatije

[24]Kar Ježuš gaj videu j jau: «Kuoj težkuo, za tiste ki imajo bogatije stopnit u Božjo kraljestvo. [25]Je buj lahnó za negá kamela pasat uonz igleno uhuo ki za nega bogata stopnit u Božje kraljestvo!». [26]Tisti ki so poslušal so jal: «Antadá duo bo mogú bit zveličan?». [27]Je odguoru: «Kar je nemogočno judèn, je mogočno Bogu».

Obečana lon za zataìenje

[28]Antadá Petar j jau: « Mi smo pustil usé reči an smo šli za tabo». [29]An on je odguoru: «Resnično van povian, nie nobednega ki bi pustu hišo ol ženó ol bratre ol starše ol snuove za Božje kraljestvo, [30]brez sprimit zló vič u telin cajtu an venčno živlienje u cajtu ki pride».

Trečo oznanilo maltre

[31]Potlé je uzeu za sabo te Dvanajste an jin je jau: «Glejta, mi gremo u Jerusaleme, an usé kar i bluo pisano od preroku nad človieškin Sinan se dopune. [32]Bo dan paganan, špodielan, žmagan, pokrit s plunjo [33]an, potlé ki ga gazlajo, ga ubijejo an te treči dàn ustane od smartì». [34]Pa nieso zastopil nič od tuolega; tisto guorienje je ostajalo tameno za nje an nieso zastopil kàr on j biu poviedu.

Te sliep Jerika

[35]Medtem ki so se bližal Jeriku, an sliep j biu usednjen po pot za petjat. [36]Kar j ču pasuvat judi, j prašu kaj ratuvalo. [37]So mu odguaril: «Pasuva Nazarenski Ježuš!». [38]Antá j začeu uekat: «Ježuš, Davidu Sin, usmilse čez me!». [ 39]Tisti ki so hodil naprej so ga kregal, za de bo muču; pa on j šu naprej še buj močnuo: «Davidu Sin, usmilse čez me!». [40]Antadá Ježuš sej ustabu an j kuazu de naj mu ga parpejejo. Kar muj biu blizo, gaj prašu: [41]«Ki češ de nardin za te?» On je odguoru: « Gospuod de jest bi meu nazaj ogled». [42]Ježuš muj jau: «Mej nazaj ogled; Tuoja viera tej rešila». [43]Subto j nazaj videu an j začeu iti za njin an hvalu Boga. An vas folk, kar i tuole vidu, j zahvalu Boga.

Lukež - Kapitul 19

Zakéj

[1]Kar je stopnu tu Jeriko, je prehodjuvu miesto. [2]An glej an mož po imenu Zakéj, poglavar publikanu an bogat, [3]j silu videt kater bi biu Ježuš, ma nia rivù zauoj folka, zakí j biu majhan na vesokuost. [4]Antadá j leteu naprej an, za de ga bo videu, je stopnu gor na no figo, zakí j biu muoru pasat atotode. [5]Kar j paršu na prestor, Ježuš je uzdignu zgled an muj jau: «Zakéj, stopni dol subto, zakí donas se man ustabt tu tuojo hišo». [6]Naglo j stopnu dol an gaj sparieu pun vesejá. [7]Kar so vidli tuole, usí so gamlal: «J šu stanuvat čeh nemú griešniku!» [8]Ma Zakéj je ustú an j jau Gospuodu: «Glej, Gospuod, jest dan pu muoje bogatije tin buozin; an če san gajufú kakega, uarnen štier krati tarkaj». [9]Ježuš muj odguoru: «Donas rešitu je stopnila tu teli hiš, zuok an on je Abramski sin; [10]ries človieški Sin j paršu gledat an riešit kar j bluo zgubjenó».

Pargliha od sudu

[11]Medtem ki oní so puslušal tele reči, Ježuš je poviedu še no pargliho zak j biu blizo Jerusalema an oní so rajtal de Božje kraljestvo bi se parkazalo od minuta do minuta. 12]Zatuo je jau: «An mož vesokega naroda je šu u nin delečín prestoru za sparjet an kraju napis an potlé se uarnit. [13]J poklicu deset hlapcu an jin je dau deset sudu, medtem ki ji jau: Frugtajih do muoje uračanje. [14]Pa suoji vaščjani so ga sauražli an so mu pošjal zada an marin za reč: Nečemo de tel pride krajuvat gor na nas. [15]Kar sej uarnú; potlé ki je biu udobju napis od kraja, j stuoru poklicat hlapce katerin j biu dau sude, za videt dost usak j biu frugu. [16]Sej predstavu te parvi an je jau: Gospuod, tuoj sud je frugu druzih deset sudu. [17]Muj jau: Dobró, bardak hlapac; zakí s se pokazu poštén tu malo, uzam oblast gor na deset miesta. [18]Potlé sej predstavu te drug an j jau: tuoj sud, gospuod, je frugo druzih pet sudu. [19]An telemu j jau: An ti boš poglavar pet miestu. [20]I paršu potlé an te drug an j jau: Gospuod glej tuoj sud, ki san ga daržu skranjen u fazuole; [21]san te se bau ki si an oster človek an jemaš kar nies luožu na skrambo, žanješ kàr nies usjau. [22]Muj odguoru: s tuojin besiedan te bon sodiu, hud hlapac! Si viedeu de san an ostar mož, ki jeman kar niesan luožu na skrambo an žanjen kar niesan usjau; [23]zakí pa nies luožu muojga suda na banko? Na muojo uračanje s ga biu potegnu z interešmi. [24]Je jau potlé tin predstauljenan: Usamitamu sud an dajtaga temú ki jih ima deset. [25]So mu odguaril: Gospuod, jih ima že deset! [26]Van dian: Temú ki ima bo dano; pa temú ki niema bo jémano an kar ima. [27]An tisti muoji sauražniki ki nieso tiel de ratan njih kraj, parnesitajih tle an ubitajih tapred mano».

JEŽUŠ U JERUSALEMU



Mešjanski prehod u Jerusalem

[28]Kar j jau tele reči, Ježuš je šu pred tin druzin gorpruod Jerusalemu.

[29]Kar je biu blizo Betfagea an Betani, blizo brega kličan od Ojke, j pošjú dva dišepulna an jin je jau: [30]«Biežta u nauredični vasi; kar puojta not ušafata negá zerebé parvezanega, gor na katerin nie majdan stopnu; odvezajtaga an parpejajtaga san. [31]An če kajšan van bo prašu: Za ka ga odpénjata?, porčetà takuo: Gospuod ga má potriebo». [32]Ti pòšjani so šli an so ušafal usé takuok jin je biu jau. [33]Medtem ki so odpenjal zereba, gruntovci so jin jal: «Zakí odpenjata zereba?». [34]Oní so odguaril: «Gospuod ga ma potriebo».

[35]Antadá so ga pejal čeh Ježušu; an potlé ki so vargli njih mantilne gor na zereba, so stuorli stopnit gor Ježuša. [36]Gredè ki on je stopnjuvu, so arzgarnjuval mantilne gor na pot. [37]J biu že blizo znižanje Ojskega brega, kar vas folk dišepolnu, uriščè, j začeu Bogà hvalit na glas, za usé čudeže ki so vidli, an so guaril:

[38] Blažen tek hode,
kraj, u imenu Gospuoda.
Mier u nebesa,
an slava na višavah nebà.

Pohvalienje suojih dišepulnu

[39]Niešni farizéj miez folka so mu jal: «Mester, skreg tuoje dišepulne». [40]Pa on je odguoru: «Van dien de, če teli buojo mučal, bojo uekal kamani».

Ječanje na Jerusalema

[41]Kar j paršù blizo, na zgled miesta, j zajoku gor na njo, an je jau: [42]«Če si bla zastopila an ti, tu tel dan, pot merà. Pa j že bla skrita tuojin ùočan. [43]Pridejo dnevi za te u katerin tuoji souražniki te obimejo s trinčejam, te obkuolajo an te stisnejo na usé kraje; [44]zasujejo tebé an tuoje snuove not u tebé, an na pustjo u te kaman na kamana, zakí nies spoznala cajt u katerin si bla obiskana».

Prodajaci arzgnani od timpilna

[45]Potlé ki je stopnu na tempil, ja začeu lovit prodajace, [46]rekoč: «Je pisano:

Muoja hiša bo hiša molitve.
Pa vi sta jo nardil no jamo tatù».

Učenja u tempilne

[47]Usak dàn je učiu u tempilne. Najviši gospuodi an pisarniki so gledal mu narest konác an takuo tud menitniki folka; [48]ma nieso viadli kuo nardit, zakí vas folk sej zanašu na njegá besiede.

Lukež - Kapitul 20

Ježuša oblast

[1]An dàn, medtem ki je učiu judi tan u tempilne, an je oznanju Božjo besiedo, so se parbližal najviši gospuodi an pisarniki s staršam an so se obarnil na anj an so jal: [2]«Povejnan s kizadno oblastjo ti dielaš tele rečì ol duo tej dau tolo oblast». [3]An Ježuš jin je jau: «Van nardin an jest no prašanje an vi odguaritame: [4]Karst Janeža je hodú od Nebesih ol od judì?» Antadá oni so se boril mies njih: Če [5]porčemò od nebesih, odguari: Zakí mu niesta vierval?! [6]An če diemo od judì, vas folk nas okamanjà, zakí je prepričan de Janež je an prerok. [7]Zatuo so odguaril de na vedo. [8]Ježuš jin je jau: «Nanč jest van dian s kizadno oblastjo dielan tele reči».

Pargliha pobivaucu vinjalja

[9]Potlé j začeu pravt folku tolo pargliho: «An mož je usadiu an vinjau, gaj parporočiu niešnin dielucan an je šu deleč za puno cajta. [10]Pár cajtu, j pošjú negá hlapca čeh tistin dielucan za de mu dajò part frug od vinjalja. Ma dieluc so ga stukli an so ga odgnal s praznim rokàm. [11]Je pošjú druzega hlapca, pa oní so stukli an telega, so ga zasramoval an so ga pošjal nazaj s praznim rokam. [12]J pošjú še trečega, ma an telega so ga ranil an so ga odgnal. [13]Antadá j jau gaspodar vinjalja: Kaj man narest? Pošjan muojga edinega Snu; morebit njegá bojo spoštuval. [14]Kár so ga vidli, dieluc so se kregal med njim an so guaril: tel je uérb. Ubimoga an takuo premoženje bo naše. [15]An so ga odgnal uonz vinjalja an so ga ubil. Ki nardì sa telin gaspodar vinjalja? [16]Pride an ubije tiste dieluce, an zakuaže druzin vinjau». Pa oni, ki so čul tuo, so zauekal: «Deb na bluo maj!». [17]Antadá on sej obarnú pruot njim an j jau: «Kaj pa tiste ki je pisano:

Kaman ki zidari so škartal, je ratu kanton?

[18]Usak ki pade na tist kaman se natriesketà an tistemu ki pade na sè, ga začeferjà». [19]Antadá pisarniki an venči gospuodi so gledal ga popast, pa so se bàl folka. So bli zastopil de tisto pargliho joj biu poviedu za nje.

Taša Cezarju

[20]So začel ga špegat an so pošjal sodelovauce, ki bi se zamažuval za pravične človieke, za ga trefit na fálu tu njegá besiedah an potlè ga dàt oblasti an možnosti rigierovca. [21]Teli so ga prašal: «Mester, vemo de guoriš an učiš s postenùosti an na gledaš nebednemu tu gobac, ma učiš po rešnic Božjo pòt. [22]Al je dopuščenó de mi plačuvamo taše Čezarju?» [23]Zakí je poznu njih hudobnost, j jau: 24]«Pokazajtame an súd; či je podoba an napis?» So odguaril: «Čezarjova». [25]An on j jau: «Dajta ries Cezarju kar je Cezarjove an Bogu kar je Božjega». [26]Takuo nieso mogli ga ušafat na fàlu tapred judmì an, začudvani od njegá odguora, so zamučal.

Smartustajenje

[27]Potlé mu so se parbližal niešni sadučeji, ki nejajo de je smartustajenja, an so mu predstabli tolo prašanje: «[28]Mešter, Mojžež nan je zapoviedu: Če kajšnemu umria an brat ki ima ženó, ma brez sinuovu, njegá brat muore uzet uduovo de bi dau ròd suojmu bratru. [29]J bluo sa sedan bratru: parvi, potlé ki sej oženu, je umaru brez snuove. [30]Antadá joj uzeu te drug [31]potlé te treč an takuo usí sedan; an so usí umarli brez pustit snuove. [32]Na zadnjo je umarla tud žená. [33]Tala žená ries, tu smartiustajenje, či bo žená? Zakí usí sedan so jo miel za ženó. [34]Ježuš je odguoru: «Snuovi telega sveta jemajo ženó an jemajo možà; [35]pa tisti ki so uriedni te druzega sveta an od smartiustajenja, na jemajo žene ne možà; [36]an nanč na morjo vič umriet, zak so zglihani z anjucam an, zakí so snuovi od smartiustajenja, so snuovi Bogà. [37]Ki potlé ti martvi ustajajo, ga je pokazu tudi Mojžeš, kar kliče Gospuoda: Buog Abrama, Buog Isaka, Buog Jákoba. [38]Buog nia Buog tih martvih, pa od te živih; zak usí živjo za anj». [39]Antadá so jal niešni pisarniki: «Mester, si preguoru lepuo» [40]An nieso uagal vič runat druge prašanja.

Krištuš, sin an gospuod Davida

[41]On potlé j jau: «Kuoj tuo ki guarjo de Krištuš ej sin Davida, če glih David tu bukva od šalmu die:

[42] Je jau Gospuod muojemu Gospuadu:
sednise na muojo desno,
[43]dok ložen tuoje sauražnike
za stolič muojih nog?

[44]David sa ga klice Gospuod; zatuo kuo more bit njegá sin?

Pisarniki sojeni od Ježuša

[45]An medtem ki vas folk j poslušu, je jau dišepulnan:[46]Gledtase od pisarniku ki jubejo pohajat z dugmi obliekam an jin je useč bit saludani na goricah, imiet te parve stolé u šinagogah an parve prestore u ojcetah; [47]požgerjajo hiša uduov, an za podobo runajo duge molitve. Oní sprimejo no obsojo buj ostro».

Lukež . Kapitul 21

Súd uduove

[1]Kar je uzdignu oči, i videu niešne bogate ki so metal njih ufarje du bogatijo. [2]J videu tud no buogo uduovo ki je metala dvie palanke [3]an j jau; «Resnično van povian: tala uduova, buoga, j ložlá vič ku usí. [4]Usí teli, sa, so dal za ufar njih nepotriebno, tala pa u nje mizeri j dala usé kar i miela za živiet».

Poguba Jerusalema

[5]Medtem ki niešni so se menal od timpilna an od lepih skal an od objubjenih daritu ki so ga oflokuval, j jau: «[6]Pridejo dnevi u katerin, od usegá kar se čudvata, na ostane kaman na kamana ki na pride opravjeno». [7]So ga prašal; «Mešter, kadá se bo godilo tuo an kater bo znamien de tuole je át za ratat?».

Znamunja

[8]Je odguoru: «Gledta se na pustit zapejat. Puno jih pride pod muoje ime rekoč: San jest an Cajt je bližen; na hodita za njim. [9]Kar bota čul guarit od ujske an od rivolucjonu, na ustraštase. Muorjo ries ratat priet tele rečì, pa na bo subto konac.

[10]Potlé jin je jau: «Ustane narod pruot naroda an kraljestvo pruot kraljestvo, [11]an bojo potresi od negá do te druzega kraja, mizerje an kuge; bojo tud strašne zgodbe an velike znamunja goz nebà. [12]Pa priet ku usé tuole, ložejo roke gor na vas an vas bojo preganjal, vas bojo dajal šinagogan an paražonan, vas bojo uliekli tapred kraje an tapred rigierce, zauoj muojga imen. [13]Tuole van da parložnost za pričat. [14]Ložitase lepuo tu glavo za na paračat priet vaso branilo; [15]jest van dan izik an modruost, katerin usí vaši souražniki na bojo mogli udáržat, ne odpoveduvat. [16]Bota ovadjeni še od poredniku, od bratru, od žlaht an od parjatelju, an ubijejo kajšne od vas; [17]bota sauraženi od usieh zauoj muojga imen. [18]Pa nanč an las vaše glave na nardì konác. [19]Z vašo stanovitnost riešeta vaše dušice.

Šaraufanje

[20]Pa kar bota vidli Jerusalema obkuolano od trume sudajške, viedta tenčas de nje arstrieskanje je bližna. [21]Antá tisti ki se ušafajo u Galileji naj utečejo na brìeg, tisti ki so not u mieste naj gredò od nje, an tisti u puoji naj se na uračajo u miesto; [22]bojo ries dnevi štrafani, za de usé kar j bluo napisano se zgodì.

Velika nasreča

[23]Gorija nosečnin ženán an ki bojo dojile u tistih dneh, zakí bo velika nasreča u dežel an jeza pruot telemu narodu. [24]Bojo padal zajeti s sablo an bojo pejeni paražonieri mies usieh narodu; Jerusalem bo speštana od paganu dok pagajnski cajti bojo dopunjeni.

Skazanje človieškega Sina

[25]Bojo znamunja u soncu, u lunìa an u zvezdah, an na zemìja nadluoga rodù u zadievo za hreščanje muorja an ond, [26]medtem ki judje umrejo za strahan an za čákanje za kar bo muorlo se godit na zemìja. Močì nebà ries bojo arzložene.

[27]Antadá boj vidli človieškega Sinù prid gor na ni maglija z veliko močo an slavo.

[28]Kár začnejo ratuvat tele rečì, ustanita an uzdiginta glavo, zuok vaša rešitu je bliza.

Pargliha fige

[29]An jin je poviedu tolo pargliho: «Gledta figo an ušé drieuja: [30]kar že spoganjajo, jih gledata an zastopeta samì par sebé ki polietje je že bliža. [31]Glih takuo, kar vi bota videl ratuvat tele rečì, viedta de nebeško kraljestvo je blizo. [32]Pravično van povian; na pasà tel rod dok usé tuole bo ratalo. [33]Nebuo an zemjá pasajo, pa muoje besiede na pasajo.



Ahtat za na ostat trefjení

[34]Stuojta atent de vaše sarca bi se na steškàle u arztrìesanje, u pijanosti an u zadieve živlienja an de tist dan bi na padu gor na vas na viedič; [35]ku na zaveza on se potuče gor na usé tiste ki živjo na zemìja. [36]Varta an molita usak moment, de bota miel muoč uteč usemú tistemu ki ima se godit, an se parkazat tapred človieškega Sina»..

Zadnji dnevi

[37]Čez dàn je učiu u tempilne, ponóč j hodú uon an prenočivu uoné na briegu kličen Ojski brieg. [38]An vas folk j hodú h njemú zguoda u tempilne za ga poslušat.

Lukež Kapitul 22

VI PAŠJON

Zataìenje

[1]Sej bližu senján naslanega kruha, rečén Velika Nuoč, [2]an najviši gospuodi an pisarniki so gledal kuo narest za ga oduzet próč, zakí so se bal folka. [3]Antadá zluodi je stopnu du Judeža, rečen Iskarjota, ki je biu mies teh Dvanajstih. [4]An on j šu se menat z najvišim Gospuodam an s poglavarjam vaht kakuo bi ga jin dau tu rokah. [5]Oni so se poveselil an so se zglihal za mu dat sude. [6]On j parglihu an j gledu dobro parložnost za ga jin dat skriušno taod folka.

Paračuvanje Velikonočne vičerje

[7]J parsu dan naslanega kruha, u katerin sej muorlo ubit velikonočno martro. [8]Ježuš j pošjú Petra an Janeža rekoč: «Biesta paračuvat za nas Velikonuoč, za de bomo mogli ijest». [9]So ga prašal: «Kie češ de jo napravemo?» [10]On je odguoru: «Ku rivata u miesto, van pride pruot an mož ki bo nosu no bučo uadé. Biežta za njin u hiš tuk stopne [11]an porčeta gaspodarju hiše: Mešter te dia: kie je izbá u katero moren ijest Velikonoč z muojim dišepulnam? [12]On van pokaže no izbò gonavárh, veliko an naštimano; tan paračajta». [13]Oní so šli an so ušafal usé takuo ki jin je biu jau an so paračal Velikonuoč.

Velikonočna vičerja

[14]Kár j bla ura, sej usednu na mizo an apoštolni z njin, [15]an je jau: «San goročo želeu ijest tolo Velikonuoč z vam pred muojo maltro, [16]zakí van dian: jo na bon vič ìedu, dok oná se na dopune u Božjo kraljestvo». [17]An Potlé ki je uzeu kelih, je zahvalu an je jau: «Uzamitaga an ukidtaga mies vas, [18]zakí van dian: od sa za naprej na bon vič piu od fruge vina, dok na pride Božje kraljestvo».

Eukaristija

[19]Potlé je uzeu kruh, j zahvalu, gaj prelomú an ga jin je dau rekoč: «Telo je muoje teluo ki je dano za vas; runajta tuole na muoj namien». [20]Glih takuo potle ki je povičerju, je uzeu kelih rekoč: «Tel kelih je nova zaveza muoje karvé, ki je prelita za vas».

Zataienje Juda

[21]«Pa glej, roka ki me tajì je z mano, tan na miz. [22]Človieški Sin shaja, takuok je namenjeno; pa gorija tistemu človieku od katerega je zatajén!». [23]Antadá oni so začel se prašuvat te tegá duo od njih bi biu nardiu tuo.

Duo j narbuj velik?

[24]Je paršluo še no kreganje, duo od njih bi mogù bit rajtan narbuj velik. [25]On j jau: «Kraji narodu jih rigierajo, an tisti ki imajo oblast na nje se storejo klicat dobruotniki. [26]Za vas pa naj na bo takuo; pa tek je narbuj velik med vam naj rata ku te buj mal, an tek rigiera ku tek služe. [27]Sa duo j buj velik, tek stoji na miz ol tek služe? Al nia morebit tek stoji na mizo? Anpur jest stojin med vam ku tist ki služe.

Lon apoštulnan

[28]Vi sta tisti ki sta tardiel z mano u muojih spravah; [29]an jest paračuvan za vas no kraljestvo, kukar Očá gaj paračú za me, [30]zakí bi mogli ijest an pit na muojo mizo u muojo kraljestvo an bota sediel na stolán za sodit dvanajste izraelske rodùove.

Zataienje Petra

[31]Šmon, Šmon, lej zluodi vas j gledu za vas pogruntat ku ušenico; [32]pa jest san molú za te, de na pride manj tuoja viera; an ti, an krat zvieden, tardí tuoje bratre». [33]An Petar muj jau: «Gospuod, stabo san paračan itì u paražon an u smart»: [34]Muj odguoru: «Petar, jst te dian: na zapuoje donas petelin priat ku ti trikrat boš nejú de me poznaš».

Zadnja ujská

[35]Potlé j jau: « Kar san vas pošjú brez borš, ne ruksaku, ne šandalnu, al van je kie zmankalo?» So odguaril: «Nič». [36]An on j doluozu: «Pa sa, tek ima no boršo naj jo uzame, an takuo an ruksak; an tek njema sable, naj proda mantil an naj ukupe dno. [37]Zakí van dien: se muore dopunt u me tala besieda Svetaga Pisma: An je biu preštiet mies gajufantarju. Ries usé kar me tiče se obrača na konác». [38]An oní so jal: «Gospuod, glej tle dvie sable». Pa on je odguoru: «Dost!».

Na briegu Ojk

[39]Kar j šu uon sej pobrau, ku po navad, gor na briegu Ojk; an dišepulni so šli za njin. [40]Kar j paršù na prestor, jin je jau: «Molita, za na stopnit u skušnjavo». [41]Potlé sej odganu taod njih skor an zagon kamana an, kleče, je molú: [42]«Očá, če moreš, odgan taod mené tel kelih! Pa naj na bo nareta muoja, pa tuoja voja». [43]Antadá mu sej parkazu an anjovac goz neba za ga troštat. [44]U oblasti nadluoge j molu buj napeto; an njegá puot j ratalo ku karvave kapje ki so padale na tlá. [45]Potlé je ustù od molitve, je šu čeh dišepulnan an jih je ušafu de so spal za žalostjo. [46]An jin je jau: «Zakí spità? Uztanita an molita, za na past tu skušnjavo».

Zadaržanje Ježuša

[47]Medtem ki on j šelé guoru, lej na truma judì; jih je pretieku tek sej klicu Juda, dan od Dvanajstih, an sej parbližu Ježušu za ga bušint. [48]Ježuš muj jau: «Judež, z no bušco zatajiš človieškega Sina?». [49]Antada tisti ki so bli z njin, kar so vidli kar j mielo ratat, so jal: «Gospuod, al mamó zajet s sablo?». [50]An dan od njih je zajeu hlapca venčnega Gospuoda an muj odriezu desno uhuo. [51]Pa Ježuš sej oglasu rekoč: «Pustita, j dost takuo!» An j taknu uha an gaj ozdraveu. [52]Potlé Ježuš je jau tistin ki so mu bli paršli pruot, narvenči Gospuodi, poglavari vaht tempilna an starši: «Sta stopnil s sablam an s palcam ku pruot negá briganta? [53]Usak dàn san biu z vam taun tempilne an niesta stegnil roke pruot mené, pa tala j vaša ura, je zapuoved tamine».

Zataja Petrá

[54]Potlé ki so ga ujel, so ga nesli proč an so ga stuorli stopnit u hiš narvenčnega Gospuoda. Petar j hodù za njin na delečín. [55]Zakí so bli paržgal an oginj an so se bli usedinli okuole an Petar sej usednu mies njih. [56]Kar gaj vidla usednjenega blizo plemena, na dikla gaj ogledala an j jala: «An tele j biu z njin». [57]Pa on j zanejú an j jau: «Žená, ga na poznan!!». [58]Malo potlé an drug gaj videu an j jau: «An ti si od njih!». Ma Petar j odguoru: «Ne niesan!». [59]Potlé ki je pasala incierka na ura, drug j potardiu: «Ries, an tele j biu z njin; je an on an Galiléj». [60]Ma Petar j jau: «Mož, na vien ki guoriš». An na žlah, kar j še guoru, an petelín j zapieu. [61]Antadá Gospuod sej obarnú an j pogledu Petra, an Petar sej zmisnu na besiede ki Gospuod muj biu jau: «Priet ku petelin zapuoje, donas me zatajiš trikrat». [62]An j šu uon an j zajoku grankuo.

Parve krivice

[63]Tist cajt judje ki so daržal na skrambo Ježuša so ga zažmaguval an so ga tukli, [64]so mu zavezuval očì an so mu guaril: «Zagolní: duo tej zajeu?». [65]An puno druzih zasramovanju so guaril pruot njemú.

Ježuš tapred sinedrijan

[66]Ku j biu dàn, sej zbrau consej tih starših folka, z najvišim gospuodam an z pisarnikam; so ga pejal pred sinedrian an so mu jal: [67]«Če ti si Krištuš, povejnan». Ježuš je odguoru: «An če van povian me na bota vierval; [68]če van poprašan, me na odguartà. [69]Pa odsà bo stau človieški Sin sednjen na desno Božje mogočnosti». [70]Antadá usí so zauekal: «Ti ries si Sin Boži?». An on jin je jau: «Ga le vi pravta: jest pru san». [71]So odguaril: « Kaj imamo še potriebo pričanja? Smo ga čul le mi od njegá ust».

Lukež - Kapitul 23

Ježus tapred Pilatežan

[1]Usá sosiednja je ustala, so ga pejal ceh Pilatežu [2]an so začel ga dužit: «Smo ga ušafal ki je zagolnjuvu naše judì, je branu plačuvat taše Česarju an je tardiu de je Crištuš kraj». [3]Pilatež gaj prašu: «Al si ti Judejiski kraj?». An on je odguoru: «Ti pru dieš». [4]Pilatež j jau najvišin Gospuodan an folku: «Na ušafan nobedne karvice u telin človieke». [5]Pa oní so tardiel: «Tel zdiguva folka, an uči mez usó Judejo, potlé ki je začeu od Galileje not tle».

[6]Kar j ču tuole, Pilatež j prašu če je biu Galiléj [7]an kar j zaviedu de j biu pod oblastjo Erodeža, gaj pošju čeh Erodežu, ki tu tiste dni sej ušafavu an on u Jerusalemu.

Ježuš tapred Erodežan

[8]Kar j videu Ježuša Erodež sej zlo poveseliu, zaki puno cajta je želeu ga videt potlé ki je ču guarit od njegá an sej troštu de bo videu kajšan čudež naret od njegá. [9]Muj nardiu puno prašanja, pa Ježuš mu nia odguoru nič. [10]So bli tan tud najviši Gospuodi an pisarniki an so ga tožil s silo. [11]Antadá Erodež, z njegá sudadam, gaj zasramovavu an gaj špodielu, potlé gaj oblieku sno bliščočo oblieko an gaj odluožu Pilatu. [12]Tist dàn Erodež an Pilatež sta ratala parjatelja; priet ries j bla souražnost mies njih.

Ježuš nazaj tapred Pilatežan

[13]Pilatež, j zbrau venčne Gospuode, oblastnike an folka [14]an je jau: «Me sta parnesli telega človieka ku deb biu an naštakavac folka; glejta, san ga omerku pred vam, pa niesan ušafu u njin nobedno karvico na katero vi ga obdužuvata; [15]an nanč Erodež, sa nan ga je odganu. Glejta, on nia nardiu nič ki bi bluo uriedno smartì. [16]Zatuo, potlé ki ga močnuo štrafan, ga spustin». [17.18]Ma oní so začel uekat usí kupe: «Na smart tele! Dajnan fraj Baraba!». [19]Tele j biu u paražone zauoj no obračanje zauzdignjeno u mieste an za pobivanje.

[20]Pilatež sej nazaj oglasiu z njim, zuok j teu spustit Ježuša. [21]Ma oní so uekal: «Križajga, križajga!». [22]An on te treči krat jin je jau: «Pa kizadnó slabo j nardiu tele? Niesan nič ušafu u njin de bi bluo uriedno smartì. Ga ostro štrafan an potlé ga spustin». [23]Pa oní so tardil z velicin glasan, an so prašal de naj ga bo križu; an njih uekanje j rastlo. [24]Antadá Pilatež je odločiu de njih prašanje bi bluo uslišano. [25]Je spustu tistega ki je biu u paražonu za uojo obračanje an pobivanje an ki oní so prašuval, an je spustu Ježuša na njih željò.

Kalvarja pòt

[26]Medtem ki so ga uozil proč, so uzel niešnega Šmona taz Čirene, ki je hodu taz puoja an so mu podložli križ za ga nest taza Ježuša. [27]J hodú zada an velik folk judì an žèn ki so se tukli pét an so jomanekal gor na anj. [28]Ma Ježuš, sej obarnú pruot žen an j jau: «Jerusalemske hčera, na jokajta gor na me, ma jokajta le gor na vas an gor na vaše snuove. [29]Glejta, pridejo dnevi u katerin se porčé: Blažene te jalove an njedra ki nieso rodile an sisí ki nieso dojil.

[30]Antada začnejo guarit breguavan:

Padita na nas!

an varhán:

pokritanas!

[31]Zakí če sparjemajo takuo zelén lies, ki rata s suhín liesan?».

[32]So bli pejeni z njim še dva gajufantarja za bit osmartjení.

Križanje

[33]Kar so paršli na prestor kličen Krepa, tan so križal njegá an dva gajufantarja, dnegá na desno an te druzega na čemparno. [34]Ježuš je guoru: «Očá, šenki jin, zuok na vedò ki dielajo».

Potlé ki so se spartil njegá oblieke, so jih vargli u uajo.

ežuš na križe J

[35]Folk j ato stau an gledu, pa poglavari so ga zasramuval, rekoč: «Je rešiu te druge, naj se rieše sam sebé, če je Boži Krištuš, njegá vebràn». [36]An sudadi so ga zasramuval an mu so se bližal za mu dat ožeid an so guaril: [37]«Če ti si Judeiski kraj, rešise sam sabo».
[38]Je biu tud an zapis gor nad njegá glavò: Tel je Judejski kraj.

Te bruman tàt

[39]Dan od tih gajufantarju parpeti na križ gaj zasramuvu: «Al nies ti Krištuš? Rešise sam sabo an tudi nas!» [40]Pa te drug gaj kregu: «Nanč ti se Bogà bojiš an si fardaman le na tisto štrafingo? [41]Midruga tuglih, zuok parjemama kar j glih za naše diela, on pa nie naredu nič slabega». [42]An j doluožu: «Ježuš, zmisinse na me kar stopneš tu tuojo kraljestvo». [43]Muj odguoru: «Resnično te praven, donás boš zmano gu nebesih».

Ježušova smart

[44]J bluo okuol pudné, kar sonce sej skrilo an sej nardilo tamavo gor na usin svietu do treh popudan. [45]Vel tempilna sej spartiu tu sred. [46]Ježuš uečè na glas j jau: « Očá, tu tuoje roké parporočin muoj duh ». Je jau takuo an je umáru.

Po smarti Ježuša

[47]Kár j viu kàr j ratalo, čenturjon j slavu Boga: «Zaries tel človék j biu tu glih». [48]An usí folki ki so bli parletiel na telo skazanje, zakí so se zmišiuval kàr sej bluo godilo, so se uračal an se tukli pét. [49]Usi znanci so gledal od delečá an takuo žené ki so ble šle za njin že od Galileje, so špegale tele zgodbe.

Pogreb

[50]Je biu an mož po imenu Jožef, poglavar sinedrija, človék bruman an prav. [51]Se nie biu sklenu na določienje an na dielo tih druzih. On j biu taz Arimatee, na Judajska miesto, an j čaku Božjo kraljestvo. [52]Sej predstavu Pilatežu an j prosu Ježušovo teluo. [53]Gaj spustu doz križa, gaj zaviu tu no arjuho an gaj poluožu tu no grobišče vepikano tu čeló, u katerin nie biu še majdan podkopan. [54]Je biu paraševski dan an so že bliskontiele sabotne lučì. [55]Žené ki so ble paršle z Ježušan taz Galileje so hodile za Jožofa; oné so merkale grobišče an kakuo je bluo položeno Ježušovo teluo, [56]potlé so se uarnile nazaj an so napravle dišave an dišoče oja. Na dan sabote so spoštuvale počitak po zapuovedi.

Lukež - Kapitul 24

VII. PO SMARTUSTAJENJE

Prazno grobišče. Marin anjuca

[1]Parvi dan po saboto, prednen, so šle na grobišče an so nesle za sabo dišave ki so ble naštimale. [2]So ušafal kaman potàčan proč taod grobišča; [3]ma kár so šle not nieso ušafale Gospuoda Ježuša teluo.
[4]Kar so šelé cviblale, lej dva moža z bliščočam obliekam sta se parkazala blizo njih. [5]Zakí so se žené prestrašle an so spregnile lica na tlá , ona sta jin jala: «Zakí gledata miez tih martvih tistega ki je žiu? [6]Nie tle, je od smartih ustú. Zmisnitase kakuo van j guoru kar j biu še taun Galileji, [7]an van j guoru de j bla trieba de človieški Sin bi biu dàn u rokah griešniku, de bi biu križan an deb od smarti ustú treči dàn».
[8]An oné so se zmisinle na njegá besiede.

Apoštulni an žené

[9]An kár so se uarnile taz groba, so oznanle usé tin dvanajstin an usian tin druzin. [10]So ble Marija taz Magdala, Johana an Marija Jakuma. An te druge žené ki so ble kupe so use poviedle apoštulnan. [11]Tiste besiede so se jin zdiele ku no čavarjanje an jin nieso vierval.

Petar na grobu

[12]Petar useglih j leteu na grobišče an kar sej spregnu j viu samuo zaveze. An sej uarnú damù pun čude za godilo.

Dišepulni Emauša

[13]An lej tu tist dàn dva od njih sta bla na hojo pruot ni vasi deléč okuole sedan kilometro taz Jerusalema, po imeno Emaus, [14]an sta se poguarjala od usegá kar j bluo ratalo. [15]Medtem ki sta se menala an se borila kupe, Ježuš posebe sej parbližu an j hodu z njim. [16]Ma njih oči so ble neskopac ga spoznat. [17]An on jin je jau: «Ka so teli pomieni ki hodè dielata med vam?» So se ustabli, z žalostnin gobcan; [18]dan od njih, po imenu Kleopa, muj jau: «Samuo ti si takuo jušk u Jerusaleme ki na vieš kaj ratalo tele dni?». [19]J prašu: « Ki?». Mu so odguaril: «Usé kar tiče Ježuša Nazarena, ki je biu močan prerok u dielah an u besiedah pred Buogan an pred folkan; [20]kakuo najviši Gospuodi an naši poglavari so ga dal za ga stuort sodit na smart an potlé so ga križal. [21]Mi smo se troštal de bo on za rešit Israela; z usien tuole so pasal tri dni od kar so tele reči ratale. [22]Pa niešne žené, od naših, nan so smotile; so šle zguoda na grobišče [23]an zatuo ki nieso ušafale njegá telesa, so paršle nan guarit de so miele no parkazanje anjuc, ki potardujejo de on je žiu. [24]Kajšni od naših so šli na grobišče an so ušafal takuo ki so ble poviedle žené, pa njegá ga nieso videl».

[25]An on jin je jau: «Naumni an zarobjeni za viervat besiedan preroku! [26]Al nia korlo de Krištuš bi predstau tele tarplienja za stopnit gu suojo slavo?». [27]An j začeu jin dokazat u svetih Pismah od Mojžeža an od usieh preroku kar sej pomenjuvalo na anj. [28]Kar so bli blizo vasì tuk so bli uozeni, on sej zadaržu ku deb meu itì buj deleč. [29]Pa oní so potardil: «Ostán z nam zakí se tamì an dan že nagnuje na koncu». On je stopnu not za ostat z nim. [30]Kár j biu na miz z nim je uzeu kruh, j jau žegan, gaj prelomú an ga jin je dau. [31]Antá so se jin odparle očì an sta ga zapoznala. Ma on sej spremeniu taz njih zgleda. [32]An oná sta se jala te temú: «Al nan nia žgalo sarcè taun petu kar sej menu z nam cajtu hoje, kar nan je dokazavu Svete Pisma? [33]An sta se pobrala brez zamuje an sta se uarnila u Jerusalemu, tuk so ušafal zbrane te danajste an te druge ki so bli z njim, [34]kateri so guaril: «Zaries Gospuod je od smarti ustú an sej parkazu Šmonu». [35]Oná pa sta poviedla kar j bluo ratalo cajtu hoje an kuo sta ga zapoznala od prelomienje kruha.

Ježuš se parkaže apostulnan

[36]Medtem ki oní so se menal od telih rečeh, Ježuš na posebno sej pokazu med mjim an j jau: «Mier van!». [37]Občudvani an ustrašeni so tiel reč de videjo negá maraža. [38]Pa on je jau: «Za ka sta zganjeni, an zakí liezejo cviblanja u vašin sarcu? [39]Gledta muoje roke an muoje nogè: san pru jst! Taknitame an gledtame; an maràz niema mesà an kostì takuo ki videta de jest iman». [40]Kar j tuole guoru, jin je pokazu rokè an nogè. [41]Pa zakí za veliko vesejè nieso še vierval an so bli zamaknjeni, j jau: «Al matá tle kiek za ijest?». [42]So mu ponudli an kos ribe pečené; [43]on gaj uzeu an gaj sniedu tapred njim.

Zadnje učila apoštulnan

[44]Potlé j jau: «So ble tele besiede ki san van guoru kar san biu šelé z vam: če bit de se dopunejo usè reči pisane gor na me u Mojžega leca, u Prerokah an u Psalmah». [45]Antadá jin je odprù pamet na zastopnost Svetega Pisma an j jau: [46]«Takuo j pisano: Krištuš bo muoru tarpiet an od smarti ustat treči dàn [47]an u njegá imenu bojo pridgani usian narodan spreobarnienje an odpuščanje grehù, za začet od Jerusalema. [48]Tuolega vi sta priča. [49]An jest pošjan gor na vas tiste ki muoj Očá je obečú; pa vi ostanìta u mieste, dokar na bota preobliečeni z oblastjo gor od luhta.

Svet Kriš

[50]Potlé jih je pejú uon pruot Betaniji, an je uzdignu roke an jih je požegnu. [51]Medtem ki jih je požegnavu, sej odločiu od njih an je biu nosen pruot nebà. [52]An oní, potlé ki so ga počastil, so se uarnil u Jerusaleme z veliko vesejé; [53]an so stal nimar u tempilne an hvalil Bogà.