Jo nìa, ne te dobre ne te hude

Dave san se zbudo z nò mislijo tu glavi, san pomislu de če se ustabin pisat po nediško, bò obarno de zarjovejen, takua de san se jau: pisajmo ki…
Donašnji skazanji so gòbe. Učera, tùt če nùas me nia nič kàzu, san se pobrau gor po briagu dihat ajar an sledìt tan po host, za zastopìt de kùa sò ložene reči.
Slabo kaše!
Jo nìa, ne te dobre ne te hude po usian briagu…, ne tu hòst ne gor na šanožètah...
Bo potriabnu čakat takua ke san mislu: konac miasca ovosta, parve dnì šetemberja lohìn bò začetak. Do tentega je buajs se pomerìt.

Takua, tèk sej narbuj naveliču tele dvie ure, je bìu muaj te mlad pisič, ke sej velìatu ku sajeta na use kraje.

Me gre an prù de ih nia še gòb, zak sada iman dialo s sadjan: te parve hruške san že potargu an sada začenjaju pàdat pa briaske; slive an émulni su že sniedjeni an ràtal že marmelada skranjena du klìat (na kuhan vič žganja).

Telega staǧona začenjaio padat dol drinjule tòd debla; samua te buj čarne, te zdrìale.
Iman tri driauja: adan driau ìma že deset liat ol še vič; ta druga dva so pà mlada (liatos je u parvo ke ih imata).
Me so ih parneslì gorz Ukrajne; só skὸr doplih ku naše: imajo maihano kuast an vič mesà oprìe nje ku naše te domače. Na vežjo tu ustah an če niaso šé čarné; so tùt puno sladkè.
Napravin še kako posebnost z njìm!
Če ìmata kako riceto, posjajtajo na Lintver.

Sada pa vas pozdravjan!
Božime!