San žalostan

San žalostan.

An nimar buj velìk tih
se glabokò tu menè ulija,
ku mrak
dol po dolinah,
ku lunovi zarki
po hostah.
Tapod te velicin deble
du tamia
opočivajo
muoji trošti.
Hranjene stojo u sarcu
misle,
stari an donašnji očutki,
ki majvič se na uarnejo.
Kamù bon ueku
muojo žalost?
Duo bo pošlušu
tel tih
ki tu menè sej usjau?
Kode arzlian
muoje zmišjave
ugasnjene,
pozabjene,
zanič?
...
no malo merù!

San žalostan!

Gledan uonè
po njivah,
po hostah,
u luhtu,
pousian... :
velika voja živiet,
tiho,
mučè.

Bi teu...,
na uagan!