O tisti ùr sonce ustaja

O tisti ùr sonce ustaja:
luč začne silt,
rahlo pada listje peró za peró
an na tlá se zbiera
u ni veliki ardeči màgli.
Mier?!
Ne, samuo mažurki!
Tud muoje željé, muoje skarbì pobutane
dna za dno pádajo
an se zgubjajo
šinfane
tu niču.

Nia merà
na Nediških Dolinah.
Usé je nepotarpleživo:
ujskè, zaničevanja, sauraštvo,
žmage, preuzetnosti, zasramovanja.
Na naš zgubjén ròd!
Na naš ròd, ki umiera,
učefan dàn za dnè,
učefan od suojih samih
zatajenìh, zapoviedanih zadajaucu,
prodani palankan,
zaskárbjeni samuo za suojo brigo.

Nasrečan rod,
zmartran od tarkaj karvìc!

Po nediško nazdravjamo:
“Pride ben blek na jamo”!