Velik strah

Usako lieto kar je bla primavèra, muoj oča an muoji bratri buj veliki so šli čedit sanožèta túk smo miel kopé za narest.

So siekli tiste majhane gármuja lóžene an majhane fažìne, smo jih nosil damù za oginj paržgat. Muoj oča jih je zavezu z dnin llieskin varhan.
Za parvi krát, jest san šu za njin. Tist dan, smo šli gor na varh túk je tìst križ, ki ga je naredu Toni Battistig Košu tas Pačeide. Ga je plaču Ustin Gorišu. Dan dan je videu dno parkazànje od MatereBožje od Svete Lušarje. Od tèkrat je šu gor h tisti ciekvi, se je luožu na koliena an je hodú vič krat okùole utàrja. Tist dan je kupu dno majhano MatBožò an jo je luožu gor na tist križ. Tapar tistin križu, imamo dan kòs ledìne, ki se kliče Teščerob (Tje čes rob) an áto, smo nimer dielal dno veliko kopo.
Z nàm smo nesli kànjace an skiere. Tel je bìu te parvi krat ke san šu dielat z znjin, muoj oča mi je paraču dno majhano skiero potlé dno majhano kosò. Usak je dielu tan na suoj mest. An jest, san se ğúoldu s muojo skiero an san začeu presekàt tele majhane varhe okuole búkve. San začeu odsìekat tiste varhe, ke so bli buj gor, potlé tiste buj dol. Tezàdnji je bìu buj tard an se nie odsieku. San dau dan žlah buj móčan. Muoja skiera ga je oriezala lih ku nič an je finila tu muojo čempàrno nogó. Tist dan niesan bìu srečan. Te parve šekónde niesan oču nič ma kar san videu muojo krì ščuriet , mi je paršu dan velik strah.
Potlé san začeu uekat an san klicu muojga očí. Nie bìu blizo an nie ču subto odkod san ga kliču. An tela krì je šla nimer buj uon od muoje ràne. Kar je videu muojo nogo an tisto krì, muoj oča se je zastrašu an on.
Subto je uzeu od suoje gajufe dan fazu an mi je ga luožu na muojo rano an je lepuo zavezu. San joku an san joku.
Potlé so paršli muoji bratri za videt kaj mi je ratalo. Muoj oča je jau muojin bratan de nje mogú me pustit s tèlo rano. Je jau:
- « Ga muoren nest dol Podbuniesac an vidruz biežta naprej z vàšin dielan ».
Se je luožu na kolìeno an mi je jau:
- «puj gor na muoj harbát, te ponesen damou ».
Je začeu letat, letat, se je ustavu samuo kar sma paršla damou.
Kar muoja màma me ja vidla, je začela uekat :
- «Kaj ràtalo ? kaj ràtalo ?».
Muoja rana me je žagala ma niesan usta odprù. Muoja màt je uzela dno staro arjuho an muoj očà mi jo je zavezu močno za ustàvt krì. Smo se preblìeki an sùbto zato, me je luožu gor na njegá harbát an me je nesu dol po pot.
San ga daržu močno=močnùo, je šu dol hìtro an je preskočnu kamanje ku dan gàmac. Subto smo paršli dol na Štupco. Smo se stavli tapar Juanah, ato je bla njega bičiklèta. Sej zajezu kar je videu gòme odpìhnjene. Smo zamudil pol ure priet ku itì dol Podbuniesac.
Kar smo paršli tjé dol, niesmo zgubil cájta, muoj tàta mej nèsu čeh tèlemu mìedihu Melancini. Tenčas so bli bardaki za use. Je prašu muojmu tàtu kaj je ràtalo. Tel miedih mi je uzèu roko an me je luozu gor na dno pastèjco. Kár je videu muojo rano, je jau muojmu tàtu de je bluo trieba stìhat.
Kár je finìu paračat sùoje ròdja, je prašu muojmu očù ki=de mi tardùo pardarža muojo nògo. Potlé ki je dižinfetú muojo rano, je začeu me šivàt ku dan žnidar. Jest niesan maj pensù de me bo takuo bolielo an san začeu burlàt.
Miedih se je ustabu an mi je jau:
- "okoj tel kušnéu vič ku móreš".
Je málomànj finìu njega dielo an je videu muojga očì ki nje dobró stau. Je meu góbac ku te martu. Ga je nesu odzuna de uzame àjar an mú je dau no márco žgànja.
Potlé so paršli nazaj an tel miedih je finìu suojo dielo. Usakrat ki je predrù muojo kòzo, san burlu an muoj očà je tarpeu an je mùču. Muoj oča je plàču an sma ga zalonìl=zalonila.
Muoj oča me je peju dol par Škofu an áto me je šenku dan panìn z mortadèlo ki jo niesan maj iedu. Je bìu takuo dober tel panìn de san zàbu tiste ki me je ràtalo.
Kar sma finila iest an pìt, sma se uarnila na Štupco. Sma se ustavla nazaj tapar Juanah. Muoj tàta me je jau de ostanen tlé dan tiedan prez se gibàt. Áto sma se pistila an je šu gor u našo vas.
Te parve dni, san stau mernùo za de muoja rana se zacelì. Dni so šli naprej an san vìdeu odzuna otroké ki so igral palòn. San šu odzuna čùotast an san začeu igràt z njìm takuo ki san muoru=mogú.
Kar muoj oča je paršu dol za me parnest nazaj, je videu de muoja rana je bila no marco odparta an je začeu me krègat. Je imeu ražòn. Subto zato, je pozdràvu suoje parjatelje, me je luožu gor na bičikleto an me je parpejú čéh mìedihu.
Niesan poviedu telo rieč an miedih me je krègu an on. Kár kar san paršù nazaj čéh njemu, muoja štraf je bla tarda, zák miedih me je upičnu tu rano dvìe zlatove špile prez ubòd. Premìslita tarpìenje! San še buj ueku, san še vič tarpeu ku dan tiedan priet.
Tist krát nie bìu nobèdan šenk.
Sma subto šla na Štupco; muoj očá je pustu bičikleto tieh Juanu, me je luožu gor na njega harbat an me je nesu gor po pot prez se ustavt. Sma paršla gor damù prez guarit an prez se ustavt.
Miedih me je jau za očèt muojo rano usak dan.
Dva dni potlé rana se je zazoriela an me je nimar buj bolìela. Drug dan, muoj očá me je jau glih ku dan krat te stari:
- "Sa lòž gor na rano tele pèrje ki se kličejo Chelidonium Majus prideréč Štrìjove mlieko".
Dan tiedan potlé, muoja rana me je nimar buj bolìela. San jau muojmu tàtu ki tele pèrje nieso nucale nič an nie korlo jíh lùožt gor na muojo ràno.
Rana se je lepuo zaparla samuo potlé ku dan miesac. Muoj očá me je otargu tele zlàtove špile an jíh je nesu doh miedihu kár je meu spèžo za narest.