Relé an vesejé

Na pravca, ki je tarkaj ušeč tin malin.
No jasno jutarnje na začetak zime Relé sej zbudu z no veliko želìenje: ušafat Vesejé.

J poklicu suoje parjatelje an jin je jau de bi šu gledat Vesejé.
- Vesejé?! Ma al se na ušafaš lepuo par nas? - so ga prašal začudvani.
Relé, pa, j biu že uzeu njegá določìenje an sej pobrau veselo na hojo.

۞


Malo cajta potlé j sreču no mušelo ki je pregleduvala zadnji cvetni prah an joj prašu al pozna pòt za ušafat Vesejé.
- Vesejé? - je odguarila mušela. - Jest san zlo vesela kar ušafan an šip pun dišošnih rož. -

Antadá Relé j začeu gledat an šìp. Kar gaj u#afu, sej spliezu an lepuo varvu za se na ubodit. Kuo je biu močan duh tistih rož! Zamaknjen, j zauèku:
- Mhmm” Kuoj pijanasto: je brez druzega telo Vesejé! -
Ma ku sej spenju, zamaknjen, za podihuvat tisto hlaboko dišanje, sej popuznu an je padu an sej ubodu..
- Ohi! ohi! ohi! - sej pokumru. - Na more bit telo Vesejé: ima previč tarnù! -

۞


- Zaries gledaš Vesejé? - so ga prašale niesne rože z preuzetnin glasan, ki so ble predstavle zgodbi.
- Ja! Pa na vian kja jo ušafat. -
-Al viaš, - so zaukale tiste - za nas Vesejé je no jutarnje puno rosè -
- Telo? Telo je vesejé? So ble na pravici tiste izikouce rože - j guoru barlè. Ma kadar sonce je ustalo rosá je zasienčala počase, počase an gaj pustila usegá zmarznjena an mokrá.
- Etcì! - j zableuku an kihnu. - San parieu no lepò pošast, nelé Vesejé. -

۞


Buj naprej j sreču an pàr lesic.
- Kode hodeš, tombulót? - so ga prašale.
- Gledat Vesejé... -
- Za me - j potardila adná od njih an sej polizala mostače - Vesejé je na mehná kakuosca. -
- Pa muores zadriet gor uha - je polazatala ta druga - zakí je zlo teskuo prid do nje: je nimar na pot kajšan kumét... s suojo pušo...
- Na rieč previč nadliežena - je spoznala ta parva.

Relé je rivú na an kakošnjak tuk so ble niešne kloče, ki so legle.
Počase an tiho sej parbližu par dno od njih an sej zagatiu tapod plume.
Na mehná toplota naglo gaj navìla
- Duo via de na bla tala ta prava... - j zamàmru veseu, an j začumeu.
Pa, jojmené, kar j glabokó spau, je biu zamerkan od negá paršasta an prešernega petelina, ki sej pomudu ga vegnat s pikanjmi. - Haj! ahj! ahj! - j zacmihu oklatjen Relé an j gledu uteč tisti sili. - Nanč telo je Vesejé: bolì previč!

۞


Dva zmarznjena tičaca sta zletiela za potroštat Relá.
Za nas Vesejé je na njiva puna zarnu ušenice! -
- Pa kie četá de ušafan no njivo puno zdriele ušenice. smo pozime! -
- J ries... - so spoznal tičaci, pa so doložli subto: - Mi vemò tuk moreš ušafat usenico: par malne. Je àto ki kumeti ga uozjo potlé ki so ga požel. -
- Za ki se ga na daržjò? - sej začudvu Relé - Morebit na rivà jih zadost naveličat? -
Tičaci nieso znal ušafat an odguor, pa so prešerno doložlì:
- Človieki so žvine zaries čudne. -

Relé j paršù na malin.
Kupci mehnè an biele moke an armene ušenice so se bliščal špotlivo nemú bledemu zimsku soncu an so se zdiele uabit Relá tufnit not.
Relé se nia pustu prosit an medtem ki sej vaju veselo tu tistin mehnin muorje, kar je uzdigavu lahnè an mehnè magle moke, j zaueku:
- San rivú, čast Bogù! Telo je vesejé! -

۞


Tu tistso magnienje je stopnu mlinar z nin kupoucan, ki sej čudvu za usó tisto moko.
- Je no liepo naveličanje, seviede, - je odguoru mlinar - pa je kruh tist li ga ìeš. Nia nuca imiet puno ušenice za mliet an runat puno moke če nazadnjo na potegneš zadost sudu za ukupit kruh. Mán rajš imiet manj moke, pa vič kruha! -
- Mhm mhm... - j pogodernjú Relé an je jau sam sabo: - Antadá nanč moka daje Vesej! An sej pobrau kumarno gledat an foran. Še priat ku j zagledu foran, je biu ujit od močnega an dobrega sledù kruha ki je azdaju.
J stopnu not an j počaku de kruhar bi se odganu za se parbližat nemotjeno.
Kuo j biu gorak an kuo sej ločiu taod mraza od štağjona!
J pobrau niešne mehnè marvice an ku jih je iedu sej čù pardobit od ne hlaboké dobruote.
Antadá sej polegnu trudan pruot stene forna an, omagan od sladkega duhà an od usé tiste mjačnosti, j veselo začumeu.

۞


Pa, ojhmené, tarkaj ki je bluo sladkuo zaspat, tarkaj garjupo zbujenje: duh kruha j biu zasienčan an gorkuoča forna sej bla prevargala u močnin mrazu. J snehalo.
Oklatjen Relé sej odločiu za iti gledat no gorkò skrivalo pa,medtem ki je bazjú u nin zavihavcu nimar buj gost, j padu na tlá utrudjen.

Par sreč, glih áto so pasuvala an puobič an suoja mama, ki so ga zagledala čeglih je biu že skor na cielama pokrit od snegà. Zganjena, sta ga pobrala an sta ga nesla damù.

۞


Kar Relé sej otornú, sej subto začudvu za puobove roke ki so ga božale: so ble mehnè ku moka, lahné ku rosá an dišoče ku rože.
Navarh toplota tih druzih prebivaucu hiše j zmišjovala tisto od kloče an od sten forna an dan dišoč duh kruha je punu izbò!
Relé sej ču barliet glavo za občutak antadà j zastopu de suojo pregledanje sej zvaršilo. Sej posmejau na spomin parjatelcu ki je zapustu gor u host an je pošumeu:
- Vesejé je imiet kakega de te če rad! -
Alessandro Dosualdo
Prepisu u Nediško nš

Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, è completamente independente ed amatoriale.
Chiunque può collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy.
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.

www.lintver.it
© 2000 - 2018 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it