Vančica

Tarčečanska pravca
Ankrat j bluo puno škratu; so hodil po vaseh an po hostah nuoč an dan. So strašli judì an lovil te žleht otročice za jih popast an jih pejat gu njih hišo.
Na bota vierval kaka j bla njih hiša!
Za jo zazidat, so zvartal no dugo jamo, takuo dugo de za prid na koncu boš hodú cieu dàn an še na bo dost.
Jamo ki so zvartal j tan u Nediški dolin, gu čelah tanad Landarje. Tan not so stal an so zletal uon posebno zvičer za nadliego usian nedižucan. Zuok škrati so zluodjaci, na dajo maj merù, kar pa ušafajo nega otročica ki na buga an ki na mol, ga uzamejo an ga pejejo gu njih jamo an maj dan na via ka mu nardjò, zakí majdan otročič sej uarnú uonz tiste jame.

Malo cajta odtod u Nediških Dolinah so ble šelé kamunje, ki so bli prestori tud usak človék j mogú nosit past svuojo žvino. Posebno gor nad Landarje, na Varhu gu nin prestoru kličen Zelenica, j bla na velika kamunja. Ato j nosila past suoje kozliče na čičica taz Tarčeta, ki sej klicala Vančica, ki je miela duge kite. Vančica j bla žleht an se j nie tielo dat dielat, takuo de zguoda nia tiela ustat kar mat joj klicala an za jo stuort molit mat sej muorla fardamat an kajšan krat še šibo nucat.

An dàn, gondule, Vančica j neslá pàst gu Zelenico u nje kamunjo suoje kozliče. J hodila nimar sama, zuok očí so prepoviedoval njih sinan hodit za njo, zakí so jo rajtal masa žleht an zakí Vančica j nimar klela: - Buog te štrafi, deb te zluodi uzeu, deb te striela zajela. -
Kamunja Vančice j bla blizo cierku Svetega Duha an ato blizo j bla na hlaboká jama, uonz katere po gostu sej kadielo ku deb biu not an velik oginj.
Nobedan pastier nia maj upu iti blizo tiste jame an še manj metat not kamanje, zuok - če ne pride uon zluodi, - so guaril. Pa Vančica nia viervala an napuošto pogostu j metala not debele skale.

An dán, potlé ki Vančica j vargla tu jamo puno kamanju, se je močnuo zakadielo an je zgoreu an velik oginj an uonz jame je veleteu an kaštron, ki sej vargu namoč pruot Vančicemu kastronu an sta se začela butat takuo strašnuo de na usak žlah so se dialale iskre na njih čelah.

Vančica, usá zastrašena, nia viedla ki dielat, ma kar j vidla de tist kaštron j biu buj močan ku nje, an j biu ato za ga ubit, j popadla an ranki an j začela mlatit an klet:
- Hudič te nes, zluodi te uzám, Buog te štrafi. -
Ma na žlah kastron se j je obarnú pruot, joj zagrabu za kite an kupe z njo j skočnu du jamo.

Ku je skočnu not, sej zabliščielo an je zagarmielo an se je usula na debela tuča an veliezu an velik vietar ki je teu usé znest.
Vančicova žvina se je ustrašla an j začela letat sama pruot duomu an se nia ustabla dok nia paršlá du Tarčet.

Kar Tarčečanj so vidli prid damu samò žvino brez Vančice, so se ustrašli an so začel gledat Vančico po kamunjah, po hostah, po usierode an usi so tardil de bi jo muorli gledat nuoč an dan dok se jo na ušafa.
Pa jo nieso ušafal.
Samuo treči dán dol pod Landarsko jamo, tuk uodá tečé, an pastier j najdu dvuoje kite, ki so ble Vančicove an ki uodá jih je parneslá uonz jame.
Judje so se še buj prestrašli, zakí so rajtal de hudobá je zagrabla Vančico an potegnila not u jamo. Antadá so šli u faruš po famuštra. Famuštar je paršú an je dugo molú an dugo z žegnano uadó pokropjuvu Landarsko jamo.
Ku famuštar j lepuo požegnu an pokropiu usé, hudobá je zapustila jamo an škrati so se spremenil na žlah usi u natopierje.
Zauoj tegá Landarska jama je šelé donás puna natopierju an če grestà u jamo jih bota vidli an vi.

Pastieri nieso vič nosil past njih kozé tan okuole tuk kaštron j zagrabu Vančico, zakí so se bal de Vančica jih bo strašla.

Varhuci so nametal puno kamanju tu tisti jam an so jo napunli.
Ma jama se pogostu odperja an če puojta na Zelenico jo morta itì gledat an če varžeta an kaman, bota čul kakuo gre hlabokó not du Landarsko jamo.

Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, è completamente independente ed amatoriale.
Chiunque può collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy.
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.

www.lintver.it
© 2000 - 2018 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it