Žvina

Al zastope kiek žvina? Ka jo gone na no stran ol na to drugo?
Al j skapàc čut to dobre al to slave, al j skapac uživat ol tarpiet?
Zakì marckajšan krat obnašanje žvine je rajš čudno?
Tuole san se prašavu puno liet odtuod, san se žalvu an san se glavjù za miet kako odguarienje, nale ki že ad majhanega san merku an se čudvo kakuo kaka žvina se obnaša kar se ušafa u posebni stanì.

Lesica an skopàc

Cajtu ujské j bla velika mizerja: se nie viedlo ki ijest an mesà pa se ga nie maj pokuslo. Zauoj tegà smo hodil dujačno lovit: zejce, lesice, jazbace, kune, postrovè du patoce an du Nedižo, an še ugùorje, rake, manké, perfìn puhe.

Smo znal stabt posebne skobcé an pascè za usako žvino.

Zejac je biu narbùj nadùžan. Nie korlo ku pargradit po dnin an po tin druzin kraju no grajo ta na ni stazì an tu sred parluošt zeliezan lač. Zejac se nia ku tu anj nastabu.

Jazbac j biu buj kuštan. On se skriva glabokò tu jamo, ma ima nimar almank dvie urata za itì uon ol not. Če ga češ ujet muoreš nastabt almank dva skopcà.

Kuno jo muoreš parjet za golo: muoreš nastabt tuk hode krast sadje.

Za postrovè na korjo ku rokè: kar jo videš itì če pod skalo, z dvieman rokmi jo dotipaš, usadiš parst tu šijo an jo vetegneš. Pa puno krati fof je preduh antà postrovò jo tipaš, jo tipaš ma na rivaš jo vetegnit.

Za uguorje ujet se nastabe trankilne zvičer; ma gor na trankil muoreš nastabt živò mrienco; če je martvà, uguor jo na potipa.

Rake jih bereš z rokmi ol zvičer ol kar garmì. Tenčas pridejo uon z njih jamah an se lahkò poberjò.

Mankè ih uštokneš z vilc: parzdigneš skalo, mank ostane zmieran an ti naglo ga uštokneš.
Majò masa debelo glavò, ki nie dobrà, se jo na more ijest an, kar ostane, je previč malo.

Za puhe če bit znat parpravt posebno pascò: korejo due fletaste skale an tri palčice lepuo uriežane an gor na adnò an koščič orieha.
Se nastabe palcice tapod skalo na maniero de, kar puh gre orèh ijest, skala pade dol na anj an ga zmuška.
Če se via tu katerin storu je puh, se ga začne štakat dok on, štuf garčat, veletì uon.

Pa narbuj teška ujskà je z lesico.

Z lesico lačì na funcjonajo.
An če ložeš lač, ga muoreš parpet za an spregnjen drieu, takuo de, ce na naumna lesica se uime, jo obiese u luhtu.

Za lesico če bit skopàc, poseban močan skopàc, takuo močan de ga na rivaš nastabt z rokmi, muoreš stopnit z nogmì gor na anj, luošt zeliezan tont tu sred an potlè zlo, zlo rahlo ga lepuo pokrit.
Na smieš luošt skopàc tukbod, muoreš gledat an prestor tuk lesica je parsiljena pasat, zuok na moreš narest grajo ku zejcu, lesica j lesica, muore bit narauan prestor.
Antà an če si nardiu use takuok Buog zakuaže, muoreš molìt de te se ujime.

Gu Mlišča je biu an prestor parložan.
Efrem an jest sma se pobrala zvičer an sma šla nastabjuvat skopac lesic.
Efrem je biu zlo skopac, gaj biu navadu nono.

Drug dan Efrem mej jau:
- Nino, biaš gledat al sej ujela lesica. Ma če sej uiela na hodiji blizo, te okoje; uarnise subto me pravt. -
- Ja - san jau - letin.

San hitèu gor po stazi an san se troštu de ušafan lesico ujeto.
Kar san paršu blizo, san videu de skopàc je biu spodàrt, ma lesice nie bluo.
San šu buj blizo an san lepuo skopcà omerku: j biu karvav.
San pogledu buj če an san videu an kos noge.
- Kajšan je sniedu lesico - san pensù - an je pustu karjančo.

San leteu damù.
- Efrem, skopac je spodàrt ma lesice nie, je samuo an kos noge ostalo. Kaj ratalo? -
- Ah- presneta lesica, tolo volt nan joj nardila! Sej prejdla nogo an je utekla! -

San ostù kamanu. San zaprù oči an san viu lesico ki sej grizla nogo an jomanekala, dok sej spustila gor mez gost.

- Ma Efrem, a ji nie bolielo? -
- Bolielo? Kab ki j je bolielo, ma a viaš ki če reč bit fraj? Frajnost, frajnost jo na splača ne le na noga ma stuo nog! -

Od tentega nimar san pensù na lesico, ki, za bit fraj, sej ogrizla nogo.

Zapuščenò gniezdo, an gardelini zapuščenì

Nono mej učiu ki muoren dielat za gniezda zagledat. Takuo jest san nimar gledu po luhtu an ušafavu usake sort gniezda.

I ratalo de san zagledu ščinkove gniezdo gu an isèn.
San se spliezu antà kar san biu blizo, ščinka sej spodila. San pogledu not u gniezdo: so ble štier lepe jajca.
- Kadà se veležejo - san se poprašavu.
Takuo usak dan san se pliezu gu isèn za pogledat al so se velegli an usako volto ščinka sej spodila.

An dan ščinke nie bluo.
An drug dan jo nie bluo.

San poviedu nonihu.
- Jih je zapustila - mej jau. Nies smeu hodìt takuo po gostu jih gledat. -

- Jih je zapustila! - san pensù.
- Kuo more bit?!
Za de na bojo mojì, ščinka j zapustila jajca de se na maj veležejo!

Kaj ratalo tu ščinkovo pamet, katera muoč je parsilla buogo ščinko zapustit nje jajca?

Drugo volto san zagledne gardelinove gniezdo.
San prašu noniha kuo se redjò gardelini.
Mej poviedu de narbuajš je,že priat ku so godnì, uzet gniezdo an jo luošt tu štijo blizo tuk je bluo gniezdo. Starši jin bojo nosil ijest.

Takuo san nardiu.
An san viu de nono j meu ražon: gardelini son nosil ijest an ti mali so rastli an plume kladli.

Je ratalo de an dan, kar san šu gardeline gledat san ušafu usé martvé.

- Nono, nono, usì gardelini so martvì, ka jih je ubilo? -
- Oh, san se zabu te reč de muoreš lepuo gledat kar štarsi začnejo nosit strup tin malin. Kar zastopejo de ti mali na bojo mogli uonz štije, ih ostrupjo. -

An tuole mej zganilo. Kuo more bit di na zvina veberé suoje te male ubit rajš ku ih videt za nimar zaparte?

Breberca

Duo na ostane z odpartim ust kar zagleda no breberco?

Kar smo hodil h lotrin smo viduval usak dan breberce tu nin prestoru.
San pensù:
- Tle tode muorejo imiet an njih gniezdo .

Takuo san sačeu gledat lepuo gu usak drieu.
Nono mej biu jau de breberca nardì gniezdo venčpart gu lipo.
An glih gu lipo san zagledo no lepò, veliko gniezdo.
San se spliezu an kar san biu blizo san viu de gniezko j mielo dvie jame, na desno dno an na čemparto drugo.
Počase san utisnu roko tu jamo an san vetehnu uon no majhano breberco, ki je imiela še očì zaparte.
San jo rahlo poluošu tu gniezdo.

San poviedue nonihu an on mej subto jau:
- Ih na boš videu vič! -
- Kuo ih na bon vič videu, iutre puoin nazaj ih gledat.
- Ma ih na ušafaš -
- Zakì? -
- Zuok mat ih je že neslà proč tu drugo gniezdo. J čula duh tuoih rok an ih je hitro preneslà.
Breberca ima nimar almankj dvie gniezda, ma kajšan krat an tre, štier, takuo de, za potriebo, more prenest te mladetu prestor buj šiguran. -

Duo j biu rajtu de na buoga breberca zna tarkaj!?

Zejac

Smo jal de zejac je narbuj nadužan, an on pa sei navadu kiek tapred potriebo.

An dan sma šla gu brieg Efrem an jest.
Goruon po pot sma guarila an se menala.
Se zmisnen de san gledu kake velike stopenje j runu Efrem:
tuk on je stopnù an krat, jest san stopnù dvakrat.

San gledu njegà noge kuo so se mešale an na viedič san zagledu glih gor na stazo zejca ki je ležù.

- Sa se spodì - san pensù kar noga Efremova je pasala med anj; pa zejac se nia ganù. Efrem j pasù naprej, ma zejac je ostù ato zmieran.

Efrem - san zaueku - puj gledat kas teu popeštat! -
Efrem sej uarnù, ma kar j biu no male blizo, zejac sej spodiu an šu ku zluodi.

- As viu, Efrem, zejac nie uteku kar zga teu popeštat! -
- On j zastopu de ist ga na viden, an je ostù zmieran. -
- Ma alora an zejac je kuštan!? -
- Kab ki je, usaka zvina j vebrala kakuo se ma branit an ošermat suojo živlienje.
Pogled mačerata: ga boš viu an na delečin, ma ga potipaš an krat, ne dvakrat -
- Zaki? -
- Zuok taknit njegà kožo te pretrese. On guarì takuo z njegà lepo oblieko: - pogledtame lepuo, zapoznajtame subto an na tikajtame. -

An dne tičice, čarnè ad ardeče, zigene po taljansko, ih subto videš an se pustjò lovit. Pa nobedan tič ih neče ijest.
An krat san meu te mlade kuose, san jin naglo ujeu tele tičice an dau za ijest: so ih subto vemetale!
An te mlad tič pokuse an krat tiste tičice ma ne dvarkat.

Pajak

An dan san tapred hišo pajke gledu an brau za tičan.
San zagledu negà debelega pajka, ma kar san ga teu pobrat, ji padu nažlàh na tlà an ato ostù ku martu. San ga poštakù no malo, ma on nia dau štime.

San šu nonihu pravt.
- Nia umaru za strahan, j nardiu finto dej martu za de ga pustiš zmieran. -

- Ben nu, - san pensù - an žvina jih usake sort veštudja za preživiet! -
Nino Špehonja

Questo sito, realizzato e finanziato interamente dai soci, è completamente independente ed amatoriale.
Chiunque può collaborare e fornire testi e immagini a proprio nome e a patto di rispettare le regole che trovate alla pagina della policy.
Dedichiamo il sito a tutti i valligiani vicini e lontani di Pulfero, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Grimacco, San Leonardo, Drenchia, Prepotto e di tutte le frazioni e i paesi.

www.lintver.it
© 2000 - 2019 Associazione Lintver
via Ponteacco, 35 - 33049 San Pietro al Natisone - Udine
tel. +39 0432 727185 - specogna [at] alice [dot] it