PRE NATALE MONCARO IZ LAZ

Kot lažajnski farani imamo dužnuost an ponos spuomnit te starim an predstavit te mladim judem življenje an dielo g. Natalja Moncara, ki ga moremo štiet ku autenticna čast naše vasi. Biu je duhounik, ki spada med tistimi, ki so branili z uso močjo našo posebnost, naš materin izik, zaki so bli prepričani, de se skuoze anj tudi ohrane viera. Gospuod Buog ga je biu obdariu s posebno inteligenco an operativno zmožnostjo, ma zauojo velike an goreče odgovornosti nie šparu suojih fizičnih moči an tuo mu je bluo v veliko škodo na zdravju. Biu je u stikah an je ostù puno liet vezava an pobudnik med suojimi sobrati duhovniki, ki nieso nikdar klonili s kompromisi pred čivilnimi, političnimi an tudi cierkvenimi oblastmi, za kar se tiče naravnih pravic. Nie čudno, če Ivan Trinko, ki ga je imeu kot učenca u uidanskin seminarje, mu je posvetiu za parvo mašo pismo, ki je postalo navodilo za duhouno pastiersko obnašanje med našimi judmi. "...Ponovim te, kar san te stuokrat parporočiu, namreč naš domači izik, bogatijo katero na smiemo zametati, kier nan jo je Buog dau..." (Trinkov Koledar lieta 1972).

Natale Moncaro, Nadaljo po domače, se je rodiu u Lazih (Podbuniesac) na dan 18. dicemberja 1879. lieta očetu Jožefu (Giuseppe) in mami Tareziji Pussini. Oča Jožef po poklicu kovač, ki je biu u službi u Tinčerjovi (Gubana) veliki kovačiji an malnu na Nediž, je paršu tan u Laze iz Petjaga (Špietra). Tarezija je imiela adnega mlajšega bratra, ki se je potle oženu, an u tem času je mladi par zgradiu počaso novo hišo le u Pušinovin duore. Hiša je bila končana lieta 1904, takuo ki kaže datum na kamane ki je uzidan nad uratih.

Po končanih osnovnih šuolah u blišnjen Tarčete, Nadaljo je stopnu u uidanski seminar an lieta 1903 je pieu parvo mašo u rojstni vasi. U seminarje se je dau spoznati za suojo gorečnost, inteligenco an dobro sarce. Navadu se je druge europske izike an je ljubu posebno suoj slovenski. Stiet je biu med narbuj učenih duhounikih cele nadškofije.

Po posvečenju je biu za kaplana u Platiščah, rojstna vas gospuoda Cuffola, ki je biu deset liet mlajš ku on, an telo parvo srečanje je postalo dušna povezava med tema dviema, velikima osebnostima. Služu je potlè u Oblici, kier je tudi učiu šuolo. Potle je biu u Kozci, kier mu je umarla mama Tarezija (tata je biu že umaru) an ki je podkopana u podutanskin britofe. Potada je šu pa za famoštra u Cele (Cialla), pod katero faro je spada1o starogorsko svetišče. Tam gor so bli paršli kapucini, ki so takuo preuzel' starodavno dušno aministracion, ki do tenčas so jo mieli škofijski slovenski duhouniki. Veliko se je boru g. Moncaro, de se povarne star red an tuole v nasprotovanju temčašnega škofa, ki je biu mons. Anastasio Rossi. Moncaro je zazidu u Celah faruš, pa zadeva s škofan ga je bila takuo razočarala, de se je prese1iu u goriško nadškofijo. Biu je kaplan u Bovcu, famoštar na Srpenici in nazadnjo pa u Žabnicah / Camporosso.

Dnevnik, ki ga je tangor pisu (an ki je biu objavjen v Domu lieta 1988), nan da spoznati skarb, težave an bolečine, ki jih je gospuod Moncaro prestau za obnovo svetišča na Sv. Lušarji, ki je bluo porušeno u cajtu parve uojske.

Usakdanje potovanje parnogah od Zabnic do svetišča ob vsaki uri an vremenu nie poma1o njegovemu šibkemu zdravju, takuo de jetka, boliezan, ki tenčas se je nie mogluo zdravit, ga je huduo zadiela an u malo liet ga je spravla na smart. Lieta 1927 je zapustu Žabnice an se je uarnu na duom u Laze, kier pa nie meu nobednega u tesni žlahti, in tudi prez sudu je biu, kier use, kar je imeu, je tangor na Lušarji zapustu.

Malo cajta je skarbiela za anj parlietna Pušinova nona Tarezija Domenis. Zdravie pa se je poslabšalo an tudi on se je bau, de številni Pušinovi otroc, bi na parjeli bolezni. Zatuo, kaplan Cuffolo ga je sparjeu u faruž, ki je zazidan buj na vesokin an na buojšin zraku ku rojstna hiša.

Pranavuoda Nina Pušinova, ki živi par Špehuonjih, se spominja, de za Avemarijo, kar mama jo je vabila k molitvi, pre Nadaljo, ki je šu po štengah hiše, ji je parporočavu: "Bugi, bugi mamo". Ne pozabimo, de g. Moncaro je biu ustanovitelj u nadškofiji od pobude "Apostolato della preghiera".

0 gospodu še niek san mogù zbrat iz pripovedovanja starih vaščanu an u zapuščeni hiši, ki je bila šenkana navuodu Nadalju, katerega edini sin inženier, se je rodiu an živi u Genovi.

Muoja renka mama, ki je bi1a Pierhova iz Laz, lieta 1912, kar je imiela petnajst liet, je ku nje solietniki paijela iz rok g. Nadalja slovenski molitvenik an on sam jin je učiu brat po slovensko. Tudi male bukvaca, na katerih smo usi farani bral' besiede poznane božične piesmi "Te dan je usega veseja", so ble tiskane na Monkarjevi iniciativi. Po treh lietih prebivanja u Lazih, gospuod Cuffolo je ušafu za parjatelja parmierno ašištenco, an tuo par munjah, ki jih je on poznu u Camburzane (Biella Piemonte). U tem času g. Moncaro je ostu nimar u stiku in korispondenco z rodno zemjo. Adna letera, ki Cuffolo mu je pisu, je bila štampana na Trinkovem koledarju 1ieta 1984.

V Piemonte je u Buogu dau dušo na 22 dicemberja 1ieta 1922, kar je biu glih dopunu 53 liet.

U Camburzano so ga imieli zlo radi, sam podestà je skarbeu za pogreb an besiede, ki so spremlja1e duhounika na zadnjo pot, nan dajo zastopit, kakuo je biu on štiet: "Ne jočemo za truplo, ki gre u zemjo je bluo rečeno na pogrebu ampak za inteligenco, znanost an dobro sarce (bontà), katere usi mi donas zgubljamo". Tudi u Lazih tri dni pozneje je bila maša zadušnica, katere so se udeležili vierniki, in poznanci od uidanske an goriške nadškofije. Darovau je mašo špietarski famoštar mons. Petričig s 17. duhouniki.

U šivljenju g. Moncaro je biu poviedu željo za bit podkopan u rodno zemjo in tuo je bluo mogoče 1ieta 1953, kar ostanki so bli prenešeni iz Camburzana u Laze. Sada počiva blizu duhouniku Luigi Clignon, G.B. Manzini, Angelo Cont in Anton Cuffolo.

Natale MONCARO

(Lasiz 1879 - Camburzano (VC) 1932).

Ordinato sacerdote nel 1903 fu cappellano a Platischis, Oblizza e Cosizza e poi parroco a Castelmonte, con obbligo di residenza a Cialla, dove costruì la canonica, nel periodo in cui si stava per affidare ai Padri cappuccini la cura del santuario.

Don Moncaro si adoperò perchè fossero mantenuti i diritti della parrocchia su Castelmonte ma alla fine dovette arrendersi e, deluso, si incardinò nella diocesi di Gorizia.

Fu cappellano a Plezzo e poi parroco a Serpenizza ed infine parroco e decano a Camporosso e rettore del santuario di Lussari di cui portò a termine la ricostruzione dopo i danni subiti durante la prima guerra mondiale.
Ricostruì anche il campanile, la canonica ed altri edifici di proprietà della parrocchia e fece rifondere le campane.
Il santuario venne consacrato dal vescovo di Gorizia Sedej nel 1926.

Questi prolungati lavori e le relative preoccupazioni minarono la sua salute.
Si ammalò di tisi e nel 1927 dovette abbandonare la parrocchia e ritirarsi nella natia Lasiz.
Per tre anni fu ospitato prima dalla famiglia e poi dal cappellano don Antonio Cuffolo ma quando la malattia si aggravò, per interessamento dello stesso don Cuffolo, fu ricoverato presso l'istituto delle suore di S. Eusebio di Camburzano (VC) dove fu assistito fino alla morte.
In segno di stima ver soquesto sacerdote saggio, pio e di vasta cultura la locale amministrazione comunale organizzò solenni funerali.

Fra i tanti meriti di don Moncaro non va dimenticato quello di avere introdotto e diffuso nelle diocesi di Udine e di Gorizia la pia pratica dell'Apostolato della preghiera.

Nella vita sacerdotale si comportò sempre come mons. Trinko gli aveva raccomandato in una lettera scrittagli in occasione della sua prima Messa:

provvedere ai bisogni spirituali della gente senza dimenticare quelli materiali
e il sacrosanto dovere di mantenere la lingua e la cultura slovena locale.

Nel 1953 la salma da Camburzano fu traslata nel cimitero di Lasiz.